»Zame je bilo pomembno, da bi najstniki ob ogledu tega filma, zlasti če živijo v takšnem okolju, imeli občutek, da je realističen in bi se z njim lahko poistovetili.«
Guðmundur Arnar Guðmundsson je veliko nagrad prejel že za svoj prvenec Ognjišče (Hjartasteinn, 2016), ki pripoveduje zgodbo o močnem prijateljstvu med dvema dečkoma v majhni islandski ribiški vasici ter o čustveni turbulenci adolescence in odkrivanja istospolne usmerjenosti.
V novem filmu Guðmundsson v ospredje postavi dečka Addija, ki se v svojo skupino outsiderjev odloči sprejeti ustrahovanega neprilagojenega fanta iz šole. Fantje, pogosto prepuščeni sami sebi, raziskujejo nasilje, učijo pa se tudi o zvestobi in ljubezni. Ko se nasilno vedenje skupine stopnjuje in včasih meji na življenjsko nevarne situacije, Addi začne doživljati vrsto sanjskih vizij. Od tega, kako jih bo razumel, je odvisno, kako bo nadaljeval svojo pot odraščanja. Guðmundsson film nasiči z nasilnim jezikom med glavnimi junaki, na ravni podob pa je močno zasidran v realizmu, ki se le nekajkrat odmakne v subtilne nadrealistične, skorajda čarobne prizore, povezane s poprej omenjenimi sanjami. Fante v filmu režiser prikaže v kontekstu njihovih družin in tako jasno začrta socialni vidik njihovega odraščanja.
Čeprav v filmu ne manjka žaljivk, tudi homofobnih, ter raznih nasilnih interakcij, je zasidran v nežnosti, ki se kar naprej skuša prebiti na površje, mimo trdožive fantovskosti, ki jim jo narekuje okolica. Fantje si stojijo ob strani, zaupajo si skrivnosti in boleče izkušnje, ob vsem tem pa skušajo ohranjati veliko mero najstniškega humorja.
Za film Čudovita bitja (Berdreymi, 2022) je Guðmundsson prejel nagrado Label Europa Cinemas ter nagrado v Karlovih Varih in na mednarodnem filmskem festivalu v Istanbulu. Z režiserjem smo se pogovarjali poleti, na filmskem festivalu v istrskem Motovunu.
Čudovita bitja so vaš drugi celovečerec, ki je, tako kot že prvenec, izjemno uspešen. Če gledamo na sodobno islandsko filmsko produkcijo od zunaj, se glede na število filmov in njihove uspehe zdi, da je filmsko ustvarjanje v vaši državi dobro podprto in spodbujano. Zanima me, kako to vidite sami in kakšni so bili vaši pogoji, ko ste začenjali s filmskim ustvarjanjem.
Ko sem sam začenjal, v resnici na Islandiji ni bilo toliko režiserjev. Zato se je postati režiser zdela precej težka naloga; mislim, da je tudi danes, čeprav imamo zdaj veliko režiserjev, še vedno težko začeti. Rekel bi – in sovražil sem, če mi je to kdo rekel, ko sem bil sam mlad –, da če lahko počneš nekaj drugega, če imaš torej plan B, je morda to boljša pot. Vendar sem se sam odločil, da ne bom imel plana B. Hotel sem biti režiser, in to je bilo to. Rekel sem si, da bom vesel, če vsaj poskusim. V kolikor ne bo šlo, bo tudi to v redu, dokler ne bom prehitro obupal. To je bila moja mantra. Nekako se je potem to tudi uresničilo in mislim, da se lahko uresniči vsakomur, če le nima plana B. Če imate plan B, boste doživeli trenutke, ko vas starši, prijatelji, pravzaprav vsi silijo, da nehate s tem, ker ne zaslužite denarja in morda niste posneli niti še kratkega filma. Tako kot sam vrsto let nisem posnel kratkega filma, a sem še vedno nameraval biti režiser (smeh). Vsi so mi govorili: »Kaj sploh počneš?!« Veliko sem pisal in razmišljal (smeh).
Zdaj je na Islandiji veliko mlajših režiserjev, ki delajo na svojem prvem ali drugem filmu in jim gre zelo dobro. Tudi veliko zelo dobrih mladih režiserk, ki začenjajo svojo pot, bo letos in prihodnje leto posnelo svoj prvi film.
Mislim, da je sistem podpore pri nas precej dober zato, ker nam filmski sklad daje veliko svobode, da počnemo, kar želimo. Iz filmskega sklada ni veliko zahtev, da bi morali svoje scenarije prilagajati nekim njihovim idejam. Podpirajo te, opozarjajo na nekatere pomanjkljivosti v scenariju in podobne stvari, vendar nam večinoma dajejo veliko svobode, da delamo, kar želimo, in mislim, da je to ključ do uspeha.
