grind (izg. graind)
(z)mleti, (z)drobiti, brusiti, stružiti, zatirati, mučiti, razsekati, izkoriščati, vbijati v glavo, škrtati (z zobmi), vtisniti, drgniti, treti
Grindhouse je popularno ime za ameriške stare, zanikrne, tehnično slabo opremljene, neudobne kinodvorane, kjer so vrteli po dva B-filma (double-bill ali double feature) na predstavo, v družbi s številnimi reklamami in napovedniki. Isti par filmov so vrteli vso noč, na predstave pa so se zgrinjali razni sumljivi tipi in prijateljice noči, ki so se ponoči potikali po mestnih središčih; marsikdo je za ceno ene vstopnice celo noč prespal na toplem, med obiskovalci pa se je znašel celo kakšen nadobudni filmofil. Pred pojavom videokaset so bili grindhousi praktično edino mesto, kjer si je bilo mogoče ogledati različne eksploatacijske neodvisne filmčke, ki so skušali šokirati z ekscesnim nasiljem, seksom, gorjem in gravžem. Nizkoproračunski filmi so se trudili prikriti luknjo v žepu, prodajali pa so razne zombije, volkodlake, vampirje, kanibale, sadistične SS nacije, morilske kreature iz vesolja, krvoločne zverine, mutirane insekte, radioaktivna bitja, prsate vreščeče blondinke in najrazličnejše kombinacije vse te zalege.
Zaradi kroničnega pomanjkanja denarja so tovrstne filme razmnožili le na omejeno število kopij, ki so jih potem vrteli po vsej državi. Kopije so kmalu postale spraskane, hreščeče, natrgane, mehurčkaste, emulzija je odstopala, film je preskakoval, včasih je – tsk! – izginilo po več minut filma hkrati, pojavljale so se disonance med zvokom in sliko, neredko je film otrpnil v zamrznjenem kadru, potem se je pojavila tista rjava pika, ki se je večala in večala, iz nje se je začelo kaditi, da bi na koncu veselo zagorela. Ampak videti je bilo, da vse to nikogar zares ne moti. Grindhousi so svoj vrhunec dosegli v 70. in na začetku 80. let, nato pa so se pojavile majhne črne škatlice z magnetnim trakom, na katerega so stlačili cel film. Kdo bi še hodil v kino, če si lahko slabe filme ogleda doma? Ob zmagovitem pohodu VHS tehnologije so grindhousi začeli kopneti kot sneg po soncu, na začetku 90. let jih je dokončno pobralo. Nekateri bolj navdahnjeni, lucidni in šokantni filmi so postali kultni in se obdržali v kolektivnem spominu, veliko večino je pogoltnila tema pozabe.
No, tudi v rajnki Jugoslaviji so bile kinodvorane podobne grindhouse kinom, le da nismo poznali double-billov. V sivih 70. letih, ko je mrak kinodvoran pomenil praktično edini način eskapizma pred svinčenim socialističnim objemom, so nam naši razsvetljeni voditelji milostno dovolili, da si lahko ogledamo praktično vse, kar je prihajalo iz filmskih kašč dekadentnega zahoda, od velikih hollywoodskih spektaklov, prek avtorskih izdelkov, do obskurnih žanrskih smeti, ki so polnile grindhouse (izjema so bili le protisovjetski politični trilerji, praktično vse ostalo je šlo skozi). Paradoksalno, ampak v 70. in 80. letih smo bili na tekočem s prenekaterim bizarnim izdelkom, kakršne tudi v ZDA poznajo le največji zanesenjaki. Tudi zamujanje, žvižganje, glasno komentiranje (t. i. ‘dobacivanje’) gledalcev, katastrofalna kvaliteta projekcij, kjer je bila ostrina slike prej izjema kot pravilo, številne prekinitve (in neznosne Filmske novosti, ki so nadomeščale foršpane) so bili tudi pri nas obvezni sestavni del filmske kulture. Pičlo število zdrsanih kopij se je do onemoglosti lajnalo po vsej državi, za povrh pa si je vsak kinooperater, ki je imel pet minut časa, iz filma poljubno izrezal svoj osebni fetiš, kar je povzročalo nepopisen, a nemočen bes opeharjenih poznavalcev, ki s(m)o zaman čakali na svojih pet minut raja (kar sta tako boleče doživeto opisala Giuseppe Tornatore v Kinu Paradiž (Nuovo Cinema Paradiso, 1988) ter Miha Mazzini v Operaciji Cartier (1991, Miran Zupanič) in Sladkih sanjah (Sašo Podgoršek).
