Ob projekcij filma Ko je Harry srečal Sally v okviru cikla Kdo se boji romantičnih komedij? poobjavljamo kritiko filma iz leta 1999, objavljeno v reviji Ekran.
Ko je Harry srečal Sally je odlična podružnica thirtysomething priključitev in obsesij. Skratka, Reiner je ob asistenci Nore Ephron naredil film, ki je postal takojšnja klasika. Tako kot njegov Ostani z menoj (in deloma Princesa nevesta). Tekoč film, v katerem Meg Ryan in Bill Crystal pripeljeta do konca razmerje, ki se je zagrelo na poti iz Chicaga v New York. Pot se je čez pet let nadaljevala na letalu za Los Angeles. In se končala zopet čez pet let v New Yorku. Vmes je postavljena serija dokumentarnih intervjujev s precej ostarelimi pari in njihovimi izkušnjami glede prvih srečanj in življenja, vendar pa so ti vezaji pomembni samo toliko, kolikor se potem film konča z identičnim intervjujem z Ryanovo in Crystalom kot Sally in Harryjem.
Torej: zgodba je dramaturško izpeljana vrhunsko. Po sebi je film predelana melodrama, predelana pa s komedijsko mašino. Ta mašina deluje bolje kot karkoli drugega. Briljantni dialogi, ki se vrtijo na 45 obratih, nekaj odličnih režijskih rešitev in igra obeh glavnih igralcev plus Carrie Fisher in Bruna Kirbya kot usodnihprijateljev Ryanove in Crystala. Komedijsko v filmu seveda ni nujno stvar potlačenih ali očitnih predelav realnosti, ampak stvar promocije nekega posameznega segmenta te realnosti. Kot je to pač običajno. V Ko je Harry srečal Sally pa je ta posamezni in določujoč segment vstavljen v sistem srečanj in odnosov, v katera padeta Harry in Sally. Tako, posledično, Harryju razpade njegov seksističen raison, Sally pa s svojoprepotentnostjo in ekskluzivizmom pogrne prav tam, kjer bi naj pripeljala stvar do konca. Gre za ponarejeni orgazem v fast-food restavraciji, s čimer je poskušala Harryja prepričati, kako da je spolnost zgoščena v simulaciji, vendar je pokazala nekaj drugega: kako je simulacija v celoti, kot pojav, stvar nerazdelanosti in fiksacij, ki so po sebi naturalistični brooklyn. Torej tisto, kar je potlačeno v celo pojavnost sistema simulacij in igre videzov. Tako so srečanja med Harryjem in Sally, jasno, stvar predelave tega brooklyna. Prva baza so tako njune igre izmikanj, izigravanj, nesporazumov in spodrsljajev, druga pa – takoj – komedijskinaturalizem, cel sistem baseballskih označevalcev, ki so prileteli s prve baze. Reiner je odigral s prve in druge baze, Ryanova in Crystal pa sta stvar izpeljala do konca.
Sicer pa stvari niso zapletene, če pogledamo tudi na to, da sta imela samo scenaristka Nora Ephron in Billy Crystal odločilno komedijsko zgodovino (tudi v Vrzi mamo z vlaka). Meg Ryan je navsezadnje igrala v D.O.A. in Presidiu (če Top Gun tokrat izpustimo), pri čemer nima nobeden od obeh filmov veliko skupnega s komedijo, oba pa sta neposredno vezana na naturalistični brooklyn. Zato je pri Crystalu še opazen delni resentiment, pri Ryanovi pa ne. In v tem je očitno ideja Reinerjeve režije. Tako ne gre samo za enajstletno privlačnost, ki je manj usodna, kot si mislimo, ampak za odlično postavljeno celoto vseh odnosov, ki jih filmska industrija neposredno prenaša na platno in s tem znižuje »pričakovanje«, vendar pa je prav s tem »pričakovanjem« priključila cel sistem zapletenih produkcijskih sistemov in ga pognala skozi neznosno džunglo socialnega naturalizma. Potemtakem je Ko je Harry srečal Sally fim o stvareh, ki so postavljene negativno samo do takrat, dokler ne postanejo stvar filmske fikcije.
Ekran 3,4 / 1999
