Karneval je obdobje praznovanja in simboličnega preporoda. Družbene norme se spreobrnejo, vzdušje je bakanalsko. Ljudje se našemijo, prevzamejo druge vloge, v mestu zavlada veseljaški kaos. Karneval je obred prehoda iz teme v svetlobo, ki prežene zimske duhove. Zakaj torej ne bi s karnevalom izgnali tudi duha fašizma? Igor Bezinović, režiser filma Fiume o morte! (2025), zgodovinske rekonstrukcije šestnajstmesečne zasedbe Reke v času okupacije italijanskega pesnika in fašista Gabriela D’Annunzia, po katerem se je zgledoval tudi sam Mussolini, pravi, da je ekscentrični vojskovodja v današnji Reki nedvomno preživel nekaj najbolj razburljivih mesecev svojega življenja. Zato je svoj film, v katerem predstavlja to slabo poznano obdobje reške zgodovine, izkoristil kot priložnost, da se zabavajo tudi Rečani in Rečanke.
Bezinović, ki ga poznamo po filmih Blokada (2012) in Kratki izlet (2017), se je lotil desetletnega filmskega projekta – pri katerem je sodeloval tudi slovenski studio NOSOROGI in Gregor Božič kot direktor fotografije, na minulem filmskem festivalu v Rotterdamu pa je domov odnesel glavno nagrado –, potem ko je v knjigi z naslovom Začasna avtonomna cona avtorja Hakima Beya prebral, da naj bi bila Reka gusarska utopija. Tema ga je pritegnila, vendar mu je kmalu postalo jasno, da pri zgodbi ni šlo za nikakršno utopijo, temveč za okupacijo njegovega domačega mesta. Protofašist D’Annunzio je namreč leta 1919, po prvi svetovni vojni, ko je v Italiji užival status heroja in po vsej državi izvajal govore o veliki Italiji in umazanih Slovanih, na lastno pest okupiral Fiume, del današnje Reke, saj je menil, da Italiji pripada tudi jadranska obala.
Ena od D’Annunzievih vodstvenih vrlin je bil izjemen smisel za propagando. Ko je vkorakal v Fiume, so italijanski časopisi tistega časa namreč poročali, da ga je na ulicah pozdravilo vse mesto, medtem ko so hrvaški časopisi zapisali, da se je veliko prebivalcev tistega dne raje poskrilo doma. Okupacijo, ki jo je sam videl kot revolucijo, je bilo treba primerno zabeležiti, obenem pa je bil D’Annunzio – kot jasno poudari Bezinovićev film – tudi skrajno nečimrn. Tako so ga povsod spremljali fotografi in snemalci in v šestnajstih mesecih posneli skoraj deset tisoč fotografij. Ta arhivski zaklad je Bezinović s pomočjo tristotih someščanov in someščank, ki so v filmu nastopili, spretno izkoristil za svojo filmsko pripoved.
Bezinović film zastavi na več ravneh, ki se med seboj oplajajo s pomeni in odmeve zgodovinskega zasidrajo v sodobnosti. Najprej je tu raven umeščanja D’Annunzieve reške avanture v kolektivnem spominu na Reki, kot v njegovi rodni Italiji. Režiser že v lastni pripovedi v uvodu pojasni, da se sam o tem – resda kratkem, a zgodovinsko ne tako nepomembnem – obdobju ni učil v šoli. S kamero in mikrofonom se odpravi na ulice Reke, kjer o tem, kdo je bil D’Annunzio, povpraša svoje someščane in someščanke. Večina, sploh ko gre za mlajšo generacijo, zanj še ni slišala, nekateri rečejo, da je bil fašist, spet drugi, da je bil tudi pesnik in veliki ljubimec. V Italiji pa … Bezinović že v uvodu poudari, da so ga italijanski kolegi posvarili, naj ne omenja preveč fašizma, saj da bo s tem od gledanja odvrnil italijanske gledalce. D’Annunzio je namreč v Italiji še vedno čislan kot pesnik, oznako fašist pa mu odrekajo, ker se nikdar ni uradno včlanil v fašistično organizacijo.
