Poklon, prireditev ob obletnici rojstva Ite Rine, ki jo Slovenska kinoteka vsako leto priredi v čast vidnemu, zaslužnemu in izjemnemu filmskemu igralcu oziroma igralki, v letu 2022 posvečamo igralki Marijani Brecelj. Marijana Brecelj je v celovečernih, kratkih, študentskih in televizijskih filmih ustvarila širok spekter raznolikih vlog – od temperamentnih, duhovitih in energičnih do enigmatičnih, samozavestnih in utrujenih žensk –, ki so se zaradi prepričljivosti in naravnosti trdno vtisnile v naš spomin.
Najprej je očarala z upodabljanjem mladih lepotic, kasneje je blestela v vlogah mater srednjih let, ki so vselej subverzivne, mladostne, liberalne in prav nič cankarjanske. Nazadnje nas je prepričala z vlogami babic in starejših gospa, saj jih je poosebljala z zadovoljstvom in ponosom osebe, ki ima pri svojih letih še zmeraj privilegij, da lahko kreativno ustvarja. Marijana Brecelj je igralka, ki ne pozna upokojitve, saj je s polno radožive energije še danes v polnem pogonu.
Pred filmske kamere je prvič stopila kot najstnica v manjši vlogi turistke v kratkem avtorskem prvencu Matjaža Klopčiča Na sončni strani ceste (1959). Pojavila se je za kratek čas in nemudoma zažarela v naravnosti in sproščenosti, ki ju je ohranila do današnjih dni. Njene zgodnje izkušnje pred kamero so nastale v okviru novega modernističnega filmskega gibanja, ki je v svoji eksperimentalni formi pometalo s filmskimi konvencijami. Preboj med celovečerne filme je doživela z enim najbolj absurdnih, barvitih in igrivih filmov v slovenski zgodovini, s Hladnikovim Sončnim krikom (1968), kasneje pa z vlogo v hipijevski študentovski revolucionarni skupini v Klopčičevem filmu Oxygen (1970). Zelo je izstopala v kompleksnejših upodobitvah partizanske bolničarke Mije v Peti zasedi, zadnjem celovečercu Franceta Kosmača (1968), in trdožive Minke v zgodovinski drami Jožeta Galeta Pustota (1982). V Peti zasedi nas je očarala z nežno, a hkrati borbeno prezenco bolničarke, ki se na fronti zaplete v ljubezensko razmerje s partizanom. Svoje vloge je brez izjeme poosebila s polnokrvno prepričljivostjo, njena prirojena karizmatičnost pa je najbolj stopila v ospredje prav v drugem celovečernem filmu Metoda Pevca Pod njenim oknom (2003), ki zakoliči eno njenih najboljših filmskih vlog.
Marijana Brecelj je nastopila v petnajstih celovečercih, več kot petdesetih televizijskih igrah, številnih nadaljevankah, filmih študentov AGRFTV in petnajstih kratkih filmih. Med kratkimi igranimi filmi še posebej izstopa njena vloga v filmu Ljubezen na strehi sveta (Jan Cvitkovič, 2015). Film govori o paru, ki je skupaj že vse življenje in ne ve več, ali se ljubi ali sovraži. Prepričljiva je tudi njena igra dementne zakonske partnerice v kratkem filmu Nisi pozabil (Simon Intihar, 2016).
Za ustvarjanje na področju gledališke, filmske in radijske igre ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije leta 2020 podelilo nagrado Marija Vera za življenjsko delo.
Marijane Brecelj nikoli ni bilo mogoče povsem ukalupiti v specifičen tip filmov ali vlog. Njena prezenca na platnu je vselej eklektična in raznolika, razgibana tako v filmski formi in žanru kot v subtilnih igralskih niansah. Vse to priča, da je njen igralski razpon širok, angažma trden in energičen ter da igre ne deli na manjše in večje vloge, temveč vse razume kot pomembne in sporočilno močne.
“O tem, da bo šla Marijana Brecelj nekega dne študirat igro, pravzaprav nikoli ni bilo dvoma. Ni bilo drugih želja, sanjarjenj ali alternativnih realnosti. Igra je od nekdaj predstavljala del njenega otroštva in domala ključni del družinskega vsakdana, čarobnost in vznemirljivost gledaliških dvoran in njihovega zaodrja pa sta se tako pred njo razgrnila, že leta preden se je pri trinajstih po naključju prvič znašla pred filmsko kamero.” (Veronika Zakonjšek: Preseganje okvirov: filmsko življenje Marijane Brecelj. Knjižica Poklon Marijani Brecelj)
