Bil je dolg, pronicljiv, navdihujoč pogovor. Vprašala sem ga, naj nam kaj pove o njegovem ključnem, blodnem ljubezenskem monologu iz filma Ples v dežju, ko govori rdečelaski Maruši (Duši Počkaj): »Ni boljšega sveta. Res, svet ni vedno rožnat, pogosteje dežuje, kot sveti sonce. Vendar, Maruša moja, ta svet je vendar tako lep, tako resničen. Dajva, vztrajajva, bodiva radostna v dežju in kljubujva vsemu … Veš, ni, ni boljšega sveta … in midva živiva v njem.« Spomnimo se, gre za končno izpoved, izrečeno v njegovem velikem planu in v trenutku, ko je Maruša (Duša Počkaj) že odšla, odpotovala, umrla, on pa tega ne ve. Govori pa z zavedanjem krivde, s kesanjem in s spoznanjem, da ni znal prisluhniti Marušini ljubezni, saj jo je zasenčilo njegovo iskanje samega sebe. Na tem prizoru je slonela tudi gledališka predstava Matjaža Bergerja Ples v dežju, ki je – tako kot film – nastala po Smoletovem modernističnem romanu.
Ampak Miha Baloh je v najinem takratnem pogovoru skrenil drugam. Brezhibno, dolgo in doživeto je kot iz rafala začel citirati tekst iz Pohujšanja v dolini šentflorjanski. V tej predstavi je prvič nastopal leta 1951 (z Nedeljko Kacin). Doživeto je izpovedal tisti znani del iz farsične Doline – »O, domovina, ti si kot vlačuga, kdor te ljubi, ga zasmehuješ« – in med tekst vrinil pripombo, da Cankarjevi časi veljajo tudi še danes. Bilo je skoraj 70 let od takrat, ko je ta tekst podajal v tržaškem teatru. »Vidiš,« je rekel in si z roko šel po sivih laseh devetdesetletnika: »Tekst je še vedno tu. Če je tekst dober, ostane v betici.«
Najinemu srečanju pred približno štirimi leti je botroval dokumentarni film, ki sem ga snemala. Takrat sem v kleti nacionalne televizije začela odpirati dvesto škatel, ki so tam ležale nedotaknjene 50 let – vse od leta 1970, ko so prekinili snemanje televizijske serije Devet krogov nekega raja oziroma Vodnik po Ljubljani, ki jo je po scenariju Jožeta Javorška režiral Jože Pogačnik. Miha je v tej izjemno ambiciozni nanizanki skakal iz tako rekoč vsakega kadra. Igral je Danteja – pesnika, umetnika in vodnika, ki se izogiba rutinskemu vsakdanu, išče raj in nas na izjemno nenavaden način spoznava z Ljubljano, predvsem z njenimi kulturnimi znamenitostmi, pa tudi s temnimi platmi revščine. »Veš, kaj je raj?« mi je takrat rekel. »Nič nezemeljskega. Raj pomeni, da imaš krasne ljudi okrog sebe.«
Mislim, da je bil to njegov zadnji intervju. Bil je dolg in o zelo različnih stvareh. Kajti Miha je bil širok, analitičen in prodoren človek. Človek s stališči. Na snemanje je prišel bolj točno kot naša televizijska ekipa. Pri svojih devetdesetih ni zahteval odmora, četudi smo snemali več ur. Nič kave, nič vode, nič maske, nič nobel oblačil, nič posedanja. Kljub vsej drznosti, ki jo je živel, je bila na snemanju prisotna disciplina in spoštljivost do podob, ki smo mu jih kazali na platnu Kinodvora, in do ekipe, ki je bila tam. Zanimal ga je direktor fotografije in drugi sodelavci, kar je v tovrstnih procesih redkost – malo je namreč takih, ki se zavedajo, da oder ali kader ustvarja »team« – skupina posameznikov, ki niso zgolj številke. V pogovoru je bil koncizen, udaren, jasen, kritičen, v spominu natančen. »To so bili začetki muzikala pri nas. In to v času enopartijskega sistema!« In res, prizori ljubezni, body arta, kritični pogledi na družbo, pokloni umetnosti in ljubezenski prestopi so bili v Vodniku pogumni in avantgardni. Tudi zato so ostali nedokončani.