Quentin Tarantino in Robert Rodriguez sta strnila glavi, zaključila, da so tudi slabi spomini lahko predmet nostalgičnega pogleda, in sklenila, da bosta poustvarila filmsko zgodovino. Posnela sta double-bill, ki se je v vsem zgledoval po grindhouse kulturi 70. let, prestreljen z reklamami za neobstoječe izdelke in napovedniki za neobstoječe filme. Če je perfekcionist Stanley Kubrick vsako posamezno kopijo svojih filmov pikolovsko nadzoroval in lastnikom kinodvoran tečnaril z natančnimi navodili o predvajanju, sta Tarantino/Rodriguez ubrala ravno nasprotno pot: s svojim filmom sta ravnala kot svinja z mehom. Ko smo že mislili, da so tehnično oporečni filmi stvar preteklosti, da se nam to ne more več zgoditi, na, pa smo spet sredi prasketanja, preskakovanja, poškodovanega in zažganega traku, pretemne slike, neostrine, fušanja zvoka in slike in kar je še biserov iz neizčrpne zakladnice kino škarta. Šla sta celo tako daleč, da sta na spodnji rob ekrana vmontirala moteče sence zamudnikov, povratnikov z WC-ja ali gledalcev z bujnimi pričeskami, ki ovirajo pogled na platno. V dobi tehnične neoporečnosti, visoke spoliranosti, restavracije starih filmov in uveljavljanja hiperločljivega HD standarda smo spet dobili tehničnega pankrta, le da so ga tokrat pohabili lastni starši. Tako nekako, kot če bi nekdo svojemu novorojenčku porezal par prstkov, zažgal kožo in mu s serijo šušmarsko opravljenih operacij dokončno skazil videz. Tarantino je iz svoje malhe filmskih trikov spet potegnil novega zajca: lansiral je trend, ki ga bodo horde ‘tarantinovcev’ kopirale do onemoglosti. Bojim se, da smo priče eksploziji tehnično pomanjkljivih filmov, ki bodo svoje filmofilstvo in insajderstvo dokazovali z uničevanjem lastnih izdelkov.
Seveda pa se dinamični duo ni zadovoljil le z destrukcijo forme, pač pa sta se zavzeto spravila tudi nad vsebino. Njuna filma sta načrtno naivni, skorajda amaterski skrpucali, ki se z veseljem ponašata s tenko zgodbo, problematično igro, ceneno glasbo, površno režijo, obupno montažo, kilavo kompozicijo, celo dialogi (kjer je Tarantino vedno briljiral) so pogosto brez soli, prenapihnjeni, bombastični, patetični in dolgočasni (z nekaterimi izjemami, a o tem pozneje). Liki so klišejski, vse polno je umetelno zastavljenih, nelogičnih situacij, ki se zanašajo le na trenutne učinke, celota pa gre pri tem nepovratno v maloro. In vse to ni rezultat naključja, neznanja ali pomanjkanja denarja, pač pa plod skrbno premišljenega načrta.
