»Ko spoznaš, da želiš preostanek svojega življenja preživeti z nekom, si želiš, da bi se preostanek življenja začel kolikor hitro mogoče.« – iz filma Ko je Harry srečal Sally (When Harry met Sally, Rob Renier, 1989)
Romantične komedije so žanr, ki je najpogosteje odrinjen ob rob filmske zgodovine, potisnjen na dno kanonskih pregledov – njihova žvrgoleča naivnost, njihovi popolni, beli, bogati, uspešni, heteronormativni protagonisti in protagonistke nimajo zveze s problemi realnega sveta. Razen z najbolj žgočim od realnih človeških problemov – z ljubeznijo. Romantične komedije so v svoji najboljši različici fantazije, skodelica toplega kakava ob mrzlih večerih, pogled v sončni zahod z objetimi silhuetami sredi razgretih poletnih noči. In zato tudi absolutni gulity pleasure, filmsko tolažilo, ki nas skozi znane podobe in pripovedne zavoje varno pripelje v srečen ljubezenski pristan.
Lahko bi rekli, da so romantične komedije najbolj varna trdnjava filmske tovarne sanj, saj svoje gledalstvo redko pustijo na cedilu – romantične komedije so žanr, ki je morda najbolj trdno zasidral svoje trope (npr. meet cute, srčkano prvo srečanje bodočih zaljubljencev), pri čemer ne gre zanemariti, da jih vseskozi oblikuje glede na čas in prostor, družbeno ozračje. Čeprav je žanr romantične komedije po eni strani, v zvestem sledenju žanrskim tropom in zagovoru srečnega konca, izjemno konservativen, je po drugi strani kot odsev fantazije posameznega obdobja, družbenih predstav spolov in njunih (njihovih) vlog izjemno aktualen. S pristavkom, da ta aktualnost le redko preživi test časa – morala in pozornost do družbenih vlog spola se spreminjata.
Cikel Kdo se boji romantičnih komedij? predstavlja žanr v njegovih najbolj žlahtnih obrazih z izbranimi klasikami iz kinotečnega arhiva iz 80. in 90. let ter s preloma tisočletja. Enega od vrhuncev tega obdobja prinaša film Ko je Harry srečal Sally. Da se je film vpisal med žanrske klasike, ni naključje – k temu prispeva ne le izčiščen, humoren, iskriv in bister dialog, ki ne zaostaja za najboljšimi predstavniki screwballa; izjemna je tudi kemija med obema igralcema – kar je nasploh verjetno eden najpomembnejših dejavnikov dobre romantične komedije: Meg Ryan v vlogi Sally in Billy Cristal v vlogi Harryja sta lika postavila prepričljivo, z umirjeno in realistično igro, ki s šesto prestavo lahko hitro preskoči v odbito-komično hiperbolo. Nepozaben je prizor, v katerem Sally sredi večerje imitira orgazem, starejša ženska za sosednjo mizo pa hitro pripomni: »Dajte mi tisto, kar je jedla ona«.
Še ena od značilnosti romantične komedije je, da realne življenjske okoliščine (in druge možne eksistencialne krize) po pomenu skorajda izniči. Za razvoj ljubezenske zgodbe osnovne bivanjske težave osrednjih protagonistov večinoma sploh niso relevantne: če se vrnemo k Harryju in Sally – vsak ima svoje stanovanje na Manhattnu, v vseh letnih časih imata čas za sprehod po parku, pohajkovanje po knjigarnah, kavarnah in večernih zabavah. Pravzaprav ni presenetljivo, da je bil delovni naslov filma Fant sreča dekle (Boy Meets Gril), saj je prav to srčika filma. Namesto realističnih prijemov se romantična komedija rada posluži neverjetnih, pravljičnih premis, v katerih npr. velemesto, kot je New York postane prijetno domače dvorišče (Čaka te pošta [You’ve Got Mail, Nora Ephron, 1998]), eden od junakov dobi posebne sposobnosti, ki mu pomagajo, da stopi na pravo romantično pot (Kaj ženske ljubijo [What Women Want, Nancy Meyers, 2000]), grda račka pa se prelevi v samozavestno lepotico (in je šele potem zares deležna ljubezni – Lepotica pod krinko [Miss Congeniality, Donald Petrie, 2000], Jutranje veselje [Morning Glory, Roger Michell, 2011], Dnevnik Bridget Jones [Birdget Jone’s Diary, Sharon Maguire, 2001]). S tem v mislih bi morda lahko rekli, da je svet romantičnih komedij ploskovit: romantične komedije se ukvarjajo s človeško intimo, ta pa ne kaže nians eksistencialistične zaskrbljenosti (če odmislimo prežemajočo tesnobnost generacije X, ki jo morda v obravnavanem ciklu najbolj uteleša kultni najstniški romkom Reci karkoli [Say Anything, Cameron Crowe, 1989] z Johnom Cusackom v glavni vlogi), temveč utripa v ritmu ljubezni.
