Kaj se zgodi, ko režiserju in scenaristu Paulu Thomasu Andersonu, enemu najpomembnejših filmskih ustvarjalcev njegove generacije, podpisanemu pod vrsto sodobnih klasik, kot so Vroče noči (Boogie Nights, 1997), Magnolija (Magnolia, 1999), Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007) in Fantomska nit (Phantom Thread, 2017), ponudiš 150-milijonski proračun? Nastane harmonična zmes protiavtoritarne politične satire in širokopoteznega akcijskega spektakla, polnega epskih avtomobilskih pregonov in eksplozij, ki pa nikoli ne preglasijo radikalno optimistične človeške note. Ena bitka za drugo (One Battle After Another, 2025), delno navdihnjena s postmodernističnim romanom Vineland ameriškega pisatelja Thomasa Pynchona, je morda res Andersonov najbolj dostopen film doslej, a to nikakor ne zmanjšuje njegove politične ostrine in človeške kompleksnosti. V središču napetega dogajanja je odnos med očetom in hčerjo, ki služi kot čustveno jedro zgodbe, hkrati pa razpira širšo sliko medgeneracijskega prepada med starimi in novimi revolucionarji.
Leonardo DiCaprio v vlogi Pata Calhouna alias »Pata iz geta« ali »Raketarja« znova potrdi svojo igralsko širino. Kot član levičarskega odporniškega gibanja »Francoskih 75« se z bombnimi napadi, ropi bank in reševanjem migrantov iz priseljenskih centrov zoperstavlja represivni državi, ki tepta človekove pravice. Akcije gibanja so politično eksplicitne in provokativne: ob njihovem izvajanju odmevajo vzkliki »¡Viva la revolución!« in »Jebeš policijo!«, pri čemer aktivisti brez zadržkov zagovarjajo nasilje kot legitimno sredstvo revolucionarnega boja. »Pat iz geta« se zaljubi v najradikalnejšo članico gibanja, strastno in divjo Perfidio Beverly Hills (Teyana Taylor). Čez čas se jima rodi hči Charlene, toda Perfidia kljub materinstvu ne odstopi od svoje militantne drže. Njena nepopustljivost in pripravljenost uporabiti vsa sredstva za dosego ciljev se najbolj eksplicitno pokažeta, ko se zaplete v seksualno igro moči s fanatičnim polkovnikom Stevenom J. Lockjawom, grotesknim in zastrašujoče realističnim zlikovcem, ki ga srhljivo upodobi Sean Penn. Njegova toga hoja, trzajoča čeljust in neprijetno raskav glas ga naredijo skoraj neprepoznavnega. Ko ena od misij »Francoskih 75« tragično propade, se gibanje znajde v razsulu: sledijo aretacije, izdaja in lov na glave. Perfidia izgine, Pat pa mora s hčerko pobegniti in zaživeti morata z novo identiteto – kot Bob in Willa Ferguson.
Ena bitka za drugo se začne pred šestnajstimi leti in se po skoku v času nadaljuje »danes«, ko razmere niso bistveno drugačne – če kaj, so se le poslabšale. »Demokracija je šla spat, tovariši,« pravi Billy Goat, član »Francoskih 75«, ki po umiku boja v podzemlje živi dokaj običajno življenje, hkrati pa vodi gverilski radio. Medtem je Boba skoraj povsem zapustila želja po revoluciji. Pretrgal je stike s svetom in živi odmaknjeno življenje z resno, odgovorno in povsem samostojno hčerko Willo, ki jo izvrstno upodobi novinka Chase Infiniti. Ko ga hči okara, ker je prejšnjo noč pil in potem vozil avto, se zdi, da je bolj ona starš njemu kot on njej. Njega še najbolj skrbi, če hčerko v šoli učijo pravo zgodovino (»Veliki čarovnik Benjamin Franklin, ustanovni oče, je bil tudi sužnjelastnik,« reče Willini učiteljici). V svojem karirastem šlafroku ves dan popiva in kadi travo, na televiziji gleda Bitko za Alžirijo (La battaglia di Algeri, 1966, Gillo Pontecorvo) in zraven citira dialoge. V strahu pred vrnitvijo sovražnika Lockjawa hčeri paranoično prepove, da bi imela telefon. Njegov strah se izkaže za upravičenega, ko ju Lockjaw po dolgih letih vendarle izsledi. Willa izgine, Bob pa se mora kar najhitreje spraviti k sebi in jo najti.
Kaotično dogajanje oživlja DiCaprieva fizična komika. V svoji vlogi se nikoli ne jemlje preresno, zato Boba suvereno upodobi v vsej njegovi nerodnosti in zadetosti, ko poskuša v najtežjih trenutkih ohraniti mirno kri. Čeprav je Bob kljub napetosti situacije na trenutke skoraj otroško navdušen, da je znova v akciji in lahko vzklika »¡Viva la revolución!«, mu Anderson ne vsili pretirano herojskih gest, saj Bob ni »Tom jebeni Cruise«, zato se raje ponorčuje iz njegove burkaste nepripravljenosti. Kot Bobova najbolj herojska plat izstopa očetovska ljubezen – edina sila, ki ga lahko prebudi iz otopelosti.