Na zdrobljenih delovnih posnetkih Vodnika, ki smo jih restavrirali, digitalizirali in spravili v neko logično montažo – tudi s pomočjo njegove z opombami popisane snemalne knjige, ki je s privihanimi robovi zaznamovala že posnete prizore – je počel stvari, ki so danes na snemanjih nepredstavljive: brez vrvi je plezal po strehah, se utapljal v Ljubljanici, smučal na vodi, skakal z višin, sabljal … A ne govorim le o njegovi neverjetni fizični vzdržljivosti, ampak tudi o graciozni elegantnosti, ki jo je nekoč, na začetku akademije, opazil že Pino Mlakar. Občudoval je njegov smisel za ritem in obvladovanje telesa ter ga nagovarjal naj gre študirat balet.
Miha se je rad spominjal gorečih pogovorov z Josipom Vidmarjem in drugimi kulturniki – šlo je najbrž za tiste debate in srečevanja, za katere danes ni več ne časa ne širine ne globine ne volje. Miha je v javnosti večkrat opozarjal, da igralcem v življenju ni lahko: »Veš, kaj mi je Vidmar odgovoril, ko sem mu dejal, da je biti slovenski igralec luksuz?« me je vprašal. »Mihec, biti Slovenec je luksuz!« Ampak besedno igro je potrebno pogledati v kontekstu izrečenega, kar najdemo tudi v arhiviranih televizijskih izjavah iz šestdesetih let: Miha je jasno – in to že takrat – povedal, da igralec v Sloveniji težko preživi v samostojnem poklicu, ker je ponudb in možnosti za delo preprosto premalo. A prav svoboda je za igro pomembna. Pred več kot pol stoletja se je ukvarjal z vprašanji, s katerimi se ukvarjamo še danes, kljub bistveno večjim možnostim, kot so bile nekoč.
Zrastel je na odrskih deskah. 18 let je bil v svobodnem poklicu, 10 let pa zaposlen v različnih slovenskih gledališčih, od Maribora do Trsta, od klasičnih do eksperimentalnih odrov. Zaznamoval je odre in filmski trak. Prav Miha Baloh je v slovenski film vnesel glamur, zvezdni lesk in karizmo avtorskega nastopa. Nagrajenec festivalov v Cannesu in Berlinu, francoski režiser Christian-Jacques (Baloh je večkrat igral v njegovih serijah, tudi v nanizanki Omar Paša) je nekoč o njem napisal, da je poln čutnosti in humorja in da ima – tako v življenju kot na platnu – tisto zrno blaznosti, ki njegovo osebnost zaznamuje z enkratnostjo.
Kako so ga takrat cenili, priča že dejstvo, da je bil za snemanje filma Nevesinjska puška (1963) Žike Mitrovića, kjer je vse nevarne prizore posnel sam, zavarovan za vsoto dvestotih gledaliških plač. Četudi ni bilo nikoli dovolj na glas povedano, je bil eden izmed naših najbolj cenjenih igralcev v tujini. Zna biti, da to ni bilo vsem všeč. Tudi zato je bil tako ubijalsko dober v Babičevi Veselici (1960), z zlato puljsko areno nagrajenem filmu o deziluzijah povojnega časa, kjer igra zagrenjenega invalidnega kurirja, ki na račun vojne ni koval dobička, kot so ga njegovi kolegi. Veselica je nedvomno naš prelomen film – o padlih herojih in temni strani zmage je govoril na drugačen način kot črni film na drugih koncih Jugoslavije. Jože Babič je bil z Mihom še posebej osebno povezan. Nekoč mi je pripovedoval, kako so v Klubu poslancev razpravljali po projekciji Veselice in je Dušan Pirjevec Babiču navrgel: »No, poba, dosti si upaš!« Vzdušje je bilo pogrebno, funkcionarji so bili zadržani. Tišino je presekal Jože Vilfan, rekoč: »Poslušajte, mislim, da smo že tako daleč razvili to našo družbo, da lahko prenesemo tudi kakšno kritiko.« Tudi Miha ni molčal, ko je bilo treba spregovoriti in so bili drugi tiho.
