Leto 1989. Nekje v puščavi, na kraju, kjer je nekoč živel Divji zahod, životari zaprašeno, anemično, anonimno mesto. Mesto, kjer se nič ne dogaja.
Če potuješ dovolj daleč stran od mesta, prideš do Las Vegasa – še dlje so Kalifornija in Los Angeles in ocean. Toda mi ne gremo tja. Ostali bomo tu, v mestu, kjer se nič ne dogaja – dokler se v njem nekega dne ne pojavi Jackie.
Jackie prištopa, zaprašena in brez ficka, toda ne brez perspektive. Morda nima avta in stanovanja in spi pod mostom, toda ima prioritete. Najti mora telovadnico, kjer bo dan za dnem prah na koži zamenjala za lesketajoči se pot. Jackie je bodybuilderka, in čeravno se zdi, da nima prav ničesar v življenju, to ni čisto res – ima sanje o osvojitvi naslova prvakinje.
Ko najde telovadnico, se ji prvič po dolgem času nasmehne sreča. Telovadnica namreč pride v kompletu z Lou. Lou je upravnica telovadnice, vsak dan vidi na tone prešvicanih teles, izklesanih mišic, ven, ki se lesketajo na napeti porjaveli koži. Toda nobeno telo ne pripada ženski, kot je Jackie. Lou ne more pogledati stran. Mi ne moremo pogledati stran. Tako kot Lou upamo, da bomo kmalu lahko videli več – veliko več.
Kri moje ljubezni (Loves Lies Bleeding, 2024, Rose Glass) starta v turobnem, temačnem »hardboiled« slogu, nato pa se začne spogledovati s seksi poltenimi neo-noir žanrskimi izdelki osemdesetih, ki se kopajo v vzdušju nedoločene, a vseskozi prisotne nevarnosti, kjer deževnim ulicam vladajo lokalni gangsterji in kjer so družine razbite, disfunkcionalne celice ljudi, ki so po nesreči končali pod isto streho. Če bi se skozi film sprehodil Paul Schrader, bi se počutil čisto domače. Če bi se skozi film sprehodil Adrian Lyne, bi skušal vanj vtakniti Mickeyja Rourka in iz lezbičnega para narediti prešuštni ljubezenski trikotnik. Toda v filmu Kri moje ljubezni ima vajeti v rokah mlada britanska režiserka Rose Glass, ki ima z njim drugačne načrte. Glass, ki se je leta 2019 predstavila s stilistično dovršenim horror prvencem o versko blazni negovalki z naslovom Saint Maud, tokrat menja milje, ne pa tudi leitmotiva obsedenosti. Film poganja kinetična energija, ki se bolj kot iz logičnega sosledja dogajanja napaja iz erotične in električne napetosti med junakinjama. Lou in Jackie se zaljubita in kot zgledni lezbijki se že v naslednjem hipu vselita skupaj in združita moči pri skupnem projektu: »Bodybuilderka Jackie gre v Las Vegas«. Lou Jackie zalaga z rednimi odmerki steroidov, ki njeno občudovanja vredno telo transformirajo v skladu s strogimi kriteriji fitnes tekmovanj, Jackie pa dobesedno poka od obilja testosterona in energije – toda tudi od potlačene agresije. Ne Jackie in ne Lou ne skrivata, da njuno življenje ni bilo lahko – toda vez, ki jo zgradita v upanju, da so naposled nastopili boljši časi, se postavi na preizkušnjo, ko Lou izve, da je Jackie zelo od blizu spoznala JJ-ja (Dave Franco), sluzastega moža Loujine sestre Beth, ki jo JJ rutinsko pretepa. JJ pa ni edini toksični moški v družini. Nad vsemi skupaj vlada Lou Sr., ki je oče Lou, sicer pa samooklicani šef mesta in kralj podzemlja. Onkraj magnetne privlačnosti med Jackie in Lou zazeva brezno, v katerem se skrivajo okostnjaki iz preteklosti, družinske travme in temačne skrivnosti, ki počasi skušajo priti na plan.
