»Nikoli nisem imel občutka, da sem revolucionar, imel sem le občutek za pravičnost. Zdelo se mi je prav, da opozarjam na stvari, ki niso v redu in ob katerih drugi molčijo.« pripoveduje Mako Sajko v dokumentarnem portretu Mako (2013) Siniše Gačića.
Režiser in scenarist Mako Sajko, ki je preminil na prvi dan letošnjega leta, je vse do sredine sedemdesetih let, ko je moral zapustiti filmsko ustvarjanje, posnel številne prelomne dokumentarne in kratke filme. Prelomne predvsem zato, ker je na resnicoljuben in izviren način izpostavljal problematične teme, ki se jim je družba izogibala, jih potiskala na stranski tir ali se jih niti ni zavedala.
Ko je leta 1964 posnel kratki dokumentarni film Strupi o nevarnosti raznih odpadnih snovi, s katerimi je industrija onesnaževala zrak in reke, je nagovarjal brez besed, a z zgovorno in strupeno sliko. Takrat ni še nihče govoril o ekologiji. »Te besede ni bilo še nikjer. Morda je to celo prvi ekološki film v Evropi,« pripoveduje Mako Sajko v dokumentarnem portretu. Veliki tovarniški dimniki odslej niso bili le simbol delavske revolucije, ampak tudi hudega onesnaženja.
Na poseben in zelo življenjski način je obravnaval pomembne družbene teme, o katerih se ni spodobilo govoriti in jih javno reflektirati. Z dokumentarnim filmom Samomorilci, pozor! (1967) je posegel v bolečo, a izjemno prisotno temo samomorilnosti. O konkretnih primerih v filmu spregovorijo sorodniki samomorilca oziroma samomorilke na način, kot da kamera sploh ne bi bila pred njihovim obličjem. Kot da je kamera, ki je sicer vedno tako moteče realna, odsotna. Primeri izpovedi bližnjih o mladih, ki so naredili samomor so seveda ganljivi, a hkrati bistrijo z jezo, da se sploh lahko zgodijo. Tako na primer prisluhnemo poslovilnemu pismu mlade Zinke, ki je zanosila, a se ni hotela odpovedati neperspektivni zvezi in je šla v smrt. Ali pa dekletu, katere partner je naredil samomor zaradi utesnjujočih življenjskih pogojev. Ali pa staršem samomorilcev, kar je še posebej boleče.
Po tem filmu in po dokumentarcu Narodna noša (1975) Sajku niso odobrili profesure na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, četudi so njegovi filmi prejemali številne nagrade. Na Vibi so ponovili razpis za direktorja, čeprav je imel ustrezne pogoje in je bil celo edini kandidat. Nikoli tudi ni dobil možnosti za celovečerni film. Cenzurna komisija je Narodno nošo prepovedala in ga s tem oddaljila od možnosti nadaljnjega režijskega dela. Moral se je zaposliti. Posvetil se je filmski vzgoji – tudi v okviru oddaj na RTV Slovenija – in izobraževanju drugih filmskih ustvarjalcev. Kot je dejal sam, je film Narodna noša najbolj nedolžen film, ki ga je posnel. S pomočjo filmskih arhivskih posnetkov na iskriv, dinamičen in predvsem duhovit način navaja, kje vse je bila narodna noša prisotna – od povork in poklonov kralju do priklanjanja fašistom, Rupniku in slovenskim domobrancem ter srčnega proslavljanja ob koncu druge svetovne vojne.
Sajko, ki je kot režiser diplomiral leta 1959, je rad poudaril, da mu je najbolj dragoceno znanje predal mentor na Visoki filmski šoli v Beogradu, legendarni Slavko Vorkapić, ki je pred tem več kot dvajset let delal v Hollywoodu. Od njega se je naučil natančnega opazovanja in jasnega prevajanja videnega v filmsko pripoved na način simbolne in presežne govorice, kot je to znal npr. Eisenstein – neposredno, neolepšano, jasno v sporočilu. Po študiju v Beogradu se je izpopolnjeval tudi v Parizu in Münchnu in kasneje začel delati kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču.
Zanimale so ga teme, o katerih se ni govorilo na glas. Pritegovale so ga »robne« družbene teme, kot so denimo osamljenost, prostitucija, ljubezenski stiki preko ženitvenih oglasov, ločitve ipd. Promiskuiteta (1974) je neke vrsta parodija na preuranjeno zamenjavo partnerjev ter duhovit in drzen prikaz vprašanja spolnosti v sodobnih odnosih. Slavica Exception (1971) govori o profesionalni artistki-striptizeti, konkretni erotični plesalki iz Nebotičnika, ki je to kariero izbrala zaradi hitrega zaslužka. Posnet je iz njenega zornega kota.
Mako je trdil, da nas mora film v prvih nekaj kadrih prepričati, da ga je vredno gledati do konca. Tudi zato so njegovi filmi v napovedih dogajanja ali nekakšnih predgovorih odkriti, udarni in jasni. Ampak to, kar napovedujejo na začetku, ostaja trdno tudi v nadaljevanju. Ključen je tudi njegov duhovit pristop. Mariborski teden mode (1961) je denimo preprost reklamni film o modnem dogajanju, a nas h gledanju ne pritegnejo le nova modna oblačila, temveč tudi dramaturško spretno zasnovano dogajanje, ki se vrti okrog manekenov, glasbe in mlade pevke in daje filmu radoživ takt.
Tudi resne teme obdeluje z duhovitimi akcenti. V filmčku Kje je železna zavesa? (1961), ki obravnava temo meje na Primorskem, sicer govori o dveh različnostih, dveh državah, dveh ideološko nasprotujočih si poljih, a te razlike združuje eno nebo, eno vreme, eno bivanje. Tu so ljudje, ki se prepletajo in ne ločujejo, ki se zaljubljajo, poročajo, tihotapijo in živijo tudi mimo meja, ki jih je zarisala zgodovina.
V filmu Kaj za vas? iz leta 1962 se nostalgično sooča z možnim slovesom živilske tržnice v Ljubljani, ki naj bi jo ogrozila nova samopostrežba. Z ugotavljanjem, da bodo nove trgovine težko poustvarile pristnost in neposrednost kupovanja na trgu, je izdatno prispeval k ohranitvi živilske tržnice v Ljubljani.
V omenjenem dokumentarnem portretu tudi pripoveduje, da je za film Potopljena obala (1967) dal v Avtomontaži zgraditi ohišje za profesionalno kamero, da so lahko snemali pod vodo. Take »aparature« v Jugoslaviji ni bilo še nikjer, so jo pa potem posojali tudi drugim. Mako, skratka, ni bil le mojster režije, temveč tudi mojster poti, ki so to režijo naredile bolj kredibilno.
Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za režijo dokumentarnih filmov, še zlasti za film Samomorilci, pozor!, leta 2009 pa Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2021 je sledila še nagrada Franceta Štiglica, prav tako za življenjsko delo.
