Kako postajati in biti ženska, kaj pomeni biti žena in kaj sploh je ljubezen? Vsa ta vprašanja, bržkone univerzalne in že mnogokrat razdelane narave, si v svojem novem celovečernem animiranem filmu Moja romanca z zakonom (My Love Affair With Marriage, 2022) zastavi neodvisna latvijska animatorka Signe Baumane, ki od sredine 90. let živi in ustvarja v Združenih državah Amerike.
Baumane, sicer priznana avtorica kratkih animiranih filmov z večinoma žensko tematiko in izrazito ostrim, mestoma nadrealističnim humorjem, podobno kot v svojem celovečernem prvencu Kamenje v mojem žepu (Rocks in My Pockets, 2014) tudi tokrat odbira avtobiografske note. Če v prvem filmu skozi avtobiografsko lečo raziskuje družbeno in biološko tkivo depresije in samomorilnosti med članicami njene družine, se tokrat posveča vprašanju propadle zakonske zveze. V obeh filmih protagonistke in protagoniste postavlja v podoben okvir, ki ga definirajo absurdno tehnološka državnost in ideologija Sovjetske zveze, njen razpad in vdor podivjanega kapitalizma v devetdesetih. Skozi te zgodovinske točke navigira osrednja protagonistka Zelma, ustvarjalno dekletce, dekle, ženska in kar dvakrat žena, ki v iskanju ljubezni in s tem lastnega jaza v pripoved vstopi s skrajnega konca Sovjetske zveze: z otoka Sahalin, ki se v zgodovinski spomin gotovo vpisuje predvsem po kazenski koloniji – to je obiskal in o njej pisal tudi pisatelj in dramatik Anton Pavlovič Čehov. Za prvoosebno pripovedovalko pa je ta skrajna točka sovjetskega zemljevida kraj izvorne sreče in hkrati prvobitnih travm. Ob odhodu družine v Latvijo, kjer je nato odraščala, je Zelma iz najzgodnejšega otroštva in sahalinskih izkušenj kot svojo »duhovno žival« posvojila mačko, v katero se nagonsko prelevi vsakič, ko je v stresni ali neprijetni situaciji, s sabo pa je vzela tudi nekakšen zborček, ki spominja na tiste iz grških tragedij. Sestavljajo ga tri harpije – avtohtone ruske vaške ženice, ogrnjene z ruto, z ostrimi nosovi in prhutajočimi krili namesto rok, ki se ne izneverijo svojemu mitološkemu izročilu in Zelmo kot glas ponotranjene družbene vesti v muzikalnih točkah spremljajo ves čas: njihova je melodija, njihovi so odgovori na vprašanja, ki jih v Zelmo že od začetka vgradi družba: kaj pomeni biti ženska, žena, in kako je s tem povezana ljubezen.
Potreba po ljubiti in biti ljubljena se kaže kot Zelmino vodilo, a kot odkriva skozi odraščanje, to ni nič več kot olepšan izgovor in lepljiva laž, ki opravičuje družbeni patriarhat, kar se kaže na vseh ravneh socializacije: v družini skozi vzgojo in materine zapovedi, v šoli v želji pripadati in ugajati, v ljubezenskem razmerju in kasneje zakonu v želji biti ljubljena in v strahu pred razočaranjem. Svobodo Zelma najde šele v lastni ustvarjalnosti. Umik v ustvarjalni svet simbolizira njena duhovna žival – mačka: njen ustvarjalni odmik simbolizira sobica v podobi mačkinega gobca, tudi njeno novo umetniško delo je mačka, ki kot puhast oblak lebdi na papirju ali kot balon v njeni roki. Šele ko se pod eno svojih rožnatih mačk končno podpiše, zares sprejme svoje ime, čeprav zgolj za trenutek, in postane svoja, celovita oseba.
Baumane pripoved, ki z obravnavanimi družbenimi tropi na prvi pogled morda deluje banalno, ludistično začini s svojim značilnim humorjem. Ta deluje predvsem skozi vizualno prepletanje in nalaganje podob, ki pripovedni tok gradijo na več ravneh – prvoosebno pripoved ves čas spremljata komentarja: introspekcija in »znanstveni« pogled. Osrednjo linijo pripovednega dogajanja gradi risana 2D animacijska tehnika, ki protagoniste postavlja na 3D ozadje, ustvarjeno iz papirmašeja, medtem ko protagonistkin notranji svet – njene želje, hrepenenja, strahove ipd. – predstavlja risana animacija, ki v klasičnem ustvarjalkinem prijemu deluje kot dobesedna vizualizacija metafore, besedne figure ali preprosto neke misli, ideje – rožnata očala ali krona pravljične kraljične iz prenesenega postanejo dobeseden element pripovedi. Ob tem se ves čas razvija še tretja raven pripovedi – biološka podstat in vsevedni komentar rožastega nevrona, ki ideji družbene determiniranosti posameznika oz. posameznice dodaja še biološki determinizem. Vsako čustvo, občutek ali odziv namreč pogojuje delovanje hormonov in nevronske povezave, ki si zapomnijo pretekle izkušnje in te aplicirajo na sorodne situacije: občutek prvega otroškega strahu ali varnosti postane vzorec delovanja, ki se ga je skorajda nemogoče otresti. Ta pripovedna linija je postavljena v digitalno animirani svet, ki ga je ustvarila animatorka Yajun Shi. V njem so hormoni in sinaptične povezave postavljeni in razloženi na klasičnem zemljevidu možganov, ki kljub znanstvenemu diskurzu ostaja lahkoten in dostopen na ravni učnega filma za šolsko učilnico.
