Kaj je moj guilty pleasure? Težko vprašanje. Redkokaterega filmskega navdušenja se sramujem, do kategorije »tako slabo, da je že dobro« pa nimam posebnega odnosa. Ali nima vsak film take ali drugačne »resne« vrednosti – če ne s stališča spoznavanja zgodovine ali sedanjosti filmske krajine, pa v optiki antropološke radovednosti in raziskovanja zeitgeista nekega obdobja? Recimo, romantična srednješolska komedija z večno aktualno premiso Pepelke, ki išče svojega princa, Lepotica v rožnatem (Pretty in Pink, 1986, Howard Deutch), ali glamurozno-kičastih 5 sezon s 113 epizodami TV-serije Miami Vice (1984–1989). Za »retro« pogled, ki ga podpihuje spomin na večere pred petkovo televizijo dvajset let nazaj, imata nostalgičen pridih kultnosti, a hkrati šablonske banalnosti svojega časa. Sta zgledna in mestoma pionirsko privlačna produkta množične kulture svojega časa – pilot serije Miami Vice »Brother’s Keeper« (1984, Thomas Carter) je ne nazadnje postavil nekaj referenčnih videospotovskih prizorov neonske vožnje skozi velemesto ob spremljavi klasike Phila Collinsa »In the Air Tonight«.
A definicija guilty pleasure filma se zame ne skriva toliko v priznanju užitka ob ogledu slabega ali »preveč« mainstream, popularnega filma (kaj sploh je preveč mainstream?), temveč v načinu potrošnje: večkratni ogled v trenutkih, ko je volja na psu in človek hrepeni po prijetno-tolažečih občutkih, znanem razburjenju, ki ne glede na do potankosti poznano zgodbo odpelje absolutno stran od skrbi vsakdana. Guilty pleasure je eskapizem. Zdravilo, ki vedno učinkuje. Vrnitev v domači svet, v brezskrbno trajanje časa, ki se ponuja v filmski minutaži. Na neki način nostalgija, vrnitev v otroštvo. Ko je film naivnemu pogledu še predstavljal presežno resničnost in izpolnitev vsakdana ter ponudil varno zavetje happy enda.
Moj guilty pleasure je zato povezan s prvimi leti obiskovanja kina. To je bilo obdobje prvega multipleksa pri nas – svoja vrata je odprl Kolosej. Izlet v kino je bil dogodek – veliko mesto, polno velikih stvari: že stopnice, ki so vodile do vhoda, nad katerim so viseli plakati najnovejših filmov, so bile veličastne. Za vrati kolona ljudi – kako veliko in presežno je bilo vse to za otroški pogled. V polni dvorani so se vrste sedežev strmo spuščale do tal. Sladek vonj po kokicah, šumenje vrečk z bomboni, prediren zvok srkanja kokakole iz prevelikih plastičnih kozarcev. Platno je bilo eno samo ogromno pričakovanje. Končno so se odvrteli napovedniki. Trenutek zatemnitve, dvorana potihne. Iz teme se oglasi šepet, globok ženski glas: »Svet se je spremenil. Čutim v vodi, čutim v zemlji, voham v zraku. Veliko tistega, kar je nekoč bilo, je izgubljenega, saj tistih, ki bi se spominjali, več ni.« Nato se izpiše: Gospodar prstanov: Bratovščina prstana (The Lord of the Rings: Fellowship of the Ring, 2001, Peter Jackson). V tistem trenutku sem bila na trnih, zasvojena.
Skrivnostno-melanholičen napev, zgodba iz davnega časa. Velika vojna med svetlobo in temo, med dobrim in zlim, zgodba o človeškem pogumu in šibkosti, o pohlepu in zaslepljeni volji do moči, ki junaško dejanje sprevrže v spečo tragedijo sedanjosti tega izmišljenega, a nenavadno domačega sveta. Mogočne pokrajine, elegantni vilini, pokončni vitezi, prikupni hobiti, demonski orki. Morda sem ob prvem ogledu premižala celo več filma, kot bi si upala priznati – nisem bila vajena vojnih prizorov in fantazijskih svetov. A še preden se je film končal, sem bila prepričana, da je to najboljše, kar obstaja – Gospodar prstanov je postal otroško-najstniška obsedenost, hobi, ki mu človek v tovrstnih letih namenja kar največ časa. Vrhunec je bilo darilo – VHS kaseta. V svetu čakalnih list v videotekah in presnemavanja filmov s televizije so imele originalne kasete posebno mesto – nisem jih imela veliko. Gospodar prstanov je bil tako nekaj časa na sporedu vsak teden – ogled je postal obred, skoraj religiozno dejanje. Kasneje se je spremenil v letni filmski večer, ki za dobrih dvanajst ur v vseh razširjenih verzijah trilogije izbriše skrbi z zavedanjem, da bo zmagalo dobro in bo svet na koncu stal na čudovitem novem začetku. Je eden redkih filmov, ki ga ne želim prevpraševati, ocenjevati ali analizirati. Je film, ki je in bo ostal prvinska izkušnja.
