Letak za film Luči varieteja (Luci del varietà, 1950, Alberto Lattuada in Federico Fellini) je povsem običajen filmski prospekt s konca petdesetih let, ki pa hkrati priča o eni bolj neobičajnih retrospektiv na platnih slovenskih kinodvoran. Ni šlo namreč za klasični kinotečni pregled opusa ustvarjalca niti retrospektivo znotraj kakšnega festivala, temveč za svojevrstno ‘tiho’ retrospektivo, ki je potekala skoraj neopaženo v kinodvoranah po vsej državi.
»Po uspehu ‘La Strade’, ki jo je režiral Federico Fellini in odigrala s tako umetniško silo Giulietta Masina, ‘Chaplin v ženski podobi’, igralka z briljantnimi in samosvojimi kvalitetami, smo se zgnetli v kinu, da bi videli Luči varieteja,« so zapisali v Slovenskem poročevalcu, a so kaj kmalu razočarani ugotovili: »Toda film Luči varieteja je nastal že leta 1950.«[1] Pisalo se je leto 1959 in obiskovalci slovenskih kinematografov so bili nevede priča svojevrstni retrospektivi dotedanjega Fellinijevega režijskega opusa. »Ko je Federico Fellini s svojo ‘La strado’ osvojil cel svet, so se tudi naši filmski trgovci slednjič začeli zanimati za njegove filme. Medtem ko se jim vsa leta poprej ni zdelo vredno, da bi odkupili en sam njegov film, so letos odkupili vse, od tistih, ki jih je ustvaril že leta 1950 pa do najnovejših (razen filma ‘Beli Šejk’),« so pojasnili v Tedenski tribuni.[2] In tako so med januarjem in decembrom 1959 težki 35-mm koluti filmov Luči varieteja, Sleparji (Il bidone, 1955), Postopači (I vitelloni, 1953) in Cabirijine noči (Le notti di Cabiria, 1957) potovali po vsej državi: Iz Ljubljane v Kranj, iz Maribora v Cerklje, z Jesenic v Dovje. Kot prvi je že na začetku januarja svoje popotovanje po slovenskih kinodvoranah pričel Fellinijev režijski prvenec, ki ga je posnel v sorežiji s takrat veliko bolj izkušenim Albertom Lattuado.
Črno-beli letak za Luči varieteja je natisnjen na srednje debelem papirju velikosti 24 x 17,6 cm in se je uporabljal prepognjen. Glavnino letaka predstavljajo promocijske fotografije, ki jih je jugoslovanski distributer Makedonija film iz Skopja prejel od mednarodnega distributerja. Kot je bilo za jugoslovanske filmske prospekte običajno, je besedilo v srbohrvaščini. Napisal ga je nekdo, ki morda filma niti ni videl, ki ga je gledal zelo površno ali pa je enostavno želel prikazati zgolj njegovo lahkotnejšo plat. V kratkem sinopsisu v središče zgodbe namreč ni postavljen varietejski igralec srednjih let, glavna ‘zvezda’ provincialne potujoče skupine na robu preživetja, ki ga neizživete sanje in izkrivljena predstava o lastni veličini potiskajo v kovanje nerealnih načrtov, s katerimi poskuša osvojiti srce mlade plesalke. Namesto tega je na letaku zgodba te filmske »komedije« podana iz perspektive »mlade balerine« in njenega hitrega vzpona, ki je bolj kot plod talenta rezultat njenega videza (česar letak sicer ne omeni, a nazorno prikaže z izborom fotografij). Po naključju ali ne, v kratkem sinopsisu filma tudi ni ne duha ne sluha o satiri ali socialni noti, ki prevevata film in sta bili zagotovo bistveni za oba sorežiserja. Zato pa je v kratkem besedilu obelodanjen konec filma (morda nevede?). Kljub prizadevanjem distributerja film slovenskega občinstva seveda ni mogel prepričati kot lahkotna komedija. A hkrati primesi socialnih in osebnih dram v filmu niso bile dovolj prepričljive, da bi zadostile željam tistega dela občinstva, ki je pričakovalo fellinijevsko neorealistično mojstrovino.
Čeprav je bila nekajletna zamuda pri prikazovanju tujih filmov v tistem času pri nas nekaj običajnega, to še ne pomeni, da je občinstvo ni občutilo. Tako kot Luči varieteja so tudi ostala »zgodnja« Fellinijeva dela sprejeli z zadržkom, zlasti ker so iskali »tipičnega« ali »poznejšega Fellinija«. Cesta (La strada, 1954), ki je bila pri nas predvajana leta 1957, je namreč pustila izjemen vtis in bila nemudoma uvrščena med »največje stvaritve filmske umetnosti«.[3] Slovenski kritiki so jo označili za »filmsko simfonijo lepote«, ki »zgrabi človeka za srce«, Fellinija pa za »velikega pesnika«. Fellinijevi zgodnejši filmi – čeprav kakšen izmed njih morda danes velja za filmsko klasiko – niso mogli stopiti v tako velike čevlje. K pretiranim pričakovanjem občinstva so pripomogli tudi številni članki v slovenskem časopisju, ki so poročali o dveh zaporednih oskarjih za najboljši tujejezični film, ki jih je prejel »veliki filmski mojster«, pa tudi o Fellinijevem družinskem življenju z zvezdo njegovih filmov Giulietto Masino (njegovo »Juliko«) ter o škandaloznem filmu, ki ga pravkar snema v Rimu (Sladko življenje [La dolce vita, 1960]).
Občinstvo in kritike je uspel prepričati šele zadnji film te tihe retrospektive, ki je bil na sporedu v decembru: Cabirijine noči – film, ki je nastal po Cesti in v katerem je v glavni vlogi ponovno blestela Giulietta Masina. Tako so si lahko gledalci ob koncu leta končno ogledali takšen Fellinijev film, ki so ga po odzivih sodeč zavedno ali nezavedno pričakovali skozi vse leto in ves čas trajanja te svojevrstne retrospektive.
OPOMBE:
[1] »V kinu nam kažejo: Luči varieteja«, Slovenski poročevalec (12. 1. 1959), str. 3.
[2] »Na belem platnu leta 1959«, Tedenska tribuna (31. 12. 1958), str. 8.
[3] Sloves Ceste je bil celo tako velik, da so jo predvajali kar pod originalnim naslovom – kot so zapisali v Slovenskem poročevalcu, naslova filma »res ni bilo potrebno prevajati v slovenščino, saj je postala ‘La strada’ v zadnjem času pojem vsega dobrega in lepega v filmski umetnosti« (»V kinu nam kažejo: La strada«, Slovenski poročevalec [12. 6. 1957], str. 6).
Ekran november/december 2023
