Pojdite na vsebino

Nekaj vam moram priznati. Če smo se morda na kaki točki od prejšnje pomladi pa do sedajle kje srečali in kako rekli, s pozornostjo nisem bila čisto vaša. V mislih, nekje v srčiki nevronskih klobčičev, so se mi rolale scene iz serije o piratih. Serije, ki mi je dotične nevronske klobčiče tako rekoč na novo spletla. Travme prebolene, bolečine zaceljene. Stede Bonnet in Črnobradec se imata rada. Vse je okej.

Serija Naša zastava pomeni smrt (Our Flag Means Death, 2022–), ki temelji na več ali manj resničnih dogodkih iz obdobja piratstva na Karibskem otočju, je s prvo sezono prekosila vsa pričakovanja. Poleg kritiške uspešnosti (med drugim je bila nominirana za nagrado Peabody) in presenetljive visoke gledanosti (kar sedem tednov zapored je kraljevala lestvici najbolj gledanih novih serij v ZDA) je prinesla olajšanje nešteto oboževalkam_cem, ki so jih podobne serije poprej dodobra opekle. Govorim o zoprnem pojavu, ki bi ga lahko slovenili kot kvirolov (queerbaiting), kjer filmi in serije namigujejo na romantično privlačnost med likoma istega spola (ki sta zaradi mnogo razlogov [beri: seksizma, zaradi katerega so ženski glavni liki še vedno redki] po navadi moška) in s tem lovijo na limanice tovrstnih zgodb željno gledalstvo. A romantike nikoli ne pripeljejo do dejanske verbalne ali fizične manifestacije, s čimer se zavarujejo pred izpadi homofobnih investitorjev in publike ter gladko ohranjajo družbeni status quo. Morda najrazvpitejši primer kvirolova v zadnjem času je bil BBC-jev Sherlock (2010–2017), na slabem glasu memovskih razsežnosti pa so tudi Lovci na nadnaravno (Supernatural, 2005–2020).

A cenjeno občinstvo: tu gre zares! Čeprav so prvo sezono pri HBO-ju in Maxu oglaševali zelo čudaško: niti kančka česa, kar bi namigovalo na romantiko, ampak eno samo sabljanje in resnici na ljubo najpoševnejše šale. Še zdaj ni jasno, ali so želeli publiki pripraviti najlepše presenečenje vseh časov ali pa jih je bilo strah, da se eklatantno kvir serije mainstream občinstvo preprosto ne bo lotilo. Najspretnejša strategija vseh časov ali homofobno strahopetništvo? No, na tej točki to niti ni važno – serija govori zase. Naša zastava pomeni ljubezen.

Zgodba gre takole: piše se leto 1717 in Stede Bonnet (igra ga neprekosljivi Rhys Darby), bogat barbadoški dedič, si na skrivaj zgradi luksuzno ladjo in na njej pobegne iz depresivne, opresivne zlate kletke plemiškega obstoja naravnost v zlato dobo karibskih piratov. Željan je pustolovščin in divjega življenja, a hkrati ima rad udobje in nenasilno komunikacijo. Se to zdi nezdružljivo? Stede Bonnet se oksimorona ne ustraši. Okliče se za Gentlemanskega pirata in z izvirnim pristopom k piratstvu ne razoroži samo svoje eklektične posadke (ki ji med drugim zagotavlja tedensko plačo, ji bere pravljice za lahko noč in jo uči agresivne izpade preobraziti v konstruktivno kritiko), pač pa poskrbi za to, da glas o njem priplava vse do zloglasnega Črnobradca (upodobi ga nenadkriljivi Taika Waititi), legendarne nadloge sedmih morja, ki pa je v hudi krizi srednjih let in je neskončno žejen nečesa novega, nečesa drugačnega.

In tako se začne najlepša ljubezenska zgodba vseh časov. Stede Bonnet in Edward Teach – Črnobradec sta narejena drug za drugega. Takojšnja medsebojna privlačnost, ki se razplameni med njima, zavzame osrednji prostor pripovedi, podprta pa je z mnogo odličnimi stranskimi zgodbami o ljubezni, ki se tičejo njune pisane posadke. Vse skupaj se nato postopoma razvije v presenetljivo pretanjeno študijo bremen patriarhata in z njim povezane toksične maskulinosti.

To seveda ni prva serija, ki raziskuje, kako od družbe zatrti ljudje uteho poiščejo onkraj nje, v ilegali – tu na primer ne moremo mimo starejše, mračnejše sestre Naše zastave, tiste ‘druge serije o gej piratih’, vrhunskih Črnih jader (Black Sails, 2014–2017). A Naša zastava pomeni smrt je posebnega k(r)ova.