V ritmu romantične ljubezni so sivine človeškega hrepenenja in strasti poenostavljene, prerisane v črno-bele kategorije, prehod iz sovraštva v ljubezen in obratno je nekaj najbolj naravnega (v tokratnem ciklu kar nekaj primerov, od žanrske matrice Trgovina za voglom [The Shop Around the Corner, Ernst Lubitsch, 1940], preko njene sodobne reimaginacije Čaka te pošta in filmov, kot sta Kaj ženske ljubijo ali Dokler naj jackopt ne loči [What Happens in Vegas, Tom Vaughan, 2008]). V kontekst žanrskih tropov se podobno vpisuje »dejstvo«, da med moškim in žensko zgolj prijateljstvo ne obstaja, kot Sally poduči Harry. To je v različnih variacijah eden od vodilnih tropov tudi v klasiki Štiri poroke in pogreb (Four Weddings and a Funeral, Mike Newell, 1994), v odbiti retronostalgiji na 80. leta Poročiva se (The Wedding Singer, Frank Coraci, 1998) ali sodobni indie poletni romanci Lunapark (Adventureland, Greg Mottola, 2009).
Prelom v novo tisočletje kot zadnje veliko obdobje kraljevanja romantične komedije v kinematografih prinese junakinje in junake, pripovedne loke, ki se svoje ploskovitosti in svojih omejitev čedalje bolj zavedajo – romantične komedije se s stereotipi in tropi poigrajo (Ta nora ljubezen [Crazy, Stupid, Love, Glen Ficarra, John Requa, 2011]), jih izigrajo (Blondinka s Harvarda [Legally Blonde, Robert Luketic, 2001], Lahka punca [Easy A, Will Gluck, 2010]), napolnijo s pretiravanjem, absurdom – vse do groteske.
Romantične komedije so se v zadnjem desetletju, z vzponom akcijskih spektaklov in blockbusterjev a la Marvel umaknile z A-liste hollywoodske produkcije – na filmska platna zaidejo redko, v zadnjem obdobju kvečjemu z nostalgičnim pomežikom in predvsem z vrnitvijo že znanih obrazov romantičnih komedij, kot so npr. Julia Roberts in George Clooney v Poti v raj (Ticket to Paradise, Ol Parker, 2022); Sandra Bullock v Izgubljenem mestu (The Lost City, Aron in Adam Nee, 2022) ali Reese Witherspoon in Asthon Kutcher v Pri tebi ali pri meni (Your Place or Mine, Aline Brosh McKenna, 2022). Po drugi strani pa so romantične komedije ena bolj gledanih vsebin na pretočnih platformah, kjer stari naslovi ob boku z novimi z etično, spolno itd. bolj raznolikimi protagonisti v tople ljubezenske meglice privabljajo nova občinstva (npr. Vsem fantom, ki sem jih kdaj ljubila [To All the Boy I Loved Before, Susan Johnson, 2018], Z ljubeznijo, Simon [Love, Simon, Greg Berlanti, 2018], Noro bogati Azijci [Crazy Rich Asians, Jon M. Chu, 2018]). Razmislek o prihodnosti žanra je v luči bolj senzibilnih in emancipiranih pogledov zanimivo vprašanje: ljubezen, seks, poroka, sreča, prijateljstvo, Drugi, samorealizacija so idejni koncepti, ki znotraj žanrske matrice iščejo nove pripovedne odvode in možnosti upodobitve – čeprav so romantično komedijo že mnogokrat obsodili na smrt, se vsakič znova prelevi in prilagodi: občinstvo potrebuje sanje. Kljub temu, da je pojem eskapizma večinoma negativno označen, si priznajmo, da je tu in tam pobeg iz realnosti še kako nujen – varni objem filmske podobe je lahko blažilen, tolažilen, a hkrati tudi eksploziven.
Za vse, ki hrepenite po toplem in varnem objemu, strastnem poljubu in neskončnem srečnem koncu, ki osamljenosti ali drugih romantičnih zdrsov in napak ne priznava, je tako v juniju tukaj filmski cikel Kdo se boji romantičnih komedij? – čudovita priložnost, da se z nostalgijo in brez slabe vesti predate užitkom v hladni kinodvorani, ob edinstvenem zvoku brnenja filmskega projektorja! Ob tem še vabilo k branju: prihajajoča številka revije Ekran prinaša tematski blok, posvečen prav poglobljenemu spoznavanju z najbolj pregrešnim in sladkim filmskim žanrom – romantično komedijo.
