Časi so apokaliptični. Neizprosno ostrih robov in popačenih podob. Izkrivljenih resnic in krvavih rok. To niso časi za smeh. Ali pač?
Pri snovanju letošnjega programa Poletje na platnu in med platnicami, ki ga v Kinoteki tradicionalno pripravljamo s pisarno Ljubljane, Unescovim mestom literature, je želja po iskanju smeha kot tistega žlahtnega, neuklonljivega, izmuzljivega, izzivalnega in sproščujočega hitro pognala korenine. Smeh je pol zdravja, pravijo. Je terapevtski. Prazničen. Karnevalski. Postavlja svet na glavo, spodnese tla pod nogami, se požvižga na družbeno hierarhijo, avtoriteti pljune v obraz.
A kaj kmalu smo se zalotili, da iskanje žlahtnega smeha – humorja, komedije, neobremenjene s cinizmom, satiro, ironijo in drugimi pikrimi začimbami tako v filmu kot literaturi ni lahka naloga. V iskanju iskrenega smeha smo tako pripravili cikel komedij, naslovljen Ne ga lomit!, ki v megalomanskem zamahu prinaša jagodni nabor žanrskih naslovov o življenju, vesolju in sploh vsem iz kinotečnega arhiva 35-mm kopij.
V časih, v kakršnih živimo, sicer ne moremo začeti drugje kot pri politični satiri, ki v juniju nabrito zareže v družbene ideologije. Predstavili bomo štiri naslove iz zelo različnih kontekstov in obdobij – Smo imeli revolucijo ali ne? (2006) je prvenec romunskega režiserja Cornelia Porumboiuja, ki se je v filmsko krajino zapisal kot eden od pomembnejših avtorjev romunskega novega vala. Film tematizira odnos posameznikov oz. družbe na eni in medijev na drugi strani do zgodovinskega spomina – v objektivno in obenem koristolovsko interpretacijo zgodovine pa film podvomi skozi subtilno zastavljene, a s črnim humorjem prežete situacije, ki se mestoma stečejo celo v absurd – »velika« tema je ne nazadnje obravnavana v kontekstu majhnega, odročnega mesteca, ki postane alegorični epicenter za družbeno zavest naroda z nezaceljenimi zgodovinskimi ranami, naroda v večni tranziciji. Sledi film italijanskega mojstra Nannija Morettija April (1998), ki z nežno satiro, izhajajoč iz dokumentarno-fikcijske zasnove filma, prav tako naslavlja odnos posameznika z zgodovino oz. predvsem razmerje med javnim in intimnim doživljanjem družbenega – med sferama, ki se seveda nujno prepletata in oplajata. Moretti, ki svojo komiko naslanja na žlahtna izročila filmskih alter-egov Charlieja Chaplina, Busterja Keatona, ne nazadnje tudi Woodyja Allena, v filmu odigra (in režira) samega sebe, podobno kot tudi Chaplin v Velikem diktatorju (1940), filmu, ki v kontekstu politične satire velja za učbeniški primer. Film, ki je nastal v vročičnem obdobju tik pred 2. svetovno vojno, je izjemna satira, polna klasičnih Chaplinovih gagov in uspešnih impersonacij, npr. Hitlerja in Mussolinija, po drugi strani pa prinaša tudi ostro norčav portret ljudstva, zasvojenega z velikimi in nevarnimi besedami, malimi sovraštvi in zamerami ter idejami o moči. O manipulaciji, moči medijev in vzponu konservativnih desničarskih idej pa skoraj preroško razmišlja ameriški film Bob Roberts (1992) režiserja in glavnega igralca Tima Robbinsa. Film, posnet v podžanru mokumentarca, se dogaja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, tik pred razcvetom novega konservatizma z mandatom Georgea Busha starejšega, idejno pa se lik konservativnega kandidata za senatorja, uspešnega biznismena in country pevca Boba Roberta naslanja na fantome Reaganove dobe. Film prikazuje vzpon kulture medijskega kulta osebnosti in se v ustvarjanju lažnih resničnosti kaže kot srhljiv portret današnjega časa in Trumpovega medijskega šova.
S ciklom komedij nadaljujemo v avgustovskih programih Letnega kina Slovenske kinoteke na Metelkovi in Letnega kina Muzeja filmskih igralcev v Divači, kjer postrežemo »bolj resno« – s širšim naborom komedij, s katerimi želimo zagristi v srčiko žanra, ki ga plemenitijo včasih najbolj banalni gagi, barvite karakterne črte protagonistov, razigrane besedne igre ter razgrete situacijske postavitve.
