Marko A. Kovačič je večmedijski in interdisciplinarni umetnik, ki je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski kulturni prostor. Je začetnik novovalovskega performansa, osebno angažirana refleksija družbenih pojavov in utopij pa ga je vodila do fantastičnih futurističnih ambientov in videov. Njegova dela bodo tokrat prvič celovito postavljena na ogled in v razmislek strokovnjakom ter širši javnosti, tudi mlajši generaciji, ki jih morda še ne pozna. Kratke filme in videodela pri nas v kinodvoranah ali na televiziji redko prikazujejo, bolj ali manj jih lahko vidimo zgolj na festivalih (npr. na festivalu kratkega filma FeKK in festivalu eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X). Program, ki bo delno dostopen tudi na spletni Bazi slovenskega filma, nas bo s projekcijami enkrat na mesec, vse od decembra 2022 do marca 2023, peljal skozi Kovačičev štiridesetletni opus, ki obsega narativna, performativna, eksperimentalna in dokumentarna dela, od zgodnjih analognih na magnetnem traku (VHS, U-matic, Beta) do poznejših digitalnih formatov.
V kinotečni kavarni bodo ob otvoritvi postavljeni tudi njegovi plakati in nova video instalacija Preživelo mesto, ki bo odprla pogled na različne perspektive in medije ustvarjanja Marka A. Kovačiča, ki se tesno navezuje na svet Plastosov ter umetnikovo dojemanje perspektive, globine polja in iskrivo iskanje rešitev v naredi si sam maniri. Za ta bitja iz prihodnosti je umetnik ustvaril fantastične futuristične ambiente in videe, v katerih dominira karakter rekvizitov in scene: mehanične figure, komore, kukala, TV-objekti, energoton, hrupofon in maketa mesta Katastropolis.
Marko A. Kovačič (1956) je večmedijski in interdisciplinarni umetnik, ki je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski kulturni prostor. Njegov štiridesetletni opus obsega avtorske filme in videodela, performanse, instalacije in ambiente. Specifike njegove prakse so povezovanje medijev, domišljena naracija ter menjavanje vlog in osebnih identitet. V osemdesetih letih je kot protagonist ljubljanske alternativne scene uprizoril antologijski novovalovski performans Casus Belli. Z značilno ironijo se je loteval političnih tem in družbenih sprememb ter v svoja dela vnašal veliko mero humorja in absurda. Njegov video No More Heroes Any More, parabolo o politiki in vojni, uprizorjeni kot partija šaha, je v svojo zbirko vključil medijski arhiv Transitland (Berlin). Vzporedno z eksperimentiranjem je vse od fascinacije z »montažo ekstazo« razvijal osebno angažirano refleksijo sočasnih družbenih pojavov in v duhu zgodovinskih avantgard tematiziral tudi koncepte muzejskih institucij in zbirk, televizije, političnih ideologij in družbenih utopij. Ko je v izpraznjenih TV-ohišjih, ki jih je napolnil s svojimi mizanscenami, uprizarjal lastno televizijo, so ga razglasili za »našo najbogatejšo televizijsko hišo«. S Subavkcijo (zniževanjem cene z uničevanjem umetnine) je tematiziral položaj samostojnega umetnika. Ves čas je premišljeval razmerje med umetnostjo in znanostjo, preteklostjo in prihodnostjo, osebnim in kolektivnim spominom. V devetdesetih letih je zasnoval znanstvenofantastično Civilizacijo Plastosov, bitij iz prihodnosti, ter ustvaril fantastične futuristične ambiente in videe, v katerih dominira karakter rekvizitov in scene (mehanične figure, kukala, TV-objekti, maketa mesta Katastropolis, hrupofon). Svojo muzejsko zbirko je s polno mero zbirateljske strasti prvič postavil v Galeriji Škuc leta 1994 in jo v času pandemije leta 2020 razvil v »muzej naše in vaše polpretekle zgodovine« v Javki pri Rdeči zvezdi v Trbovljah.
Diplomiral je na ljubljanski ALUO in tam končal podiplomski študij kiparstva (1988). Bil je član Gledališča Ane Monro (1981–1993), umetniške skupine R IRWIN S (1983–1985) in glasbene skupine Zlati Kastrioti (2000–2009). Nagrade: zlata ptica (1987); Župančičeva nagrada (1994); zlata paličica (2011).