V ZDA je Grindhouse (kot se je film sprva imenoval) odprl prvi del double-billa, Rodriguezov Planet terorja (Planet Terror, 2007), ki je videti kot grozljivka Georga Romera ali pa že močno upehanega Johna Carpenterja iz 80. let. Sprva je bilo mišljeno, da bi sam Carpenter prispeval glasbo za film, a se je vsestranski Rodriguez nazadnje odločil, da bo to storil sam. Zgodba govori o skrivnostnem virusu, ki iz Afganistana pride v Teksas (nov način terorističnega boja proti ZDA?) in ljudi spreminja v zombije. Angažiranemu naboju hitro poide sapa in že smo sredi intenzivne računalniške streljačine, kjer lahko do mile volje uživamo v neskončnih variacijah iztrebljanja zombijev. Telesni sokovi se cedijo v curkih, kri šprica v potokih, raztreščena telesa frčijo po zraku, novim, še kreativnejšim in sočnejšim načinom, kako ugonobiti zombija, ni videti ne konca ne kraja. Lepotici na štrcelj odrezane noge namontirajo najprej nogo od mize, nazadnje pa ji kot proteza služi mitraljez, s katerim hodi in strelja. Junaki se med akcijo legitimirajo s klenimi, odrezavimi enovrstičnicami, nato sledi nov krog še bolj histeričnega nasilja. In tako do konca. Pravzaprav nam je vseeno, kdo od junakov bo preživel in kdo ne, saj so tako papirnati in enodimenzionalni, da se jim lahko le smejimo. Vse, kar šteje, je akcija, kjer je očiten Rodriguezov trud, da bi gledalca presenetil z novimi domislicami, ga šokiral in mu zbudil gnus, a mu to le deloma uspe. Vendar je tudi tu dogajanje vseskozi ironično, infantilno, na meji (samo)parodije, tako da gledalec ne more biti zares zgrožen kot denimo pri nekaterih novodobnih azijskih avtorjih (Takashi Miike, Park Chan-wook, Kim Ki-duk …), ki upajo, znajo in tudi gredo veliko dlje, kot to uspe Rodriguezu.
Sledi serija ultrazabavnih, grotesknih in lucidnih foršpanov za namišljene filme, spet v stilu 70., pod katere so se podpisali znani režiserji grozljivk. Eli Roth (Krvavi hostel [Hostel, 2005]) je ustvaril briljantni Zahvalni dan (Thanksgiving), kjer nori morilec ubija v maniri priljubljenega ameriškega družinskega praznika, žrtve pa tudi aranžira in servira kot pečene purane. Rob Zombie (Satanov klan [The Devil’s Rejects, 2005]) je odgovoren za SS Volkodlakinje (Werewolf Women of the SS), nacisploatacijski foršpan, kjer paradirajo blondinke v SS uniformah (in brez njih), zabeljen s posilstvi, poniževanjem, mučenjem, medicinskim sadizmom in kar je še bolnih užitkov v podžanru, ki se je najbolj prijel v Italiji, kjer se ga je oprijelo ime sadiconazista. Edgar Wright (Noč neumnih mrtvecev [Shaun of the Dead, 2004]) je posnel Nikar (Don’t), kjer nam odsvetuje vse živo, tudi ogled svojega filma. Meksploatacijo Mačeta (Machete) je spet zrežiral Rodriguez, v njem pa nenadkriljivi Danny Trejo barabe obdeluje z ličnim kompletom mačet. Krožijo govorice, da bo iz slednjega nastal pravi celovečerec v režiji (le koga drugega kot) Roberta Rodrigueza. V omenjenih foršpanih mrgoli filmofilskih poslastic, političnih nekorektnosti vseh vrst, bonus pa je kup znanih igralcev v mikroskopskih vlogah. Najbolj zabavno pa je, da napovedniki razkrijejo praktično vse, kar bi moralo ostati skrito, poleg tega so tako obsceno nasilni, da jih za predvajanje ne bi odobrila nobena cenzorska komisija.