Neverjetna količina zgodb o istospolni ljubezni dramo išče v prikazovanju homofobije in njenih posledic za kvir posameznike_ce. Tak fokus sam po sebi ni nujno slab, a res se je lepo vsake toliko zlekniti na kavč in preprosto uživati v pozitivni reprezentaciji. In Naša zastava to šteka. Pomembnih razmišljanj o travmah in spolnih vlogah ne dramatizira samih po sebi, temveč jih prepoji s slastnim humorjem, ki bi mu lahko rekli sladka nova komedija. Skupaj s časi neskončne homofobije so minili tudi časi neskončnih straniščnih štosov, stereotipnih spolnih dovtipov in neslanih šal na račun ranljivih. Zdaj je in situacijska in karakterna komika, ki ne stremi k temu, da bi mimogrede še koga potlačila.

Menim, da lahko v nekih potezah ta trend v ameriški produkciji spremljamo že od ameriške Pisarne (The Office, 2005–2013), dobra primera sta tudi naslednici formata, seriji Parki in rekreacija (Parks and Recreation, 2009–2015,) in Brooklyn 9-9 (Brooklyn Nine-Nine, 2013–2021), ki so se vse trudile biti progresivne in vključujoče. V zadnjem času pa je sladki novi slog dobil še mogočnejša krila s serijo Ted Lasso (2020–2023), kjer glavni junak, istoimenski Ted, jasno pove: »Tu ni prostora za škodoželjnost.«

Naša zastava pomeni smrt nas s tovrstnim odnosom do komike in pripovedi zmagoslavno pripelje v krasni novi svet. Ker humor ni več zasnovan na zasmehovanju marginaliziranih, lahko liki, ki bi poprej predvsem služili kot punchline, zaživijo kot polnokrvni, tridimenzionalni karakterji z lastnimi zapletenimi, napetimi in zabavnimi zgodbami. Za to si je ustvarjalec serije David Jenkins načrtno prizadeval tudi tako, da je k sodelovanju povabil tako piske_ce kot nastopajoče iz kar najrazličnejših ozadij in z najrazličnejšimi osebnimi okoliščinami.

Ogromno k magiji vsega skupaj prispevata novozelandski zvezdi serije, Rhys Darby in Taika Waititi, dolgoletna prijatelja in sodelavca ter prvaka komedije, ki ji na njuni domači grudi pravijo komedija vsakdanjosti. Darby je mednarodno publiko prvič očaral kot dobrohotni, a ne preveč sposobni menedžer Murray v kultni seriji Flight of the Conchords (2007–2009), ki se zdi kot nekakšni proto-Stede. Genialni Waititi je v filmskem svetu poznan načeloma kot režiser in scenarist – za satirično dramedijo Zajec Jojo (Jojo Rabbit, 2019) je dobil oskarja za najboljši prirejeni scenarij – a je popolnoma doma tudi pred kamero in na zaslonu deluje skrajno privlačno. Kot Stede in Ed igralca spretno prepletata absurden humor ter nežno ranljivost čustvenih scen in po alkimistično ustvarjata pravo tragikomično zlato.

Blesti tudi vsa Stedova in Edova posadka, sestavljena iz samih igralskih legend (če to še niso, pa še bodo). Pogosto funkcionirajo kot neke vrste grški zbor, ki kontekstualizira dogajanje na zaslonu, a gre vseeno za presenetljivo večplastno izdelane like, za katere se dostikrat celo zdi, da so vsak v svojem filmu, kar nato botruje trapastim nezgodam in zabavnim konfliktom, pa tudi resnim trenutkom osebnostne rasti. K slednjim med drugim markantno prispeva briljantni Con O’Neill, ki Israela Handsa upodobi, kot da smo se znašli v pritajeno homoerotičnem holivudskem gangsterskem filmu iz leta 1946. To je še en močan adut Naše zastave – prebrisano briše navidezne meje med žanri (in časi!) in dopušča anahronistični anarhiji, da oplemeniti njeno pripoved.

Serija pomen čudaškega, a dobronamernega humorja dodatno podčrta z liki, ki jim življenje vdihnejo akterji »stare« komedije. Tak je recimo Calico Jack, Edova »stara sablja« (beri: bivši fant), ki mu glas in stas posodi legenda cringe komedije, Will Arnett, znan po vlogah v celovečernih smešnicah à la Drkajva skupaj (Blades of Glory, 2007, Will Speck in Josh Gordon) in razvpiti seriji Odbita rodbina (Arrested Delevopment, 2003–2019). Calico Jack najde zabavo predvsem v brezglavem nasilju, seksizmu in norčevanju iz drugačnosti. Serija s sopozicijo CJ-evih norčij s Stedovimi idejami o tem, kaj pomeni prijetno življenje, in Edovo končno odločitvijo, da sam stoji na Stedovi strani, ne preveč subtilno sugerira, da je modus operandiveseljačenja na račun drugih mimo.

Skratka, naša zastava pomeni zmago – zmago čudaškosti in drugačnosti in ljubezni in dobrote. Lepo je leta piratskega 2023 biti publika. Duša se mi je zredila od vse te dobre vsebine in ne nameravam več na dieto. To je to.

Ekran januar/februar 2024

Preberi več