Od leta 2003 dalje se v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači s prireditvijo, poimenovano Poklon, vsako leto poklonimo drugemu igralcu oz. igralki, ob tej priložnosti pa izdamo tudi monografijo, v kateri je predstavljeno njeno oz. njegovo življenje in filmsko ustvarjanje. V petek, 5. julija 2024, se bomo poklonili filmski, televizijski in gledališki igralki Majdi Grbac.
Majda Grbac se je rodila 27. maja 1946 v Mariboru. Odraščala je na mariborskem Taboru in se vse od zgodnjega otroštva zanimala za igranje. Leta 1965 se je vpisala na študij dramske igre na AGRFT v Ljubljani in tam štiri leta kasneje absolvirala.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je začela nastopati že kot študentka. Leta 1969 se je tam zaposlila in ostala članica ansambla vse do upokojitve leta 2009. V sedemdesetih letih je odigrala več vidnih vlog, med njimi so: Helena v Cankarjevi drami Za narodov blagor, Nada v Izgubljenem sinu Andreja Hienga ter Stela v Tramvaju poželenja Tennesseeja Williamsa. Leta 1981 je na Borštnikovem srečanju prejela diplomo za dramsko igro za vlogo Geni v Cankarjevih Hlapcih. Kasneje je prepričala tako z vlogami v klasičnih dramskih delih – med drugim kot Belina v Molièrovem Namišljenem bolniku in kot Olga v Čehovovih Treh sestrah – kot tudi v sodobnih uprizoritvah: v glavni vlogi Stephanie v predstavi Duet za enega Toma Kempinskega ter kot Igralka v avtorskem ugledališčenju poezije Federica Garcíe Lorce z naslovom Federico – telesnost besede. Za vlogo Vrze v drami Tugomer ali tisti, ki meri žalost Vilija Ravnjaka je prejela priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Na filmskem platnu je bila najbolj vidna v sedemdesetih letih. Debitirala je leta 1970 z vlogo Hane v filmu Rdeče klasje Živojina Pavlovića. Tri leta kasneje je pod taktirko istega režiserja v filmu Let mrtve ptice odigrala svojo do zdaj najbolj priznano filmsko vlogo ter zanjo prejela nagradi za glavno žensko vlogo: zlato areno na filmskem festivalu v Pulju ter nagrado cesarice Teodore na festivalu Filmska srečanja v Nišu. Do konca desetletja je na filmu izstopala še kot zagrenjena Marta v Povesti o dobrih ljudeh Franceta Štiglica (1975) in kot služkinja Karla v filmu Draga moja Iza Vojka Duletiča (1979). Do danes je nastopila v štirih kratkih in enajstih celovečernih filmih, od tega v dveh mednarodnih koprodukcijah.
Zelo bogat je njen radijski in televizijski opus. Že pri 17 letih je začela delati kot napovedovalka na Radiu Maribor, kasneje je ustvarila številne vloge v radijskih igrah ter kot pripovedovalka pravljic in literarnih odlomkov. V televizijskih filmih, igrah in serijah je do danes odigrala 27 vlog, predvsem v produkciji nacionalne televizije.
Majda Grbac je skozi svojo bogato kariero pustila neizbrisen pečat v svetu gledališča, filma, televizije in radia. S poklonom, ki ga pripravljamo v njeno čast, se ji zahvaljujemo za vse njene prispevke in ohranjamo spomin na njeno izjemno ustvarjalno pot.