Drugi film je Smrtno varen (Death Proof, 2007) v režiji Quentina Tarantina. Že najavna špica je natančna kopija filmov iz 70.: kamera v nepretrganem kadru gleda skozi vetrobransko steklo vozečega avtomobila, na katerega je naslonjen par ženskih nog, in medtem ko poslušamo inštrumental Jacka Nietzscheja (iz filma Vas velikanov [Village of the Giants,1965, Bert I. Gordon]), se na platnu vrstijo uvodni napisi, sestavljeni iz pretirano velikih črk (tipografija je hommage vesternu Pat Garrett in Billy the Kid [Pat Garrett and Billy the Kid, 1973, Sam Peckinpach]). Ko se izpiše naslov filma, se za delček sekunde zasveti napis Quentin Tarantino’s THUNDER BOLT!, šele nato ga prekrije uradni naslov Death Proof, kar je tudi pogost trik iz sedemdesetih. Takrat so namreč nekaterim filmom, ki se jim je iztekel rok trajanja, spreminjali naslove, jih pod drugim imenom ponovno spuščali v obtok in naivnim gledalcem tako pobrali še nekaj fičnikov iz žepa. Trenutek po naslovu – tsk! – film preskoči in zaprepadeni ugotovimo, da je pravkar izginilo nekaj ključnih imen glavnih igralcev. Kaj takega si lahko zamisli (in uresniči) le Tarantino!
Čeprav se je sicer zelo trudil, da bi posnel ‘slab’ film, mu mestoma to le ni povsem uspelo. Skozi trivialno zgodbo in oguljene situacije pronicajo trenutki resnične navdahnjenosti, intenzivnosti in agresivnosti, ki jemljejo sapo. Akcijski prizori z avtomobili so posneti brez asistence računalniške animacije in se lahko kosajo z najboljšimi adrenalinskimi prizori filmov iz 70. let, iz zlatih časov, »ko so se pravi ljudje prevračali v pravih avtomobilih«, kot je nostalgično pribil Kurt Russell v vlogi kaskaderja Mika. In Tarantino nam kar lepo našteje, kateri filmi so to. V prvi vrsti gre za nepozabni film ceste Avto smrti (Vanishing Point, 1971, Richard C. Sarafian), katerega imajo vsi neprestano na jeziku, še več, celoten zaplet se vrti okoli kultnega dirkalnega avta Dodge Challenger, letnik 1970, bele barve, s katerim je divjal neustavljivi Kowalski (Barry Newman). Tarantino se pokloni tudi filmom Avtocesta nasilja (White Line Fever, 1971, Jonathan Kaplan), Dirka Cannonball (The Cannoball Run, 1981, Hal Needham) in Samo še 60 sekund (Gone in 60 seconds, 1974, H.B. Halicki) – »Stara verzija, ne to sranje z Angelino Jolie!«. Tudi pokrov Russllovega motorja krasi kovinski kipec Rubber Duck (Gumijasti racman), identičen onemu, ki ga je imel Kris Kristofferson na svojem tovornjaku v Peckinpahovem Konvoju (Convoy, 1978). In pa, registrska številka na Mikovem avtu je Chevy Nova -112-109, kar je seveda tablica, ki jo je nosil Steve McQueen na svojem avtu v Detektivu Bullitu (Bullit, 1968, Peter Yates). Poleg citatov, posvečenih drugim avtorjem, pa Tarantino najraje citira kar samega sebe. Svoj film je predoziral s samoposvetili, zaščitnimi znaki in fetiši iz prejšnjih filmov: prekrižane gole ženske noge, kamera v avtomobilskem prtljažniku, ki ga nekdo sunkovito odpre, izrazi, kot so »foot massage« in »tasty beverage«, gostilna Acuna Boys, lažni izdelki kot hamburger Big Cahuna, cigarete Red Apple in pivo Chango Beer … Da se ve, kdo je glavni frajer v mestu. Pri Tarantinu pač vsak napis, ovitek za LP ploščo, plakat na zidu, replika, vsebuje potencialno (samo)posvetilo. Poleg tega so njegovi protagonisti že tradicionalno vsaj verižni kadilci, če že ne narkomani, ki se bašejo z nezdravo hrano, preklinjajo, obilno uporabljajo izraze, kot so »eating pussy« in »nigga«, ter seveda na široko debatirajo o glasbi, filmih in nenavadnih spolnih praksah.
