Ivan Bolle je začel filme snemati leta 1930 na takrat uveljavljenem Pathejevem 9.5 mm ozkotračnem amaterskem formatu s perforacijo na sredini filmskega traku. Njegovo filmsko zapuščino lahko razdelimo na dokumentarni in igrani del. Dokumentiral je različne dogodke od leta 1930 do 1941 leta v Ljubljani in bližnji okolici. Ta del njegove zapuščine je pravi biser, saj prikazuje večinoma dogodke, ki jih ni posnel nihče drug. Posamezne vsebine je zmontiral v zvočne tednike ali domače kronike in jih predvajal skupaj z alpinskimi igranimi filmi gledalcem v manjših dvoranah po Sloveniji.
Bolle je kot mnogi slovenski filmarji občudoval gore in tam preživljal prosti čas. Tam so nastali prvi slovenski igrani filmi, ki so imeli tudi zvočno spremljavo. Vihar na Kočni (1932), Vražja stena in Deveta zapoved (1934), Lavina (1935), Vzpenjača (1938). Igrani film Lavina je prvi slovenski zvočni film, ki je poleg glasbe vseboval tudi govorni del in druge zvoke, ki jih je Bolle posnel na gramofonsko ploščo, v Ljubljani leta 1935, ter jo nato »sinhrono« predvajal ob projekciji. Na projekcijah je uporabljal dva gramofona na vzmet s trobljo, ki sta se vrtela z 78 obrati na minuto.
Bolle je bil vsestranski avtor – scenarist, režiser, snemalec in igralec, masker, scenograf, kostumograf, trik mojster… Opravljal je tudi vsa laboratorijska dela (razvijanje in kopiranje) in bil prvi, ki je svojim filmom dodal zvočno opremo iz svoje bogate zbirke klasičnih plošč in efektoteke. Vsakemu od igranih filmov je ponavadi dodal kratko vsebino in ustrezno glasbeno spremljavo. Prvi je eksperimentiral tudi z barvanjem filma.
Igrano-dokumentarni film Ivan Bolle – Volk samotar, ki bo na sporedu Slovenske kinoteke v petek, 6. oktobra, prikaže do sedaj neznanega filmskega avtorja, ki ni zabeležen v slovenski filmski zgodovini. Izrednemu naključju se imamo zahvaliti, da je njegova filmska zapuščina, ki sem jo odkril v starinarnici Antika Carniola v Ljubljani, ostala ohranjena v celoti.
