V ogledalu, naslonjenem na steno spalnice kletnega stanovanja, vidimo Ivana (Valerio Mastandrea), ki sedi naslonjen na vzglavje postelje in namrščen bolšči predse. Delia (Paola Cortellesi), njegova žena, se prebudi in obrne k njemu. Prijazno, a z resnim obrazom, mu vošči, »Dobro jutro, Ivano«, on pa se z naveličanim izrazom obrne proti njej in ji primaže klofuto. Udarcu sledijo prvi toni pesmi Fiorelle Bini »Aprite le finestre« (1956). A podobe nam kažejo pravo nasprotje idilične pomladi, ki jo pesem opeva – namesto pogleda skozi okno na cvetoče vrtnice Delia iz kletnega stanovanja vidi le prašne čevlje mimoidočih, namesto prijetnih vonjav travnika in cvetja pa ravno pred oknom pes dvigne zadnjo taco. Otroci spijo natlačeni v mali sobici, dečka skupaj v eni postelji, starejša sestra v drugi. Za zajtrk jim mati v krpo zavije nekaj bornih kosov kruha. Tako že v uvodni sekvenci dobimo jasno sliko odnosov v družini in življenja njenih članov.
Režijski prvenec Paole Cortellesi Jutri je še en dan (C’è ancora domani, 2023) je tragikomična drama o krutosti patriarhata in nasilju v družini, režiserki pa s spretnim grajenjem suspenza in subtilnim zavajanjem uspe zgodbo pripeljati do nekoliko sentimentalnega, a zato nič manj ganljivega in pomenljivega spoja osebnega s političnim. Dogajanje filma je postavljeno v specifičen časovni okvir, med 14. maj in 3. junij 1946, dobrega pol leta po koncu druge svetovne vojne, v čas, ko so italijanske ženske prvič dobile pravico do udeležbe na volitvah. Na ulicah Rima so še vedno prisotni člani ameriške vojaške policije, v kotih posedajo možje z amputiranimi udi, trgovine pa so slabo založene.
Časovnemu obdobju film prikima tudi z odločitvijo, da bo posnet v kontrastni črno-beli fotografiji, poleg tega pa se tako vsebinsko kot stilistično zgleduje po italijanskem neorealizmu. Delia z družino živi v bornem stanovanju revne rimske soseske in opravlja priložnostna dela, da kaj malega zasluži. Daje injekcije, popravlja dežnike, krpa nogavice in pere rjuhe premožnejših sosedov. Od zaslužka vsakokrat nekaj malega skrivaj odtrga zase – denar morata namreč tako ona kot njena hči Marcella (Romana Maggiora Vergano) vsakodnevno predati Ivanu. Med opravki se po navadi ustavi na tržnici, kjer poklepeta s prijateljico Mariso (Emanuela Fanelli), pot domov pa jo vodi mimo avtomehanične delavnice, kjer dela Nino (Vinicio Marchioni), njena najstniška ljubezen, za katero ji še vedno bije srce. Ob prihodu domov ji soseda nekega dne preda pošto, kjer je tudi pismo zanjo – vsebina ostane nerazkrita, jasno je le, da jo skrivnostna kuverta vznemiri in ne želi, da bi zanjo izvedel Ivano, zato jo skrije v škatlo z robci.
Že od začetka filma je jasno, da je Ivano nasilen moški, ki se nad ženo pogosto znaša tako verbalno kot fizično – to je tudi edini odnos do žensk, ki ga pozna. Njegov oče Ottorino (Giorgio Colangeli), ki je priklenjen na posteljo in zanj skrbi Delia, je namreč v marsičem še hujši kot on. Tako Ivano kot Ottorino v svojih izjavah izražata globoko zakoreninjen seksizem in zaničevanje žensk, Ivano pa z banalnim in patetičnim izgovorom za svoje ravnanje, češ, »bil sem v dveh vojnah«, vzbuja smeh z grenkim priokusom.