Eden od tarantinovskih zaščitnih znakov je tudi pogovor skupine moških v restavraciji, medtem ko kamera kroži 360 stopinj za njihovimi hrbti. Po navadi brez rezov, brez velikih planov, vse posneto v enem samem kadru. Tovrstna masovna ekspozicija, kjer scenarist gledalcu predstavi in okarakterizira (tudi po) osem likov hkrati, je zahtevna naloga, ki terja veliko znanja, dialoške spretnosti in ekonomije pripovedovanja. Poleg tega obstaja nevarnost, da tak prizor zaradi dolžine in obilice podatkov za gledalca izpade dolgočasno. Pa vendar se je Tarantino znal vedno mojstrsko izogniti čerem, še več, svoje like je suvereno predstavil na nov, nenavaden in svež način. Če imamo njegove dialoge radi ali ne, treba mu je priznati, da je v umetnosti blebetanja postavil nove standarde.
Tokrat je mačistični režiser presenetil z zanimivim preobratom: v središču njegove zgodbe so ženske, osem žensk, ki nastopajo v dveh skupinah po štiri. Spet poslušamo njihove debate o istih rečeh … glasbi, filmih in seksu. Saj ne, da bi punce povedale kaj bistveno novega, toda Tarantino se je zelo potrudil, da bi njegove bejbe zvenele prepričljivo. Zahtevna naloga, ki jo je opravil tako, kot je treba. Punce v filmu res razmišljajo in govorijo kot ženske (potrjeno tudi s strani gledalk nežnega spola). Vendar se je ravno v tej točki ujel v lastno past in točno tu je tudi najšibkejša točka filma. Ženski klepet namreč tako štrli od ostalih delov filma, da se to opazi iz letala. V vsesplošnem tehničnem in vsebinskem primitivizmu so dialoški prizori enostavno predobri, preveč izpiljeni in domišljeni, to pa nikakor ni značilnost ostalih delov filma, niti grindhouse estetike. Tarantino si preprosto ni mogel dovoliti, ni se mogel prisiliti, da bi napisal slab dialoški prizor. In s tem padel v zanko lastne nečimrnosti.
Pozneje, v skoraj polurnem akcijskem prizoru, je spet trdno v sedlu trasha. Sicer izvrstno posneta dirka z avtomobili je povsem privlečena za lase. Zakaj? Voznica avtomobila Dodge Challenger je imela med vožnjo kup priložnosti, da bi preprosto ustavila avto ali vsaj zmanjšala hitrost in s tem rešila svojo prijateljico, ki je obtičala na havbi, a tega ne stori. Zakaj? Ker potem to ne bi bil več grindhouse film, ki se ne meni za realnost, verjetnost in verodostojnost, ki goni svojo pišmevuhovsko zgodbo, ne glede na to, da predstavlja žalitev za gledalčevo inteligenco. Za tovrstne filme velja pravilo: bolj ko so neverjetni, bolj jim verjamemo. In obratno, bolj ko so verodostojni, slabši so. In Grindhouse je najboljši slab film letošnjega leta, ki zbuja prijetne spomine na slabe stare čase.
Tudi ko sta ga Tarantino/Rodriguez spustila iz svojih krempljev, se mrcvarjenje njunega izdelka ni končalo. Ker v ZDA ni imel omembe vrednega obiska, so ga za evropsko distribucijo temeljito predrugačili. 191-minutni film so razkosali na dva posamezna dela (kot siamska dvojčka, ki so ju operativno ločili), obema filmoma zaradi minutaže dodali prizor ali dva in, kar je najhuje, zmetali ven večino tistih čudovito odštekanih napovednikov. Kar bomo videli pri nas, sta dva ločena filma, dva kosa iste celote, za katera bo treba plačati dve vstopnici, ne pa grindhouse double-bill, ki najbolje deluje in zadane le in samo kot celota. Kar sta začela Tarantino in Rodriguez, so uspešno nadaljevali drugi. Grindhouse je film, za katerega se zdi, da je konstantno pod kirurškim nožem, in film, ki venomer spreminja svoj videz. In z vsako lepotno operacijo ga je vse manj.
Ekran september/oktober 2007