Poudarek na strogi disciplini telesa je nedvomno dominantna konstanta v kulturi, toda prav določena estetika, ki se v nostalgični nasladi obrača k špartanskim metodam kulta telesnega v devetdesetih letih, se v zadnjem letu vrača v naša življenja hitreje, kot lahko rečete »Arnold Schwarzenegger«. Kri moje ljubezni se nahaja v istem estetskem univerzumu kot Železni krempelj (The Iron Claw, 2023, Sean Durkin), ki nam ga je prav tako nedavno servirala produkcija A24 in se lahko pohvali z izvrstno natrenirano igralsko zasedbo s komično razbacanim Zachom Efronom na čelu. Fascinacija nad telesi, ki v svojih do roba prignanih dimenzijah izgubljajo organskost in postajajo »human machines«, se v Krvi moje ljubezni ne znajde po naključju. Režiserka Rose Glass pripada generaciji, ki je odraščala ob boku zlate dobe akcijskih filmov. Terminator (The Terminator, 1984, James Cameron), Rambo (First Blood, 1982, Ted Kotcheff) in njuni številni kloni so bili stalni sopotniki tistih, ki smo filme gledali na domačih TV-ekranih, bodisi v rednem programu ali pa na VHS in DVD nosilcih, in skupaj z njihovimi zvezdami so so-oblikovali naše ideje o privlačnih telesih in moškosti.
Kri moje ljubezni s svojim ženskim pogledom (female gaze) preslika ideale stereotipne moškosti na telo ženske in uspeh filma je vsekakor v tem, da nam servira prepričljiv nov ideal s Katy O’Brian, igralko, ki jo je film iz podpornih vlog v Marvelovih franšizah katapultiral med nove zvezdnice (skorajda art) filma. Če to zveni preveč cinično – ni namerno. Film ponuja obilico napetih trenutkov, ki so prepričljivi po zaslugi kinetične O’Brian, saj kot Jackie na platnu dobesedno zasenči Kristen Stewart, ki je sicer povsem prepričljiva, na trenutke celo ganljiva v vlogi ranljive Lou, vseskozi na preži pred naslednjim udarcem, pred naslednjo katastrofo. Lik Lou je Kristen Stewart v resnici pisan na kožo, toda lik Jackie je tisti, ki nam zleze pod kožo. Impozantna, vibrantna, skorajda zastrašujoče magnetno privlačna bodybuilderka z možgani postane v Krvi moje ljubezni fatalka povsem nove vrste. Lou in Jackie vsaka po svoje korakata »on the wild side«, ob robu družbe in civilizacije. Spominjata na divji mački sredi velemesta – nezaupljivi in oprezni v svetu, ki ni narejen zanju, ni narejen po njuni meri, ni gostoljuben, temveč ju lahko vsak trenutek uniči in kaznuje. Jackie še posebno išče svoje mesto in priložnost, da zasije, saj ni bila rojena za potepuško mačko; namenjeno ji je, da je kraljica savane, glavna tigrica v džungli. Ampak do tam se mora šele prebiti.
Filmu vsekakor ne manjka idej, kako do sitega zadovoljiti ciljno publiko, ki pripada generaciji, vzgojeni na dieti internetnih virov brez dna ter lačni estetiziranih citatov avtentičnih vizualnih kulis preteklosti. Odlikujejo ga dovršeni detajli, od oblek do interjerjev; zlahka si predstavljamo Pinterest moodboard, ki ga je ekipa družno polnila s svojimi idejami o letu 1989. Zalomi se pri zapletu filma, ki je kompliciran in nedosleden; morda v pozitivni nameri lahko rečemo, da ostaja zvest izvorni formuli filma noir, kjer dogajanje služi predvsem temu, da potisne glavni lik globlje v težave in usodi naproti. Z izjemo glavnih junakinj liki filma ne premorejo omembe vredne čustvene globine, še posebno očitno je to pri Edu Harrisu, ki kot Lou Sr. prej kot na nevarnega sociopata spominja na parodijo vsakega ameriškega izobčenca, dežurnega hudobca brez dimenzij.
Kot rečeno, namen filma več kot očitno ni mojstrsko napletanje zgodbe, ampak estetizacija in kronanje nove junakinje, pravzaprav obeh njegovih junakinji, ki sta v svetu, kjer nič ni preprosto – in nič ni tako, kot se zdi – pripravljeni tvegati za ljubezen.
Ekran avgust/september/oktober 2024
