Leta 1976 je Truffaut v pismu igralcu in agentu Sergu Rousseauju, ki je igral v njegovih filmih Nevesta je bila v črnem (La Mariée était en noir, 1968) in Ukradeni poljubi (Baisers volés, 1968) omenil, da je spremenil delovni naslov svojega naslednjega filma. Odločitev je tudi pojasnil, češ da se pri prejšnjem predlogu »Ženskar/šarmer«(»L’Homme à femmes«) gledalcu utegne zazdeti, da je film pred ogledom že videl (kot zanimivost: ta naslov se je šest let kasneje pojavil kot francoski prevod neposrečenega holivudskega rimejka z Burtom Reynoldsom v glavni vlogi). Izbiro besed v naslovu velja obravnavati, ker ima Truffaut prav – »Moški, ki je ljubil ženske« takoj razpne karakterizacijo protagonista Bertranda Morana in interpretacijo filma na različne ravni.
Bertrand je patološki ženskar, ki osvaja na poseben način, »kot da mu gre za življenje in smrt« (kakor mu zatrdi ljubimka v uvodu filma). Večinoma je sicer videti mirnodušen, a ga vselej izdajo oči – njegov pogled ob mimoidočih ženskah bega kot otroku pred praznično okrašenimi izložbami. »Otrok … sem jaz,« pove varuški, ki jo najame le zato, da bi jo spoznal, očetovstvo pa inscenira s plastičnim dojenčkom v postelji. Njegov pogled najbolj pritegnejo ženske noge. Da bi se jim približal, se posluži milo rečeno neobičajnih pristopov – da bi s pomočjo zavarovalnice dobil izgovor za srečanje z mimoidočo, od katere si je zapomnil le številko registrske tablice, hladnokrvno, domala navdušeno razbije svoj avtomobil. Pogled na noge ga nazadnje celo požene v smrt. A vseeno se v okviru njegovih dejanj izriše nenavadna značajska dvojnost. Ob nenehnih vnovičnih poskusih dvorjenja deluje obupan, na drugi strani pa zavrnitve sprejema povsem mirno, brez trohice jeze ali resentimenta.
Film hitro pridobi dimenzijo komičnosti in satiričnosti, ki se v veliki meri vzpostavi skozi oblikovno zamisel avtorja. Čeprav se je Truffautu prenekaterikrat očitalo oblikovno konservativnost – zagotovo je v tem oziru manj drzen kot njegovi novovalovski kolegi –, mnoge podobe in sekvence v Moškem, ki je ljubil ženske (L’homme qui aimait les femmes, 1977) delujejo dvoumno. Poleg spretnega vpeljevanja flashbackov in sanjskih sekvenc je mogoče zaznati prvine t. i. »nevidnega anti-iluzionizma«, kot ga poimenuje Lúcia Nagib in ki izhaja iz misli izjemne poznavalke Anne Gillain o Truffautu kot o »kralju nevidnega flashbacka«. Truffaut v številnih sekvencah realnost spretno nasiči do stopnje, da še deluje verjetno, čeprav bi bila lahko le plod Bertrandove fantazije, domišljije, napačne interpretacije ali spominskega popačenja.
