Pojdite na vsebino

Pričakovala je, da bo srečala ljubezen, a moški, ki ga je spoznala, ni iskal ljubezni … Ohranjanje negotovosti je ena od ključnih tehnik pripovedovanja zgodb in Najsrečnejši človek na svetu (Najsrekjniot Chovek Na Svetot, 2022, Teona Strugar Mitevska), ki je eden najbolj imenitno zasnovanih filmov zadnjega časa, negotovost ohrani do zadnjega kadra. Kaj pravzaprav hoče ta moški, ki na hitri zmenek prihiti z zamudo, bankir, za katerega, kot pravi sam, »vsi mislijo, da je najsrečnejši človek na svetu«? Kdo pravzaprav je? In kdo je ženska, ki je pristala na slepi zmenek z njim, na predlog, ki ga je, kot izvemo čisto na začetku, pravzaprav dala njena mama? Format zmenkarij s svojimi vprašanji naravnost kliče po odgovorih, po drugi strani pa ponudi idealno podlago, na kateri se druga za drugo izrisujejo oblike zadrževanja, prelaganja in odlaganja odgovorov: zadrega, bolečina, smeh, sarkazem. In ti, namesto da bi prinesli olajšanje, negotovost samo še stopnjujejo, vse dokler se slednjič ne prelevijo v pravi vlak smrti, od komičnega do tragičnega in nazaj in naprej.

Avtorica filma, priznana makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska, je filmsko režijo študirala na prestižni umetniški šoli Tisch School of Arts univerze New York, zaslovela pa je s filmi, kot sta Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007) in Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto l’e Petrunija, 2019), ki je prejel več kot 30 mednarodnih priznanj, med drugim tudi nagrado lux na 76. beneškem filmskem festivalu. Za film Najsrečnejši človek na svetu, ki je bil premierno predvajan v programu Obzorja letošnjega festivala v Benetkah, pravi, da temelji na resničnih dogodkih in osebno zadeva scenaristko Elmo Tataragić iz Bosne in Hercegovine, s katero sta sodelovali že pri Petruniji. Kar 25 let je trajalo, da so ti dogodki prišli na dan. Elma ji je o tem prvič pripovedovala že pred desetimi leti, a takrat nista vedeli, kako k temu pristopiti, dvomili sta, da bi pripovedovanje o vojni za občinstvo še lahko bilo zanimivo, poleg tega pa gre za hudo osebno tragedijo. Manjkal jima je ključ. Vse dokler se nekega lepega dne nista srečali na kavi v avli sarajevskega hotela in si rekli: kaj pa če se to zgodi tu, če se srečata po naključju?

In tako se film začne, ko se skupina ljudi, ki so se odločili sodelovati v projektu hitrih zmenkov, nekega sobotnega dopoldneva zbere v prostrani dvorani orjaškega betonskega hotela na obrobju Sarajeva in se pod budnim pogledom prirediteljev za klubsko mizo iz oči v oči znajdeta Asja, samska štiridesetletna odvetnica, in Zoran, štiridesetletni bankir, oba iz Sarajeva. Korak za korakom odkrivata, skupaj, ker on ve in ona ne, da to ni njuno prvo srečanje.

Malo je filmov, kjer je prizorišče tako temeljito vključeno v samo zgodbo, da dobi tako rekoč vlogo protagonista, hkrati pa ponudi tudi osnovni mehanizem interpretacije. Hotel, zgrajen v slogu brutalistične arhitekture jugoslovanskega modernizma kot orjaška betonska konstrukcija, v izhodišču prevelika za to, za kar je nastala, poleg tega pa tudi preveč okorna, da bi se v njej kdorkoli lahko počutil zares doma, odlično upodablja nekdanjo Jugoslavijo in razočaranje zaradi njenega propada, ki še danes meče temno senco na življenja protagonistov filma, in čeprav so različnih pogledov, v osnovi določa, kdo in kaj so. Pogledi na prizorišče, ki ga film razkriva le fragmentarno, po delih, ter ga s tem na neki način mesari in trga na kose, opominjajo na usodo Sarajeva po začetku vojne v Jugoslaviji in pričajo o odprtih ranah in nepomirljivih bolečinah, ki so ostale iz časov obleganja in neposredno po njem. Kot labirint prostorov, ki jim ni mogoče jasno razbrati logike razporeditve in jim tudi do zadnjih prizorov filma ni videti konca, pa je prizorišče tega filma tudi svojevrstna reprezentacija enigmatičnih duševnosti njegovih junakov, ki jih filmska pripoved postopoma, del za delom, razkriva, ne da bi občinstvu kdaj omogočila oblikovati jasno podobo o njih. Kajti nepričakovani odzivi obeh protagonistov (denimo po tem, ko Asja odgovori na vprašanje, kateri je bil najbolj neprijeten trenutek v njenem otroštvu, Zoran izbruhne, »Lažeš!«, in odide proč) tudi v ostalih prebudijo spomine na grozote vojne, tako da je zgodba o tem skrivnostnem paru tudi zgodba o drugih ljudeh, ki so se hkrati z njima znašli v tem prostoru in katerih travmatične izkušnje v teku filma prav tako izbruhnejo na površje.

prizor iz filma Najsrečnejši človek na svetu

Obenem pa tavanje po razpredenih prostorih, ki sprva sledi programu organizatorjev, kasneje pa vse bolj postaja stvar individualne pobude samih protagonistov, tudi dobro upodablja prizadevanja sedanjih prebivalcev Bosne in Hercegovine, da bi osmislili to svojo novo domovino, se počutili doma in, recimo temu tako, znova zaživeli. S svojo strogo, minimalistično, na enotnost kraja, časa in prostora omejeno narativno strukturo film izvrstno zajame oboje, na eni strani kreativnost Sarajevčanov in njihovo odprtost za novosti, denimo dovzetnost za novodobne prakse družabljenja, kot so hitri zmenki (to dovzetnost izvrstno poosebljata tudi oba lika voditeljic srečanja), po drugi pa nenehno prisotno možnost, da jim pri tem spodleti. Kajti nekako se zdi, da so ti smeli poskusi zapisani neuspehu že zaradi trpke izkušnje, ki jo protagonisti, naj se še tako trudijo, da bi se vklopili, da bi oživili to prostorno konstrukcijo iz jekla, stekla in betona, nosijo v sebi.

No, in ta trpka izkušnja se izkaže tudi kot tista točka, ki film tesno poveže z občinstvom.

Film Najsrečnejši človek na svetu je izvrstna pripoved o iskanju človeške topline na ozadju vojne, vendar je obenem tudi več kot to. Intimna pripoved o tragični usodi obeh protagonistov se neopazno razvije v refleksijo vojne v Jugoslaviji, ki se neposredno tiče vseh nas, saj nam ta vojna, kot pravi Mitevska, »pripada«. Pripada ne le zato, ker nam je vzela »vse, kar nam je bilo obljubljeno«, pač pa predvsem s tem, ker nas bo za vedno opominjala, da si boljše prihodnosti nismo znali poiskati drugače kot tako, da smo se pobijali med sabo. In s tem je globoko, do danes, zaznamovala tudi tiste, ki nismo bili neposredno udeleženi.

Ekran november/december 2022

Preberi več