Da ne govorim o eksploziji v Hladnikovem filmu Ples v dežju (1961), še vedno najbolj markantnem delu slovenskega modernizma. V Plesu se je ob Duši Počkaj zapisal kot vrhunski igralec, enakovreden predstavnikom evropskega novega vala. Če bi ga imeli Francozi ali Italijani, bi bil za Truffauta ali Antonionija težak adut. Se spomnite prizora iz enega prvih avtorskih modernističnih del jugoslovanske kinematografije (in tudi začetnika črnega vala), v Cannesu prikazanega filma Dvoje Aleksandra Petrovića (1961), kjer se par (Miha Baloh in Beba Lončar) znajde sam v kinodvorani in začne padati dež, ki ju odreši filma. Balohova vloga v ljubezenski igri zanesenosti in ohladitve je tu emocionalno popolna. Da ne omenjamo njegove ključne prezence v Pogačnikovih Grajskih bikih (1967) ali sofisticiranosti v Hladnikovi Maškaradi (1971), Štigličevem Amandusu (1967) in drugih filmih, saj je število celovečernih in televizijskih filmov, v katerih je igral, nepregledno: od prve vloge v Štigličevem filmu Svet na Kajžarju leta 1952 do Grlićeve Čaruge štirideset let kasneje. Omeniti je treba tudi serije, ki jih je večinoma snemal v tujini, v Sloveniji pa jih tako rekoč nismo videli. To ga je bolelo. Njegovi filmski arhivi so namreč shranjeni v trinajstih evropskih državah. Ni vse v številkah, a tudi te so nemalokrat zgovorne: njegov opus obsega šestintrideset filmov, devetnajst televizijskih dram in sedemnajst televizijskih serij s petdesetimi glavnimi vlogami. Od serije VOS v šestdesetih do Dekamerona in Mladosti na stopnicah v sedemdesetih in Genijev in genialcev v osemdesetih letih.
Miha Baloh je bil človek sveta. Živel pa je tudi v neverjetno lepi simbiozi z Jesenicami – njegovim krajem rojstva in smrti. Jesenice so bile gledališki fenomen, saj je bilo tam nekoč več kot 100 igralcev. »Bil je čas, ko je tudi delavec rad šel v gledališče,« je pripovedoval. Ohranjal je širino duha, tlakovano z nikoli pozabljeno lakoto, ki jo je živel v zgodnjem otroštvu, z uporništvom, ki se je kazalo že v rani mladosti, ko je še kot mulc delal za OF, tihotapil puške na vozu s senom, kradel pištole italijanskim karabinjerjem in se postavil po robu očetu, ki je vztrajal, da postane živinozdravnik, ne pa glumač. Zaveden, lucidno kritičen do krivic, pravičniški do zadnjega diha, gospod neverjetne prezence in redko videnega odprtega uma. Vsem, ki so svobodi nadevali uzde, se je postavljal po robu. Takih, ki bi to počeli zahtevno in razumno, z vednostjo in vidnostjo, z boemskim in racionalnim duhom, z veliko žlico in veliko prezenco, je enostavno vse manj, ali pa jih skoraj ni več.
Besedilo je bilo napisano za spominsko slovesnost, ki so jo v SNG Drama posvetili preminulemu igralcu.