Prebrala sem, da so film Čudovita bitja navdahnili spomini na vaše otroštvo. Kako je torej prišlo do ideje za ta film?
Ravno sem posnel Ognjišče in odločil sem se, da hočem narediti film, ki se ne bo posvečal najstnikom, temveč odraslim, saj se nisem želel ponavljati. Nato pa sem imel ponavljajoče sanje o določenih letih mojega najstništva, ko je tako med mojimi prijatelji kot v vsej soseski dominirala nekakšna moška, toksična kultura nasilja. Začel sem pisati o nekaterih trenutkih iz tistega obdobja in z njimi je prišel val navdiha. Čeprav gre za igrani film, ga je navdahnilo določeno časovno obdobje v predmestjih Reykjavika in mislim, da je pri tem zelo točen. Veliko Islandcev, še posebej moških mojih let ali pa starejših, se lahko poistoveti s časom, ko je bila med najstniki močno prisotna kultura nasilja. Kasneje smo imeli na Islandiji tudi obdobje, ko se je zdelo, da je nasilje med mladimi nekoliko izginilo, manj mladih je pilo, kadilo, to je bilo okoli leta 2010, potem pa je vse to zopet začelo naraščati. Toda zlasti v moji mladosti, okoli leta 2000, je bil to izjemno pereč problem.
Kako poteka vaše pisanje scenarija?
Ko pišete filmski scenarij, začnete zelo podrobno razčlenjevati zgodbo, zato imate običajno zares veliko materiala, ki na koncu preprosto ne more v celoti ostati v scenariju. Ko pišem, zapišem v scenarij čisto vse, potem pa počasi klešem zgodbo in izločim veliko prizorov, ki niso potrebni. Nekatere prizore pogosto izrežem precej pozno (smeh).
Koliko ste ob snovanju filma razmišljali o tem, kako prikazati nasilje?
Predvsem sem hotel nasilje prikazati karseda realistično. Tako, kot sem se ga spomnil sam. Želel sem, da fantje niso popolni, ko se tepejo. Da ne zadenejo z vsakim udarcem. Da je vse skupaj malce kaotično. Ko je prihajalo do pretepanja v moji mladosti, sem bil sam pogosto opazovalec. Fantje so se tepli, jaz pa sem vse skupaj samo gledal in včasih sem našel način, da jih ustavim. Ne le jaz, večina fantov se v resnici ni želela tepsti, največkrat so se samo pretvarjali, da želijo biti del tega, pravzaprav pa so vsi hoteli to čim prej zaustaviti. Zame je bilo pomembno, da bi najstniki ob ogledu tega filma, zlasti če živijo v takšnem okolju, imeli občutek, da je realističen in bi se z njim lahko poistovetili. S tem filmom sem želel na takšne fante pozitivno vplivati in jih morda nekoliko navdahniti.
Čeprav je v filmu kar nekaj nasilja, že s samim naslovom Čudovita bitja namignete, da želite pogledati onkraj tega.
Zame sta glavni temi filma prijateljstvo in ljubezen med fanti. Nasilje je pravzaprav postranskega pomena. V filmu ni tako zelo veliko prizorov nasilja, mislim, da so štirje, vendar pa pustijo močan vtis ravno zato, ker so posneti realistično. Pomembna tema je tudi intuicija. Na Islandiji je to zelo pomembna stvar. Ljudje se pogovarjajo o svojih sanjah, iz njih črpajo določene občutke. Verjamejo, da človeka lahko vodijo nekatera sporočila, ki pridejo k njim od neznano kod, pa vendar nas na neki način usmerjajo. To je tisto, kar odkriva glavni junak v filmu. Spoznava svojo intuicijo in poskuša se ji prepustiti, da ga usmeri na pravo pot.
Je bil to tudi razlog, da ste v film vključili nekatere prizore, ki so povsem sanjski?
Sam sem odraščal v družini, v kateri smo se veliko pogovarjali o sanjah in vedno verjeli v nadnaravne elemente življenja. Ko sem bil najstnik, nisem zares verjel v vse te stvari, kasneje pa sem sam začel doživljati razne intuitivne trenutke in ugotovil, da ne smem dvomiti o stvareh, ki so mi lahko pravzaprav v pomoč in me lahko usmerjajo. Vseeno pa nisem želel, da bi bilo to povsem v ospredju. V filmu so to pravzaprav pripomočki, ki v pripovednem loku glavnemu junaku pomagajo. Zelo sem moral paziti, da sem te prizore primerno uravnotežil, saj bi v nasprotnem primeru lahko povsem prevzeli film.
Kako je potekala avdicija za fante v filmu?