V razpoko, ali morda bolje, prepad med kolektivnim spominom na eni in drugi strani meje Bezinović zareže z dejstvi. Obsežno je raziskal zgodovinsko obdobje okupacije, se posvetoval z zgodovinarji in zgodovinskimi viri ter s pomočjo someščanov in someščank – nekatere je kar v poulični anketi povprašal, ali bi jih zanimalo nastopati v njegovem filmu – zasnoval kronološko zgodovinsko pripoved. Začne z obdobjem pred prvo svetovno vojno, D’Annunzia umesti v kontekst vojne in povojnega ozračja vse do okupacije, ki jo nato, z vzporejanjem arhivskih fotografij in posnetkov s sodobnimi rekonstrukcijami, v katerih nastopajo današnji prebivalci in prebivalke mesta, natančno prouči vse do D’Annunzieve smrti.
Reka je karnevalsko mesto in veliko ljudi se je z veseljem odzvalo režiserjevemu vabilu. Rekonstrukcije arhivskih podob Rečanov in Rečank v zgodovinskih kostumih v film o duceju pred ducejem vpeljejo raven performativnega. Rekonstrukcije ne stremijo k temu, da bi bile popolne sodobne ustreznice, temveč pogosto zaidejo v metafilmsko, ali pa zaradi neskladja podob, ki jim botruje zgodovinski preskok približno stotih let, delujejo prismuknjeno. Tovrstna sodobna preslikava podob, ki temelji na posnemanju D’Annunzieve propagandne nastopaškosti in bizarnih eskapad, z vsemi anahronizmi, nerodnostmi in osebnimi prispevki Rečanov in Rečank vred, v film vnaša humoren ton, ki pa je, kot karnevalskemu vzdušju pritiče, nujno potreben za izgon zlih duhov preteklosti, ki morajo biti vedno znova jasno in glasno pregnani.
Na plebiscitu, ki ga je v času okupacije izvedel sam D’Annunzio, se je proti njegovi prisotnosti in prisotnosti skoraj deset tisoč njegovih mladih italijanskih vojakov izrekla večina prebivalcev takratnega mesta Fiume, a to zanj ni bil zadosten razlog za odhod. Tudi ko je kraljevina Italija z njim že prekinila vse vezi ter se javno izrekla proti zasedbi mesta, je še vedno vztrajal. Po šestnajstih mesecih okupacije, ki se je zaključila z oboroženimi spopadi in smrtjo več D’Annunzievih vojakov, je Fiume končno zapustil – a če se zopet postavimo na drugo stran meje, njegov duh vztraja v italijanskem zgodovinskem spominu. Bezinović v film ne posega s pretirano aktualizacijo, kot smo občasno vajeni ob filmih, ki zgodovinske krivice, najsibo to italijanski fašizem ali ameriški rasizem ali kaj tretjega, za gledalca pokroviteljsko aktualizirajo s podobami današnjih politikov ali nasilja. Razkorak med interpretacijama zgodovine na eni in drugi strani zadošča, da gledalec primerjave s sodobnim časom premisli sam.
Bezinović prav tako ne ostane le na zgodovinsko-politični ravni, temveč v delo prenese tudi svojo ljubezen do domačega mesta in predvsem ljudi, ki tam živijo. Film Fiume o morte!, ki so ga soustvarili njegovi someščani in someščanke, tako postane kolektivni poklon mestu, katerega identiteta je bila od nekdaj raznovrstna. Kot poudari v filmu, je Reka v preteklem stoletju zamenjala vsaj osem držav – a sam duh mesta, ki je večjezično in večkulturno, ostaja kljub tistim, ki se menjajo na oblasti.
Ker gre za filmsko pripoved o nekdanjem delu Reke – Fiume, pa tudi o Fiumanih, so pripovedovalci v zunanjosti polja današnji prebivalci, ki govorijo fiumansko, v vlogi D’Annunzia pa se menjavajo tisti meščani, ki so, tako kot D’Annunzio, plešasti. V vlogah vojakov so se znašli tisti, ki so se zdeli vojaškega videza (čeprav jih večina v kamero pove, da onkraj filma v resnici ne bi želeli biti vojaki) …, pa tudi sicer se je režiser potrudil, da je v film na tak ali drugačen način vključil kar največ raznolikih prebivalcev in prebivalk mesta, ki so si želeli nastopiti pred kamero, kar je, če vemo, da gre za naturščike, ne ravno enostaven produkcijski izziv.
Bezinović poleg tega Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.