Satiriziranje partnerskega nasilja hitro lahko postane hoja po tankem ledu, vendar v filmu nikdar ne pride do zdrsa. Paola Cortellesi spretno navigira med izvabljanjem smeha in šokiranjem s kruto neposrednostjo. Eden najbolj pretresljivih prizorov, ki se nam vtisne globoko v spomin, se odvrti, ko se Ivano fizično znese nad Delio. Pretepanje je prepleteno s plesom – do potankosti zrežirana koreografija z močno, kontrastno svetlobo, ki osvetli obraza igralcev in deluje že kar gledališko, nam s prikrivanjem dejanske razsežnosti nasilja pravzaprav razkrije več, kot bi nam neposredno prikazani udarci. K temu pripomore tudi odločitev, da »ples« dopolni montaža prizorov iz sobe, kamor so se zaprli otroci, in z dvorišča, kjer sedijo sosede in zaskrbljeno pogledujejo k oknu. Otroci skozi steno in sosede na dvorišču za razliko od gledalcev jasno slišijo vsak Deliin krik, padec in udarec, prizor pa poudarja še ljubezenska balada »Nessuno«, na katero zakonca »plešeta« in je edini zvok, ki ga slišimo. Ta govori o večni ljubezni in tem, da »ju nihče ne more ločiti, niti usoda«, v kombinaciji z opisanim prizorom pa nam v grlu pusti velik cmok.
Na nasilje nad mamo se edina odziva Marcella, ki je v svojih besedah lahko zelo kruto direktna. Mami očita, da se udarcem in zmerljivkam očeta nikoli ne upre, da mu pusti, da po njej hodi kot »po predpražniku« in da »nikdar nič ne naredi«, na kar ji Delia nikoli ne odgovori z besedami – vedno znova pa z dejanji. Prav Marcelline besede so povod, da skrivnostno pismo, ki ga je na neki točki v obupu zmečkala in vrgla stran, ponovno zgladi in naredi korak v smeri sprememb. V filmu je lepo prikazana tudi neizmerna ljubezen, ki jo mati goji do hčerke. Zanjo bi naredila vse – ko Marcella pozabi na lonec na štedilniku in se večerja zažge, Delia prevzame krivdo in s tem Ivanove udarce, ki bi bili v nasprotnem primeru verjetno namenjeni hčerki. Delia je tudi ta, ki sprevidi, da je Marcellin zaročenec Giulio (Francesco Centorame) pod fasado nedolžne prijaznosti prav tak kot vsi ostali moški.
Film se dotakne tudi razredne problematike. Delii vedno znova očitajo, da preveč govori in naj bo raje tiho. S takšnim ravnanjem in nenehnim poniževanjem pa se ne soočajo le revne ženske kot ona, temveč tudi tiste iz bolj premožnih družin, pri katerih Delia služi. Tudi njim možje vedno znova pravijo, »bodi tiho, ne vključuj se v pogovore, ki se te ne tičejo«, ali pa »kaj pa sploh lahko ti poveš«, čeprav gre za pogovore o volitvah, na katerih imajo zdaj tudi one svoj glas. Prihajajoče volitve so v filmu ves čas v ozadju, spretno zakrite in omenjene le v mimobežnih pogovorih, ki niso del trenutnega dogajanja. Režiserka gledalce in gledalke ves čas pušča v suspenzu ter svoje prave karte razkrije šele na samem koncu.
Zaključek nas tako katarzično preseneti in globoko gane. V zadnjih minutah filma, potem ko Ivano s tal pobere Deliino pismo in končno izvemo, za kaj gre, nihče od glavnih likov ne spregovori več niti besede – vse nam povedo njihova dejanja, izrazi na obrazu in pesem Danieleja Silvestrija »A bocca chiusa« (2013), ki poudarja dejstvo, da lahko ženske, čeprav so bile vedno znova utišane, s svojimi dejanji naredijo korak naprej za prihodnost. Zaključku sicer lahko očitamo sentimentalnost, vendar bi bilo krivično reči, da ne naredi vtisa. Ko se Deliina navidezna pasivnost v prenašanju nasilja in vdanosti v usodo izkaže za neresnično, se njena osebna zgodba spoji s političnim in pridobi nove pomene.
