Ob retrospektivi filmov Michaela Hanekeja in izidu zbornika Michael Haneke objavljamo izsek iz prispevka Ženje Leiler.
Potem, ko je nazadnje z Belim trakom pokazal, kako vzroki družbenega nasilja in brutalnosti ležijo na ravni najbolj primarnih človekovih vezi, kot so vezi med starši in otroki, je Michael Haneke, mojster moralne in etične kirurgije, z zamahom odrinil vse družbeno in patološko ter postavil gledalca med stene staromodnega meščanskega stanovanja, da bi spregovoril o – ljubezni. O ljubezni, ki je edino pravo esencialno nasprotje človeškemu zlu. S tem filmom subtilne in čiste forme ter delikatne vsebine je Haneke med drugim anticipiral filmsko zanimanje za tematiko starostnega telesnega in duševnega propadanja, ki se je na filmskih platnih začela pogosteje pojavljati šele v zadnjem času. A pomembnejše od tega je, da gre za preprost in nepopustljivo iskren film o ljubezni, starosti in umiranju, v katerem je Haneke ponovno pokazal, da ni le nepoboljšljiv pesimist, ampak tudi nepoboljšljiv humanist.
/…/
V Ljubezni ni niti kančka sentimentalnosti ali patetike. Še več, z zadnjo sekvenco, ki pojasni prolog filma – ne v smislu, da je Anne umrla, saj je jasno, da bo, ampak kako je umrla –, gre Haneke presenetljivo, a pravzaprav po logiki stvari same, tudi onkraj moralnih in etičnih vprašanj, ki jih obravnavana tematika gotovo sproža. Film tako ni nikakršna družbenokritična parabola o brezbrižnosti družbe do staranja, kar bi morda pričakovali. Nasprotno: Haneke pokaže staranje in umiranje kot najintimnejše in najpristnejše človekovo doživljanje, ki lahko angažira k razumevanju in dejanski empatiji samo tistega posameznika, čigar ljubezen do starajočega se in umirajočega je globlja od ljubezni do samega sebe. Režiser, ki je torej v večini svojih filmov tematiziral nasilje posameznika in družbe ter zahteval odgovornost zanju, tako prikaže starost kot ultimativno destruktivno silo življenja, za katero ni mogoče nikogar poklicati na zagovor. In ki jo lahko brezpogojno sprejme samo prava ljubezen.
Brez dvoma: Ljubezen je pesimističen film – pesimističen v smislu, da ne tolaži tam, kjer pač ne more tolažiti. A prav zato je tudi globoko eksistencialističen in humanističen film, ki brez velikih besed in sprenevedanja govori o dveh največjih zgodbah, sploh edinih dveh pravih zgodbah vsakega življenja – o ljubezni in smrti. V tem vrstnem redu, saj Haneke dobro ve, tako pač je, da ljubezen ni močnejša od smrti. A je kljub vsemu veličastnejša od nje.
––––––––––––––––––––––––––––
Celotno besedilo je objavljeno v zborniku Michael Haneke. V času retrospektive smo pripravili posebno akcijo: ob nakupu zbornika prejmete vstopnico za katerokoli projekcijo Hanekejevega filma v tekočem mesecu.