Gene Hackman, ki je v nenavadnih okoliščinah preminil letošnjega februarja, je bil eden najvidnejših predstavnikov generacije igralcev, ki so v 70. letih redefinirali hollywoodsko filmsko igro in jo približali evropski senzibilnosti. S svojo povsem vsakdanjo, v ničemer izstopajočo podobo in zadržano igro je pomagal utrditi temelje filmskega realizma, ki je bolj kot na površinsko lepoto in všečnost svojih junakov stavil na njihovo psihološko globino, notranjo napetost in ambivalenco. Čeprav se je že pred skoraj dvema desetletjema umaknil iz filmskega sveta, ostaja ime Gena Hackmana eno najbolj spoštovanih v zgodovini ameriške kinematografije.
Na igralsko pot je zakorakal razmeroma pozno – šele v svojih tridesetih letih. V mladosti se je pridružil marincem, nato delal kot radijski napovedovalec in se šele po študiju na igralski šoli Pasadena Playhouse ter kasneje pri Actor’s Studiu v New Yorku povsem posvetil filmu in gledališču. Prebojna vloga Bucka Barrowa v filmu Bonnie in Clyde (Bonnie and Clyde, 1967) mu je prinesla prvo nominacijo za oskarja. V sedemdesetih in osemdesetih letih je postal eden vodilnih igralcev ameriškega novega vala in snemal z režiserji, kot so Francis Ford Coppola, William Friedkin, Sydney Pollack in Arthur Penn.
Njegova igralska moč se je najbolj kazala v sposobnosti oblikovanja kompleksnih likov, ki so obenem zastrašujoči in tragični, oblastniški in ranljivi. Nemalokrat neprijetni in vse prej kot moralno neoporečni. Takšni, kot je denimo šerif Little Bill Daggett v filmu Neoproščeno (Unforgiven, 1992), s projekcijo katerega se v Kinoteki spominjamo velikega igralca. Hackmanov Little Bill Daggett, ki se ima za čuvaja reda v zaspanem mestu, je temno srce filma. Obvladovati skuša kaotični svet Divjega zahoda, a pod krinko reda in pravice se skriva okrutnež, ki jemlje zakon v svoje roke. Vendar pa v svetu Neoproščenega ni več jasne ločnice med dobrim in zlim, med junaki in zlikovci, so le ljudje, ki jih vodijo lastne bolečine, zablode in sence preteklosti.
Za to vlogo je Hackman prejel oskarja za najboljšega stranskega igralca in ga postavil ob bok zlatemu kipcu za glavno vlogo v Friedkinovi Francoski navezi (The French Connection, 1971), kjer je upodobil enako nepopustljivega, a precej bolj impulzivnega detektiva Popeyja Doyla. Hackmanov opus vključuje tudi izjemne vloge v filmih, kot so Neizpeta pesem očetu (I Never Sang for My Father, 1970), Mississippi v plamenih (Mississippi Burning, 1988), Veličastni Tenenbaumi (Royal Tenenbaums, 2001) in mnogi drugi. Po letu 2004, ko je posnel svoj zadnji film Dobrodošli v Mooseport (Welcome to Mooseport), se je umaknil iz filmskega sveta in se posvetil pisateljevanju.
S predanostjo svojemu poklicu in sposobnostjo, da se v celoti prelevi v raznolike like, ne glede na njihovo moralno ali emocionalno prostislovnost, je pustil neizbrisen pečat v ameriški in svetovni filmski krajini. Navzven je deloval povsem vsakdanje – kot nekdo, ki bi ga lahko srečali na ulici ali v baru in ne bi pritegnil nikakršne pozornosti –, ko pa se je pretopil v katerega izmed svojih likov, je iz njega zavel posebne vrste igralski magnetizem. S svojo »navadno« podobo je gledalcu omogočil lažjo identifikacijo, obenem pa je skoznjo zrcalil kompleksnost likov, ki jih je igral – nepopolnih, notranje razklanih, a vedno človeških.
