Čutno telo, raskav glas, odsoten pogled, strasten nastop in vabljiv nasmeh so prve asociacije na Monico Vitti, ikono italijanskega filma, ki je v enaindevetdesetem letu starosti preminila februarja lani. Še posebej nam je ostala v spominu po vlogah v mojstrovinah režiserja Michelangela Antonionija – »trilogija odtujenosti« so radi poimenovali njegove filme, ki jih je s svojo senzibilnostjo in skrivnostnostjo v veliki meri zaznamovala prav ona. Antonioni jo je odkril, ko je še študirala igro. Postala sta par, tako zasebno kot pri filmskem ustvarjanju, ona pa je v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja obveljala za poosebljeno nekomunikativnost.
V Avanturi (L’avventura, 1960) je upodobila distancirano, hladno in tesnobno Claudio, ki ima vse, a hkrati nič. Zaplete se v razmerje z ljubimcem svoje prijateljice, ki na križarjenju skrivnostno izgine, in nas ob tem sooča z odtujenostjo in zgrešenimi vrednotami moderne dobe. V naslednjem Antonionijevem filmu, Noč (La notte, 1961), blesti v vlogi prekipevajoče zapeljivke Valentine, ki omrežuje poročenega pisatelja (Marcello Mastroianni), ujetega v utrujenem in iztrošenem zakonskem razmerju z Jeanne Moreau. V Mrku (L’eclisse, 1962) je nezadovoljna, bojazljiva in nesrečna Vittoria, ki prekine dolgoletno zvezo s partnerjem arhitektom. Naveže se na nekompliciranega borznega posrednika (Alain Delon), a ko postaneta ljubimca, vanj dvomi, saj naj bi ga zanimala samo bežna romanca in ne odnos, kakršnega pričakuje ona. Mrk je med vsemi Antonionijevimi filmi z Monico zagotovo najbolj čuten. Odlikuje ga virtuozna režija, ki izrabi vsa filmska sredstva, da v ospredje potisne občutenja namesto golih dejanj. Iz običajnih trenutkov, kot je na primer zmenek, za katerega se Vittoria in Piero dogovorita tik pred koncem filma, ustvari zgovorne vrhunce, ki se odvijajo v tišini – v vetru, ki se zaganja v krošnje dreves, v kapljicah dežja na tleh, v posnetku mravlje na deblu drevesa, v ulici brez ljudi, v koščku lesa v vodi ali v svetlobi, ki izginja. Skupek izrazito realističnih kadrov ustvari občutek pristnosti, a tudi ambivalence pričakovanega srečanja. Gledalci na koncu ne izvemo, ali sta ljubimca prišla na zmenek, niti ali je sploh potrebno, da prideta. Vemo le, da ima ona za seboj usahlo strast in pred seboj morebitno novo razmerje. Tu ne gre za nikakršno iskanje smisla, temveč za dramatično hrepenenje po nečem, česar nihče ne zna ubesediti in kar ostaja tudi za gledalca neulovljivo. V Rdeči puščavi (Deserto rosso, 1964), Antonionijevem prvem filmu v barvah, je Vitti nevrotična Giuliana, še bistveno bolj odtujena kot v prejšnji »trilogiji nekomunikativnosti«. Poročena je z industrialcem, materialno preskrbljena, ima otroka, a je kljub temu nesrečna in negotova. V jedru svojega življenja čuti praznino in zastrupljenost, za katero so vsi liki okrog nje slepi. Nič manj zastrupljeno ni okolje, ki jo obdaja in terja ogromen davek tudi za človeško psiho.
Monica Vitti je bila s svojo svežo, posebno in krhko lepoto naravnost ustvarjena za Antonijonijeve modernistične urbane prostore in sodobne zgodbe, tako drugačne od povojnega italijanskega (neo)realizma. Svetlolasa, seksapilna in vedno krhka se je razlikovala od takratnih italijanskih zvezdnic – prizemljene Anne Magnani, tipično italijanske Sophie Loren, mehkobne Claudie Cardinale in klasično lepe Gine Lolobrigide. Monica je bila sodobna in ranljiva. Bila je sinonim za italijanski ekonomski razcvet v šestdesetih letih, ki ni prinašal le napredka, temveč tudi odtujenost, praznino in samoto. Filmski kritiki so jo častili predvsem zaradi njene enigmatične, hladne lepote – nekoč so jo krstili za »visoko svečenico ledene čutnosti«. Zanimivo je, da je prvo avtobiografsko knjigo, ki jo je izdala leta 1993, poimenovala Sedem spodnjih kril (Sette sottane) po mladostni navadi, da je eno čez drugo nosila po sedem oblekic, ker je bila tako zelo zmrzljiva.
Z vrsto vidnih vlog, večinoma ustvarjenih v šestdesetih letih, se je vpisala v zgodovino filma kot kraljica italijanskih filmskih komedij. Mario Monicelli jo je v ta žanr uvedel s filmom Dekle s pištolo (La ragazza con la pistola, 1968), da bi stopila ob bok igralcem, kot so Alberto Sordi, Ugo Tognazzi, Vittorio Gassman, Nino Manfredi in Marcello Mastroianni. Leta 1968 je bila imenovana za predsednico žirije na filmskem festivalu v Cannesu, a je zaradi takratnih študentskih protestov odstopila s tega položaja, nakar so ji sledili še ostali žirantje – Louis Malle, Roman Polański in Terence Young. Tistega leta edinkrat v zgodovini festivala niso podelili nobene nagrade.
Leta 1974 je zaigrala v nadrealistični groteski Luisa Buñuela Fantom svobode (The Phantom of Liberty). Šest let kasneje je ponovno sodelovala z Antonionijem v ne najbolj uspešni kostumski drami Skrivnost gradu Oberwald (Il mistero di Oberwald), ki je bolj kot po režijskih bravurah poznan kot eden prvih digitalno posnetih filmov, naknadno prenešenih na filmski trak. Leta 1984 je na Berlinalu prejela srebrnega medveda za vlogo v zakonski drami Flirt (1983), ki jo je režiral Roberto Russo, s katerim sta se kasneje tudi poročila. Njen zadnji večji projekt na velikem platnu je bil film Skrivni škandal (Scandalo segreto, 1989), ki ga je režirala sama in ki so ga v Cannesu predvajali v sekciji Poseben pogled, Italijanska filmska akademija pa ji je zanj podelila nagrado David di Donatello za najboljšo novo režiserko. Leta 1995 je na beneškem filmskem festivalu prejela tudi zlatega leva za življenjsko delo. Zadnjih dvajset let se ni več pojavljala v javnosti – zaradi Alzheimerjeve bolezni se je umaknila v svojo rimsko hišo, kjer je zanjo skrbel soprog Roberto.
Leta 1988 je prestižni francoski časopis Le Monde poskrbel za strašno neprimeren zdrs, ko je na naslovnici objavil novico o njeni smrti. Monica Vitti je z veliko mero elegance in smisla za humor zanikala pripisan ji samomor in se zahvalila odgovornim, da so ji podaljšali življenje. O njej je bilo posnetih kar nekaj portretnih filmov, eden lepših poklonov veliki igralki pa se je zgodil novembra 2021, ko je bila njena ikonična podoba, posneta na snemanju Drame ljubosumja (Il tango della gelosia, Steno, 1981), v znak priznanja in poklona njeni sijajni karieri projicirana na zunanja in notranja pročelja italijanskih inštitutov ter kulturnih ustanov na kar štirih celinah.