Zelma je tako ves čas ujeta med družbo in biologijo, v iskanju lastne volje pa jo ti dve silnici vedno znova zavedeta in ljubezen – ki je njen cilj, sreča, dobrobit, navsezadnje smisel življenja – definirata in opravičujeta skozi ustaljen družbeni trop »prave ženske« in »dobre žene«. Cilj njenega življenja naj bi bil zadovoljen mož, skozenj (ali tudi v obratnem vrstnem redu) družina; lepilo tega družbeno-biološkega poslanstva pa so otroci – pravzaprav edino, kar osmišlja obstoj ženske na civilizacijsko-evolucijski ravni. Vsak ljubezenski coup de foudre je tako samo lažna iluzija, s katero poskuša Zelma utemeljiti svoje mesto in vlogo v svetu: kdo je, če ni »prava ženska« in »prava žena«? Vzgajana je bila po predalčkih, v rdečih in modrih oblikah sveta, postavljena v binarno kletko in zapor tradicionalizma, kjer drugačno ne uspeva: kljub rahljanju družbenih okvirov je vzgoja položila trdne temelje, ki jih Zelma dolgo ne more premakniti. Prvi zatreskanosti v sošolca, ki je sploh ni opazil, sledi enonočna ljubezenska afera s starejšim umetnikom, ki mladenko spravi v posteljo skozi klasično razmerje moči, s poceni navdušenjem nad njeno umetniško žilico in lažnim upanjem za poroko. Razočaranju pobegne s študijem v Moskvi, kjer spozna popularno-zasanjanega Sergeja, nikoli zares uspešnega umetnika z absolutistično potrebo po biti ljubljen in nikoli zapuščen. V upanju, da bo poroka končno prinesla obljubljeni občutek celovitosti, se Zelma možu absolutno prilagodi – dobra žena kuha (po receptih njegove mame), šiva (po vzorcih njegove mame), čaka in čaka – vedno čaka, ne glede na uro, in odpušča, ne glede na ljubimke prejšnje noči. Zelma se iz razmerja osvobodi šele v drugem poskusu, ki jo pelje na neznan teritorij Zahoda, kjer ne občuti pripadnosti, saj je s svojim postsovjetskim bremenom tako drugačna, da ne iztisne niti besede. A z enozložnicami in tišino očara Boa, švedskega umetnika, s katerim poskusi obljubljeno zakonsko srečo poiskati drugič – ko on dobi delovno vizo, se odpravita v Kanado, kjer jo brezdelje ubija, dolgčas pa sname še druga rožnata očala: Zelmo začne motiti partnerjevo poženščeno obnašanje, ideja otroka kot lepila za brezstrasten zakon pa se ji zdi absurdna. Loči se in vrne nazaj na Vzhod, v Latvijo, kjer najde, z nekaj ironije ob ujetosti v moškem svetu, odrešitev prav v spoznanju in sprejetju moškega, ki to ni. Ko junakinja sprejme njegovo drugačnost, sprejme po biološki predpostavki tudi svojo drugost, mačjo dušo. Tako uspe zavezati kljune trem harpijam in jih nauči nove melodije – to je melodija njene še nenapisane prihodnosti, osvobojene od družbenih pričakovanj.
Konec, ki se odvije tako hitro, da je skorajda neverjeten, morda prispeva k občutku površnosti pri obravnavi tem, po drugi strani pa ni nič manj učinkovit ne verjeten kot srečni konec pravljic in Disneyjevih muzikalov, katerih osnovni princip je s pikrim cinizmom in ostrim determinizmom v Moji romanca z zakonom postavljen na glavo. Bolj kot feministično kritiko je Signe Baumane s filmom podpisala humanistično kritiko, ki na koncu odpre vrata v 3D kulisah in protagonistko postavi v neznano belino, na preizkušnjo svobodne volje. Bo pri tem uspešna? Odgovor na to še kako zanimivo in aktualno vprašanje je postavljen za zaključno špico in preko horizonta pričakovanja.