Anderson skoraj tri ure spretno prepleta fikcijo z resničnostjo, saj izmišljeno zgodbo umesti v resnično ameriško okolje, zaznamovano z represijo, rasizmom in množičnimi deportacijami. Pri tem ni zgolj pasivni prikazovalec družbene realnosti, temveč vsak trenutek izkoristi za luciden, včasih tudi polemičen komentar. Tako denimo z enim samim prizorom, v katerem beli policisti sadistično delajo selfije s temnopolto Perfidio, ki izmučena in polna podplutb sedi v invalidskem vozičku, nedvoumno obsodi policijsko nasilje. Obenem pa Anderson, podobno kot v svojih prejšnjih filmih, gledalcu pušča prostor za lastno interpretacijo videnega, ne da bi pri tem zmanjšal moč in prisotnost svoje politične drže. Ena bitka za drugo je politično subverziven blockbuster, prežet z antifašističnimi in protiavtoritarnimi sporočili, ki odločno podpira politični aktivizem, toda brez nekritičnega idealiziranja, saj se film ne boji nastaviti ogledala levičarskemu dlakocepstvu in nezmožnosti sodelovanja v ključnih trenutkih. To na skrajno ironičen način prikaže s prizorom telefonskega pogovora med raztresenim Bobom in aktivistom odporniškega gibanja, ki mu noče posredovati informacij, ker se Bob ne spomni zapletenega gesla izpred mnogih let. Glas na drugi strani ostaja neizprosen in Bobu pametuje, da ni dovolj naštudiral revolucionarnih tekstov. Ko Bob popeni, ga sogovornik v skrajno woke maniri poklopi, češ da »vdira v njegov osebni prostor«. Vpitje je »zvočni sprožilec« in Bob, čeprav prek telefona, »ogroža njegovo varnost«. Perfidia sama je nekoč dejala: »Vsaka revolucija se začne kot boj proti demonom, na koncu pa se vsi borijo samo še drug proti drugemu.« Anderson zato ob bok »Francoskim 75« postavi Benicia del Tora v vlogi skuliranega senseia, mirnega in nesebičnega Sergia St. Carlosa, ki tiho vodi svojo revolucijo in v podzemni mreži tunelov pod svojo hišo skriva latinskoameriške migrante. Brez pompa, brez eksplozij, brez udarnih gesel – samo s srcem.
V undergroundu se ne giblje le levica, temveč tudi skrajna desnica, ki jo predstavlja »Klub božičnih pustolovcev«. Ti WASP-ovski kukluksklanovci, ki se jim goreče želi pridružiti sprijeni Lockjaw, izvejo za njegovo seksualno afero s Perfidio, zato ni več dovolj »čist«, da bi se lahko pridružil njihovim vrstam. Neonacistični »božični pustolovci«, ki imajo prav tako svoje šifre – denimo trkanje na vrata v melodiji Jingle Bells in pozdrave, v katerih omenjajo Svetega Miklavža – pravijo, da je Lockjaw resda »domače seme«, a si je »umazal tiča«. V svojem delovanju so hladnokrvni in brezkompromisni, še bolj grozljivo pa je, da so ti beli supremacisti ljudje na visokih položajih v vladnih strukturah. Anderson ob tem razkriva mehanizme delovanja skorumpirane policije in vojske, ki si lahko »v imenu varovanja države« ali pa »boja proti mamilarskim kartelom« razloge za racije preprosto izmislijo in tako mirne vesti preganjajo migrante in druge nezaželene skupine.
Vsebinsko moč in sporočilnost Ene bitke za drugo velikopotezno podpreta tudi režija in kamera. Vizualna naracija, ki jo krona Andersenova odločitev za uporabo VistaVision kamere (podobno kot Brady Corbet v Brutalistu [The Brutalist]), s toplimi barvami in zrnato teksturo na filmskem platnu doseže presenetljivo življenjsko pristnost. Anderson zna v celoti izkoristiti vse, kar postavi pred kamero, tudi arhitekturo vsakdanjih, na videz nezanimivih pokrajin. Njegov objektiv brez težav spremeni pusto cesto sredi kamnite puščave, kjer poteka napeti finale filma, v hipnotične valove. K dinamičnosti te epopeje, ki kljub dolžini nikoli ne izgubi ritma in zanosa, prispeva tudi izvirna glasba Jonnyja Greenwooda, člana skupine Radiohead in Andersenovega dolgoletnega sodelavca. Inovativna modernistična klavirska podlaga učinkovito spremlja tako absurdno komične kot osupljive akcijske prizore, medtem ko glasni orkestralni izbruhi z violino v ospredju poudarjajo čustveno najbolj napete trenutke. Glasba se organsko zlije s tempom filmske pripovedi in ji dodaja odbito unikaten zvočni podpis, ki gledalca mestoma spravi v nelagodje, podobno kot je Greenwoodu uspelo že v Andersenovem Gospodarju (The Master, 2012).
Ena bitka za drugo sporoča vse, kar bi danes posneti filmi v Združenih državah Amerike morali sporočati. Brez olepševanja zareže skozi protislovja politično-družbene krajine in obenem pokaže, da filmski spektakel ni ovira, temveč idealen prostor za drzno umetniško gesto. Subverzivna združitev zabave in družbenega angažmaja doseže vrhunec, ko film vstopi na območje intimnega – revolucija je ljubezen in ljubezen je revolucija, oboje pa v polni moči premore le mladost. Paul Thomas Anderson nas spomni, da se revolucija v posamezniku sčasoma resda izčrpa, a se nikoli popolnoma ne zaključi. Ko ena generacija omaga, revolucijo nadaljuje druga. Vedno znova – ena bitka za drugo.
