Nekateri najlepši in najbolj poetični sovjetski filmi so nastali v Ukrajini pod režijsko taktirko Aleksandra Dovženka, ki je ustvarjal tako v nemem kot zvočnem obdobju. Njegova Zemlja, posneta leta 1930, je v polnem kreativnem procesu združila velikega režiserja ter njegovo dolgoletno asistentko in ženo Julijo Solncevo (1901-1989), ki je odigrala eno stranskih vlog.
Solnceva se je pred tem uveljavila kot igralka v nekaterih klasičnih sovjetskih filmih, najbolj očitno v znanstvenofantastični mojstrovini Aelita (1924) Jakova Protazanova, v kateri je upodobila naslovno junakinjo, kraljico z Marsa. Zemlja, eden najlepših filmov o ukrajinski grudi, je bila njena zadnja igralska stvaritev, odslej se je kot asistentka in sorežiserka posvetila delu z Dovženkom. Po njegovi smrti leta 1956 je prevzela ustvarjalne vajeti ter v seriji poetičnih in s simboli prepojenih epsko zasnovanih filmov nadaljevala njegov ustvarjalni kredo, ki se je, kljub stalinističnim zahtevam po propagandi, skušal izogibati političnim izjavam; raje je poudarjal vizualno in lirično razsežnost človeka v razmerju z naravo, mitologijo in zgodovino Ukrajine.
Stalinova smrt in čas odjuge sta Solncevi omogočila predelavo Dovženkovih zapiskov in nedokončanih scenarijev ter samostojno režijo treh filmov o Ukrajini in regiji ob rekah Dneper in Desna; izkoristila je blagodejne politične razmere in v neponovljivem virtuoznem slogu (v barvah in na 70mm filmskem traku!) nanizala triptih »intimnih spektaklov« brez primere, t. i. ukrajinsko trilogijo, v kateri se družbeni vidiki križajo z intimo ukrajinskega človeka. Ti filmi obravnavajo drugo svetovno vojno, nacistično okupacijo Ukrajine, osvoboditev in povojno obnovo z naraščajočo industrializacijo regije. Slednja je med drugim prinesla gradnjo ogromnega jezu Kahovka na Dnepru, ki ga, mimogrede, obravnava njen prvenec Pesnitev o morju (1958) in katerega porušenju smo bili priče med aktualno rusko agresijo.
Filmi Julije Solnceve so čustvene pesnitve o življenju ob reki, kjer – kot razloži junak Očarljive Desne (1964) – »nas je pozimi zeblo, poleti žgalo, da bi nas spomladi ugonabljale narasle vode, jeseni pa globoko blato«.
