Arsenal deluje kot kino, festival (Berlinale Forum in Forum Expanded), distributer (Arsenal Distribution) in arhiv, stalna interakcija med vsemi temi področji delovanja in njihovo prepletanje pa mu omogočata, da se s filmi ukvarja na trajen način in z vrste različnih perspektiv. Ta, v svetovnem merilu edinstvena struktura je njegov konstitutivni element.
Od svoje ustanovitve leta 1963 se Arsenal ukvarja z zgodovino filma in aktualnim razvojem medija na kritičen način, pri čemer sodobne družbene diskurze sproti prikazuje, o njih razmišlja in jih kontekstualizira. Arsenal združuje strokovno znanje številnih različnih ljudi – filmskih ustvarjalcev, umetnikov, igralcev, kuratorjev in raziskovalcev, ki izvajajo interdisciplinarne projekte, festivale in dogodke. Arsenal prevzema pionirsko vlogo pri razvijanju naprednih modelov za kinematografsko, distribucijsko in arhivsko delo in najnovejših pristopov k ponovnemu ovrednotenju in posredovanju filmske zgodovine v kontekstu tehnoloških sprememb ter sodobne kulture podob in medijske kulture.
Po več kot 60 letih kinematografskega in festivalskega dela je Arsenal ustvaril filmsko zbirko, ki obsega 10.000 naslovov. Ta odraža zgodovinske impulze, povezane z avantgardnim in političnim filmom, nudi pa tudi vpogled v raznolikost sodobnih filmskih del. Koncept živega arhiva opisuje arhivsko prakso, ki pomen arhiva vidi v odnosu tako do sedanjosti kot do možnih idej za prihodnost. Raziskovanje, ohranjanje, digitiziranje in restavriranje arhivskih vsebin tvorijo del umetniške in kuratorske prakse, ki je razumljena v participatornem smislu. Arhiv je odprt prostor za raziskovanje. V središču tega dela je kritičen razmislek o kategoriji filmske dediščine v odnosu do zgodovine političnih in estetskih gibanj kot tudi do zgodovine kolonializma in migracij. To vključuje tudi prevpraševanje terminov, kot sta »svetovni film« in »nacionalna kinematografija«, ki sta pustila svoj pečat tudi na zgodovini Arsenala. Slednji tako podpira idejo transnacionalne prakse deljenja vsebin in struktur.
Festival o mednarodnih filmskih arhivih Archival Assembly vsaki dve leti ponudi novo lečo, skozi katero na mednarodne filmske arhive lahko gledamo kot na žive prostore za oblikovanje prihodnosti filma. Prva edicija festivala, ki se je odvila septembra 2021, je filmskim arhivom in arhivskim projektom nudila prostor za javno izmenjavo. Leta 2023 se je druga edicija osredotočala na koncept »naključnega arhiviranja«, leta 2024 pa je tretja izdaja svojo pozornost namenila pomembnosti zvoka in jezika znotraj praks arhiviranja mednarodne filmske zgodovine.
Arsenal je član FIAF (Mednarodne zveze filmskih arhivov).
Na gostovanju v Kinoteki bo predstavljen izbor političnih filmov iz Arsenalovega arhiva. Eden od poudarkov bo na filmih afroameriškega režiserja Billyja Woodberryja, ene ključnih osebnosti gibanja »losangeleški upor«. Zdaj! (Now!, Santiago Álvarez, Kuba 1965) je found footage film, ki ga sestavljajo fotografije ameriškega gibanja za državljanske pravice iz 60. letih prejšnjega stoletja. Vrni se, Afrika (Come Back, Africa, Lionel Rogosin, Južna Afrika/ZDA, 1958), posnet na skrivaj v Johannesburgu, prikazuje življenjske razmere črnskega prebivalstva v apartheidski Južni Afriki. Marseille po vojni (Marseille Après la Guerre, Billy Woodberry, ZDA, 2015) je poetičen portret marsejskih pristaniških delavcev po 2. svetovni vojni. Angelčki božji (Bless Their Little Hearts, Billy Woodberry, ZDA, 1983) se vrti okoli moškega z družino v Južnem Los Angelesu, čigar vsakdanji kruh ogroža deindustrializacija. Monangambeee (Sarah Maldoror, Alžirija, 1969) je kratki film o antikolonialnem osvobodilnem boju v Angoli, o solidarnosti in odporu. Mario (Billy Woodberry, Portugalska/Francija 2024) prikazuje življenje in dediščino Mária Pinta de Andradeja (1928–1990), ustanovitelja Movimento Popular de Libertação de Angola (MPLA) in moža Sarah Maldoror. Drugo potovanej (na Uluru) (The Second Journey (To Uluru), Corinne & Arthur Cantrill, Avstralija, 1981) se približa 500 milijonov let stari kamniti formaciji, najsvetejšemu kraju avstralskih staroselcev. Glas naše zemlje, spomin in prihodnost (Nuestra voz de tierra, memoria y futuro, Marta Rodríguez, Jorge Silva, Kolumbija, 1981) je osrednje delo latinskoameriškega političnega filma, ki najde estetiko odpora v staroselski kulturi. Techqua Ikachi, dežela – moje življenje (Techqua Ikachi, Land – mein Leben, Anka Schmid, Agnes Barmettler, James Danaqyumptewa, Nemčija/Švica, 1989) pripoveduje zgodbo o Hopijih iz Arizone z njihove perspektive in v skladu z njihovim načinom razmišljanja, pri čemer uporablja kolaž filma, fotografije in slikarstva. V filmu Moji sosedi (Mes voisins, Med Hondo, Francija, 1971) afriški migranti v Parizu govorijo o svojem življenju in rasizmu na trgu dela in stanovanjskem trgu. Za Zerda in pesmi pozabe (La zerda et Les chants de l’oubli, Assia Djebar, Alžirija, 1982) je Assia Djebar povzela kolonizacijo Magreba in ustvarila nov spomin z uporabo avantgardnih filmskih tehnik.
–––––––––––––––––––––––
Angelika Ramlow je študirala gledališče, film in književnost na Freie Universität Berlin. Od leta 2001 dela v Arsenalu – Inštitutu za film in video umetnost. Od leta 2004 je vodja projektov na oddelku za distribucijo, ki se osredotoča na eksperimentalni film, video umetnost in instalacije. Je del ekipe Forum Expanded, poleg tega pa je koordinirala tudi kuratorske programe in predavanja na filmskih festivalih in v kulturnih ustanovah po vsem svetu. Živi v Berlinu in ima dva otroka.
