Pojdite na vsebino

Foto: Majda Grbac v filmu Povest o dobrih ljudeh, France Štiglic, 1975

Od leta 2003 dalje se v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači s prireditvijo, poimenovano Poklon, vsako leto poklonimo drugemu igralcu oz. igralki, ob tej priložnosti pa izdamo tudi monografijo, v kateri je predstavljeno njeno oz. njegovo življenje in filmsko ustvarjanje. V petek, 5. julija 2024, se bomo poklonili filmski, televizijski in gledališki igralki Majdi Grbac.

Majda Grbac se je rodila 27. maja 1946 v Mariboru. Odraščala je na mariborskem Taboru in se vse od zgodnjega otroštva zanimala za igranje. Leta 1965 se je vpisala na študij dramske igre na AGRFT v Ljubljani in tam štiri leta kasneje absolvirala.

V Mestnem gledališču ljubljanskem je začela nastopati že kot študentka. Leta 1969 se je tam zaposlila in ostala članica ansambla vse do upokojitve leta 2009. V sedemdesetih letih je odigrala več vidnih vlog, med njimi so: Helena v Cankarjevi drami Za narodov blagor, Nada v Izgubljenem sinu Andreja Hienga ter Stela v Tramvaju poželenja Tennesseeja Williamsa. Leta 1981 je na Borštnikovem srečanju prejela diplomo za dramsko igro za vlogo Geni v Cankarjevih Hlapcih. Kasneje je prepričala tako z vlogami v klasičnih dramskih delih – med drugim kot Belina v Molièrovem Namišljenem bolniku in kot Olga v Čehovovih Treh sestrah – kot tudi v sodobnih uprizoritvah: v glavni vlogi Stephanie v predstavi Duet za enega Toma Kempinskega ter kot Igralka v avtorskem ugledališčenju poezije Federica Garcíe Lorce z naslovom Federico – telesnost besede. Za vlogo Vrze v drami Tugomer ali tisti, ki meri žalost Vilija Ravnjaka je prejela priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

prizor iz filma Let mrtve ptice
Let mrtve ptice (Živojin Pavlović, 1973)

Na filmskem platnu je bila najbolj vidna v sedemdesetih letih. Debitirala je leta 1970 z vlogo Hane v filmu Rdeče klasje Živojina Pavlovića. Tri leta kasneje je pod taktirko istega režiserja v filmu Let mrtve ptice odigrala svojo do zdaj najbolj priznano filmsko vlogo ter zanjo prejela nagradi za glavno žensko vlogo: zlato areno na filmskem festivalu v Pulju ter nagrado cesarice Teodore na festivalu Filmska srečanja v Nišu. Do konca desetletja je na filmu izstopala še kot zagrenjena Marta v Povesti o dobrih ljudeh Franceta Štiglica (1975) in kot služkinja Karla v filmu Draga moja Iza Vojka Duletiča (1979). Do danes je nastopila v štirih kratkih in enajstih celovečernih filmih, od tega v dveh mednarodnih koprodukcijah.

Zelo bogat je njen radijski in televizijski opus. Že pri 17 letih je začela delati kot napovedovalka na Radiu Maribor, kasneje je ustvarila številne vloge v radijskih igrah ter kot pripovedovalka pravljic in literarnih odlomkov. V televizijskih filmih, igrah in serijah je do danes odigrala 27 vlog, predvsem v produkciji nacionalne televizije.

Majda Grbac je skozi svojo bogato kariero pustila neizbrisen pečat v svetu gledališča, filma, televizije in radia. S poklonom, ki ga pripravljamo v njeno čast, se ji zahvaljujemo za vse njene prispevke in ohranjamo spomin na njeno izjemno ustvarjalno pot.

Preberi več

Ekran
prizor iz filma Vsi odtenki svetlobe

Preberi več / / Tinkara Uršič Fratina

Svetloba v temi

Več o Svetloba v temi
Ekran
prizor iz filma Dolgo, vroče poletje

Preberi več / / Andrej Gustinčič

Okras in sirota

Več o Okras in sirota