Jean-Louis Trintignant je eden ključnih obrazov modernega francoskega in evropskega filma, ki je s svojo tiho zadržanostjo in pretanjenimi potezami predstavljal svojevrstno kategorijo zvezdniške moškosti. Če je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izklesana lepota Alaina Delona z njegovim ostro modrim pogledom sinonim za hladnokrvne protagoniste francoskega neo-noirja in je atletska postava Jeana Paula Belmonda z grobo razbitim boksarskim nosom predstavljala njegovo dionizično nasprotje, se je tipološka vloga Jeana-Louisa Trintignanta skozi njegovo skoraj sedemdesetletno kariero, v kateri je posnel več kot 140 filmov, večkrat spreminjala.
Trintignant se je rodil leta 1930 v Piolencu na jugovzhodu Francije v družini bogatega industrialca, ki jo je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Že v otroštvu se je navdušil nad poezijo, študij prava pa je predčasno opustil, saj se je po sodelovanju v postavitvi ene od Molièrovih komedij zaljubil v poklic igralca. Odpravil se je v Pariz, kjer je, po lastnih besedah, s študijem igre poskušal premagati svojo »neznosno sramežljivost«, ki ga je v klasičnem francoskem kulturnem tropu kot mladeniča iz province v metropoli še dodatno označevala. Na odrske deske je stopil leta 1951, po nekaj manjših vlogah pa je prvi preboj na filmskem platnu doživel v kultnem filmu Rogerja Vadima In bog je ustvaril žensko (Et Dieu… créa la femme, 1956), ki je obnorel in razdelil tako francosko kot mednarodno občinstvo s provokativno držo seksualno odprte glavne protagonistke v podobi Brigitte Bardot. Film, ki je Bardot izstrelil med zvezde in jo vzpostavil kot seks simbol šestdesetih, je ob razkritju ljubezenske afere med igralcema precej medijske luči vrgel tudi na Trintignanta. Ta pa je bil ravno v tem času vpoklican na triletno služenje vojaškega roka v Alžirijo, kar je skoraj končalo njegovo igralsko kariero. Z odporom do ideje bojevanja se je Trintignant sicer skušal izogniti vpoklicu in na koncu pristal na služenju vojaškega roka v Nemčiji, njegov upor pa ima danes, v luči priznanja negativne vloge Francije v alžirski vojni, pozitivnejšo noto.
Po služenju vojaškega roka se je Trintignant najprej vrnil h gledališču, kmalu pa je kot mnogi njegovi sodobniki našel pot tudi v italijanski film – prva je bila vloga sramežljivega študenta v znameniti klasični italijanski komediji Nevarni ovinki (Il sorpasso) Dina Risija iz leta 1962, ki v divjem in nepredvidljivem cestnem potovanju ponuja kritičen komentar užitka in »dobrega življenja« sodobne družbe. Na mednarodno sceno ga je ponovno in zdaj dokončno izstrelil z najpomembnejšimi nagradami ovenčan film Clauda Leloucha Moški in ženska (Un homme et une femme, 1966), v katerem sta skupaj z Anouk Aimée ob prepoznavnih glasbenih temah upodobila strastno romanco dveh vdovcev, ki se poskušata po tragični izgubi v novi ljubezni oprijeti novih življenjskih silnic. Za razliko od zanj tipičnih zadržanih protagonistov se je Trintignant tokrat znašel v vlogi poklicnega avtomobilskega dirkača, ki za ljubljeno žensko večkrat prevozi Francijo. Tekmovanje v avtomobilskih dirkah je strast, ki se je je igralec nalezel že v družinskem okolju – njegov stric Maurice Trintignant je bil prvi Francoz, ki je v Formuli 1 osvojil monaški grand prix. Lelouch je skupaj z glavnima igralcema kasneje posnel še dve filmski nadaljevanji: Moški in ženska: 20 let pozneje (Un homme et une femme : Vingt ans déjà, 1986) in Najboljša leta življenja (Les Plus Belles Années d’une vie, 2019).
Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila za Trintignanta filmsko morda najbolj plodno obdobje – sodeloval je z velikimi imeni evropskega avtorskega filma, denimo z Alainom Cavalierjem v filmu Boj na otoku (Le combat dans l’île, 1962), s Sergiom Corbuccijem v enem avtorsko izrazitejših vesternov Velika tišina (Le Grande silence, 1968), z Alainom Robbe-Grilletom v filmu Mož, ki laže (L’homme qui ment, 1968), za katerega je Trintignant prejel nagrado za najboljšo moško vlogo na Berlinalu, s Costo-Gavrasom v filmu Z (1969), za katerega je bil igralec ponovno nagrajen za najboljšo moško vlogo, tokrat v Cannesu, z Ericom Rohmerjem v filmu Moja noč pri Maud (Ma nuit chez Maude, 1969), z Bernardom Bertoluccijem v filmu Konformist (Il conformista, 1970). Slednja je po igralčevem mnenju ena njegovih najlepših in hkrati najtežjih vlog, saj se je snemanje začelo po nesrečni smrti njegove nekajmesečne hčerke Pauline. Praznina in neznosna žalost v mrtvih očeh filmskega protagonista, konformista-slehernika, ki drsi v črno žrelo fašistične »normalnosti«, odseva morda drugačno, a še kako resnično igralčevo bolečino.
Poleg avtorskega filma je Trintignant odigral mnogo vlog tudi v popularnem filmu, francoskih akcijskih, gangsterskih filmih in komedijah, kjer je večkrat nastopal tudi v stranskih vlogah ali v vlogi antijunaka, med drugim tudi v filmih svoje žene Nadine Trintignant, kot sta Človek, ki je veliko vedel (Défense de savoir, 1973) in Poročno potovanje (Le voyage de noces, 1976).
Trintignant se je kasneje oddaljil od filma in celo zavrnil nekaj pomembnejših vlog, ki so mu jih ponudila velika hollywoodska imena, npr. v filmih Bližnje srečanje tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, Steven Spielberg, 1977) in Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now, Francis Ford Coppola, 1979). Ena od igralčevih pomembnejših vrnitev k filmu se je tako zgodila šele v devetdesetih letih, z vlogo ciničnega in zagrenjenega sodnika Josepha Kerna v zadnjem delu trilogije Krzysztofa Kieślowskega Tri barve – Rdeča (Trosi Couleurs : Rouge, 1994), s katero je prešel v novo značajsko tipizacijo vlog, kakršna je na primer tudi vloga Marxa v noirovsko navdihnjeni kriminalki, nagrajenem prvencu Jacquesa Audiarda Glej ljudi, kako propadajo (Regarde les hommes tomber, 1994).
Trintignant se je v zadnjih desetletjih posvetil predvsem gledališču in interpretaciji poezije, na filmskem platnu pa je svojo pot sklenil z dvema spet zelo različnima vlogama v Hanekejevih filmih Ljubezen (Amour, 2012) in Srečen konec (Happy End, 2017), ki poudarita njegovo izjemno karakterno širino. Te pa sam nikoli ni zares priznaval – v mnogih intervjujih se predstavlja kot igralec, ki je vedno zgolj na poti učenja, na poti do popolnosti, ki jo od njega terja naslednja velika vloga. Po mnenju mnogih eden najlepših glasov francoskega filma, znan tudi po francoskih sinhronizacijah tujih filmov, npr. Jacka Nicholsona v Kubrickovem Izžarevanju (The Shining, 1980), je ugasnil v juniju 2022.