Imeli smo odprto avdicijo, kar pomeni, da smo poskušali nagovoriti kar največ otrok, da pridejo in se preizkusijo. Na Islandiji nimamo veliko otrok te starosti, ki bi že bili igralci. Najprej sem pomislil na zasedbo iz mojega prejšnjega filma Ognjišče, a sem kaj hitro ugotovil, da so v nekaj letih postali prestari, da bi zaigrali fante v mojem novem filmu. Vseeno pa sem jih uporabil za nekatere starejše vloge v filmu, za nasilneže (smeh). Glavne junake iz tokratnega filma pa sem našel po zelo dolgi avdiciji. Kasneje smo imeli tudi zelo dolg proces učenja in treningov, trajal je skoraj osem mesecev. Ko smo fante izbrali, so bili še precej mlajši, saj smo morali vračunati tudi predhoden proces spoznavanja in učenja.
Kaj vse ste jih učili v procesu, ki ste ga omenili?
Na začetku smo jih učili osnov igranja, čisto običajnega igranja. Nismo jih še obremenjevali z njihovimi vlogami. Nato smo jim postopoma dajali vedno večje naloge, ki so jih morali opraviti, da bi bili pripravljeni na vloge, ko smo začeli s snemanjem.
Kaj se vam zdi najbolj pomembno pri delu z mladimi, ki niso profesionalni igralci?
To počnem že kar dolgo, z neprofesionalnimi igralci sem sodeloval tudi pri svojih kratkih filmih, zato imam občutek, da zdaj to počnemo zelo dobro. Pomembno je, da se v procesu okoli teh mladih zgradi določena podporna mreža, zato z njimi dela tudi t. i. osebnostni trener, ki jim pomaga. Pomembno je tudi, da izberemo otroke z družinami, ki jih v tem podpirajo, saj problemi, s katerimi se soočajo bodisi v šoli ali pa v družinskem okolju, pri takšnem delu, ki je zelo zahtevno in ob katerem se intenzivno spoznavajo, vedno pridejo na površje. Veliko stvari pride na plan in pomagamo jim, da se z njimi soočijo. Moj odnos do otrok, s katerimi snemam filme, je v slogu nekakšnega ravnatelja. Do njih sem seveda prijazen, a še vedno sem ravnatelj (smeh).
Pri filmu Ognjišče se je eden od glavnih igralcev preveč vživel v vlogo. Namenil sem mu vlogo Thora in kar naenkrat je začel postajati ta fant. Iz veselega, prijaznega fanta se je spremenil v precej jeznega. Priznam, da nas je po snemanju začelo skrbeti, ali se bo vrnil nazaj, saj gre za izjemno formativna leta. Seveda je spet postal, kar je bil, vendar je za to, da se je znebil svoje vloge, potreboval kar nekaj tednov. Tokrat so fantje igrali še bolj nasilne vloge, zato smo poskrbeli, da se nihče ni na ta način vživljal vanje. Vedno, ko je kamera nehala snemati, so morali izstopiti iz svojih vlog. Nismo želeli, da jih vloge povsem prevzamejo, in mislim, da je bila to zelo dobra odločitev.
Na Islandiji so fantje po premieri filma kar naenkrat dobili veliko pozornosti, postali so nekakšne javne osebnosti, kar smo vnaprej pojasnili tudi staršem, saj se je tudi s to nenadno pozornostjo treba primerno soočiti.
V filmu se od podob predmestja pogosto premaknete v naravo. Je šlo za to, da junakom ponudite določen odmik od nasilnega vsakdana?
Naravo v filmih pogosto uporabim za prizore, v katerih junaki lahko reflektirajo lastna čustva. Zame je bilo to nekako naravno, saj je narava prostor, kamor sem se tudi sam umikal iz Reykjavika, da bi se soočil s svojimi čustvi. Umaknil sem se od naselja in nekaj časa preživel sam.
Ali se boste tudi v naslednjem filmu posvetili obdobju odraščanja?
Imam ideje za film o odraščanju, pa tudi ideje, ki so povsem drugačne. To obdobje me privlači zato, ker je bilo v mojem življenju precej turbulentno in zdelo se mi je, da bo trajalo večno (smeh). Ko sem bil otrok, sem ves čas čakal, da odrastem, saj sem želel imeti vse pod lastnim nadzorom. Želel sem, da se nihče ne vtika v to, kar počnem. Lepa stvar tega obdobja pa je, da se vsaki trije meseci zdijo kot novo obdobje, v katerem veliko odkriješ, dobiš nove prijatelje, pripetijo se ti nove dogodivščine. Kot najstnik sem doživel veliko več kot v svoji dozdajšnji odrasli dobi. Življenje, potem ko si enkrat odrasla oseba, postane precej bolj enostavno in statično. Zato bom zagotovo posnel še kakšen film o odraščanju.
