Besedilo se nanaša na tretji sklop cikla Med telesom in prostorom, prikaza filmskega/video opusa Nataše Prosenc Stearns. Na sporedu Kinoteke 17. maja 2025.
––––––––––––––––––––––
Telo začne razpadati na dele, se spajati z drugimi telesi v nerazločne gmote, se raztapljati na osnovne elemente: v Križišču se obraz razprši v mehurčke vode, ki so videti kot piksli, v Meji se hrbet spremeni v puščavo, v Nočnem izviru usta razpadejo v gomilo in se povrnejo v usta, ki bi lahko bila tudi rana … Vse je torej v stalnem toku in prehajanju, pri čemer gre za logiko vizualne metafore.
V metafori hrbet efektivno postane puščava, usta dejansko postanejo gomila. Metafora torej od znotraj eksplodira vzpostavljene koncepte in meje ter omogoča metamorfozo objekta v nekaj drugega, s čimer vzpostavlja neko temeljno povezanost stvari med seboj. Če nadaljujemo misel Timothyja Mortona iz Hiperobjektov: prihodnost in preteklost sta že sedanjost, tam je že tu, drugi je že jaz in stvari, objekti in njihovi deli že mutirajo drug v drugega.
V tem sklopu so prikazana dela, ki živijo dvojno življenje, kot galerijske instalacije in kot film oz. video objekt. Avtorica pri tem svoja dela snuje vzporedno za različne medije, pri čemer se dramaturgija v okviru instalacije zgodi skozi obiskovalčevo premikanje po prostoru, medtem ko v filmu dramaturgijo vzpostavlja narativ. Projekt Vertikalni horizont je bil recimo zastavljen kot labirint z nizkimi zidovi v galerijskem prostoru, kjer so bili postavljeni zasloni, medtem ko film labirintski občutek poustvari s silhuetami v temnem prostoru, kjer kamera v vedno bližjem planu potuje po zidu, medtem ko zgolj slišimo korake, ne da bi videli njihove nosilce.
Projekt Meja je doživel različne galerijske inkarnacije, kjer so bili po tleh razpostavljeni monitorji z zankami različnih videov, kar naj bi poustvarilo občutek vodne površine. Film to fluidnost in prehajanje dveh teles v eno ter abstraktnost določenih telesnih delov dosega z uporabo skrajno bližnjega plana. V umetničinem kasnejšem filmu iz leta 2010 Going Where postane stopnjevanje proti bližnjemu planu osrednji formalni postopek abstrakcije, v katerem se izgubijo tako meje med različnimi objekti kot meje med deli tega objekta.