Nevidno antiiluzionistično nasičenost realnosti je mogoče videti v sekvenci, v kateri govori o tem, da ženske »kot nekatere živali pozimi hibernirajo« in se – v petkah in krilih – vrnejo šele ob prvih marčevskih žarkih. Kot antiiluzionizem je mogoče razumeti trenutek, v katerem natakarica in nikoli-ljubica Liliane v maniri veščine judo vrže vsiljivega gosta čez ramo na prazno mizo. Da so nekateri dogodki in dejanja plod Bertrandovih narcističnih fantazij in interpretacij realnosti, kaže prizor v restavraciji, v katerem opazuje naveličan par. Videti je, da žena, Delphine, neprenehoma pogleduje proti njemu – kar sama kasneje zanika, rekoč da ga sploh ni opazila. Neopazne prehode med fantazijami in realnostjo dobro ponazori trenutek, ko se njeno razpoloženje nenadno spremeni, ko mu tako rekoč pade v naročje in izjavi, da je bila pravzaprav ves čas pozorna nanj. Kot plod njegove interpretacije je mogoče razumeti tudi druge moške like v filmu. Ti (in ne Bertrand) so prikazani kot tisti, ki ženskam neumorno vstopajo v njihov osebni prostor (opiti možakar v gostilni natakarici razveže predpasnik vsakič, ko gre mimo) in ki bi svoje žene preveč lahkomiselno zamenjali za »svobodo« (sodelavec, ki mu Bertrand odsvetuje ločitev, kljub temu da se sam v sekvenci prej pomuza ob podobi poroke in v mislih paru napove propad čez nekaj let). Izpostaviti velja, da k učinkovitemu mešanju različnih ravni močno pripomoreta mehka osvetljava in sijajna fotografija mojstra Néstorja Almendrosa in izčiščena, odločna montaža Martine Barraqué.
Nekoliko manj znan Truffautov celovečerec se razveja v tri pomenske plasti. V prvi vrsti je študija fantazije moškega, ki deluje komično, posmehljivo, mestoma pa se avtor njegovi obsedenosti (malodane po hitchcockovsko) približa tako, da deluje precej neprijetno – ko denimo jokajočo deklico na stopnišču prepriča, da ji solze pravzaprav (vsaj malo) prijajo. Obenem bi bilo mogoče zatrditi, da film mimogrede obravnava novo podobo ljubezni in oblik romantičnih interakcij, ki so aktualne še danes. V Bertrandovih interakcijah z ženskami je mogoče videti, da ga nobena zares ne zanima; nekdanja ljubimka Fabienne mu ob razhodu očita, da se niti ne pretvarja, da mu ni vseeno zanjo. Če bi živel danes, bi se zagotovo aktivno udeleževal družbenega omrežja Tinder ali katerega podobnega. Ko bi svajpal (z drsnim gibom izbiral kandidatke za nadaljnjo komunikacijo), bi gotovo v dobro posvajpal čisto vsako. Zdi se sicer, da je njegova naklonjenost do vsake posamezne ženske vselej posredno usmerjena v njega samega – na koncu, ko ugotovi, da je ves čas zares ljubil samo eno, je pripravljen zavreči spomin na vse preostale. Tako šele v zaključni sekvenci pogled ženske, Geneviève, po svoje osmisli njegovo neskončno menjavo žensk, ko med opazovanjem na pogrebu izpostavi njihovo edinstveno lepoto. A po zaključni poanti, ki na piedestal postavi knjigo in ne žensko, se je težko znebiti občutka, da je tudi ta pogled moški, saj sicer močne ženske like reducira na posamezne poteze.
Nazadnje bi bilo tako mogoče zatrditi, da Truffaut puščico uperi v literarne, filmske idr. reprezentacije-redukcije žensk, ki kot liki obstajajo le v odnosu do moškega. Velik delež zgodovine filma se je izrisal na ženskih obrazih; od vzpostaviteljic zvezdniškega sistema prek seksualiziranih fatalk do prvih premikov v smeri spolnega uravnoteževanja (oprostite mi grobo poenostavitev) ženske za film zastavljajo svoj obraz. Moški, ki je ljubil ženske deluje celo bolj feministično, kot bi Truffaut verjetno priznal – če sklepamo po pismu glavnemu igralcu Dennerju 29. marca 1977, v katerem se je z njim posvetoval mdr. o tem, ali je Bertranda mogoče razumeti kot pozitiven ali negativen lik. Kot odgovor je Truffaut navedel misel igralke Brigitte Fossey, ki govori sama zase: »Je samo moški itd.«
Literatura:
Gillain, Anne in Andrew, Dudley, ur. 2013: A Companion to François Truffaut. Chichester: Blackwell Publishing Ltd.
Jacob, Gilles in Givray, Claude de, ur. 1990: François Truffaut. Letters. Prev. Gilbert Adair. London: Faber and Faber Ltd.