Program Letnega kina MSFI v Divači tako prinaša raznolik nabor komedij – ponovno iz različnih geografskih, zgodovinskih in produkcijskih kontekstov, a s podobnim ciljem: odkrivanje smeha v kotičkih vsakdana. Filmski program tako gradi predvsem na močnih in poudarjenih karakternih ali situacijskih potezah komičnega, prek navihano prismojenih likov, kot jih prinaša Hladnikova romantična komedija Ko pride lev (1971), rahločutnih sanjačev, ki odraščajo ob koncu neke stilizirano prikazane zgodovine v nemški komediji Zbogom, Lenin! (Wolfgang Becker, 2003), že kar nenavadno resničnih likov, ki skoraj poetično napolnjujejo britansko stvarnost filma Življenje je sladko (1990) pretanjenega angleškega filmskega portretista Mika Leigha in odštekano karikiranih posameznikov družine Hoover v ameriškem indie hitu – družinsko navdahnjenem grenko-sladkem filmu ceste nekega drugega, bolj optimističnega časa Naša mala mis (Jonathan Dayton, Valerie Faris, 2006).
Program Letnega kina Slovenske kinoteke na Metelkovi pa žanr komedije in moč smeha prevprašuje v okviru že omenjene osme edicije festivala Poletje na platnu in med platnicami, kjer raziskujemo smeh v njegovih najbolj nenavadnih, drznih in neobremenjenih potezah. Filmski program se tako razteza od klasike screwball komedije Adamovo rebro (1949), v kateri so razmerja med spoloma pretresena v nenavadno drzni modernosti v odnosu do enakopravnosti, ki je značilna za ta žanr, do komedije, ki temelji na estetskem doživljaju filmske podobe, kakršno zna do potankosti ustvariti Wes Anderson – v duhu poletja in z njim takega ali drugačnega potovanja tako za zaključek festivala in filmskega cikla Ne ga lomit! prikazujemo Andersonov film Darjeeling Limited (2007).
Kot običajno projekcije filmov Poletje na platnu in med platnicami pospremijo tudi predavanja in pogovori z izbranimi gosti: tako se bomo ob kultnem filmskem portretu vročega in razvlečenega ljubljanskega poletja, filmu Jebiga (Miha Hočevar, 2000), pogovarjali, kako pisati humor v slovenščini z raziskovalko Ano Reberc in gostoma, režiserjem ter scenaristom Luko Marčetićem in pisateljico Jedrt Maležič. Ob filmu Dobrodošli ali nezaposlenim vstop prepovedan (Elem Klimov, 1964) – klasiki sovjetskega mladinskega filma, ki v svoji ezopovski strukturi oz. prefinjenem portretu idej individualizma, anarhizma in solidarnosti, spretno nagovarja najširši krog občinstva – se bomo o humorju za železno zavezo pogovarjali s kulturologinjo Natalijo Majsovo in raziskovalko slovaške književnosti Špelo Sevšek Šramel. Prav poseben večer se bo izrisal ob projekciji nedavno digitalno restavrirane kultne televizijske serije Okvir za nekaj poz (1976) Karpa Godine, ki prinaša portrete nenavadnih in izjemnih posameznikov z jugoslovanskega podeželja. Na ogled bo vseh šest delov serije, ki v ogledu na mah delujejo kot nekakšen razširjen videospot ali oddaja, ki bi jo lahko poimenovali tudi »Jugoslavija ima talent«. Pred projekcijo bomo v pogovoru z urednikom in prevajalcem Zdravkom Dušo, novinarjem in dopisnikom Ervinom Hladnikom Milharčičem ter oblikovalko Tanjo Radež razpravljali o »resnično smešnem«, tj. o žlahtnem literarno-novinarskem žanru, kot sta ga v slovenskem prostoru izostrila Marko Zorko in Blaž Ogorevc. Iskanja smeha v vsakdanu pa ne more biti brez iskanja smeha v vsemirju – cikel komedij in pogovorov o humorju in komediji tako dopolnjuje projekcija filmske priredbe ene najbolj kultnih znanstvenofantastično-nadrealističnih satir Štoparski vodnik po galaksiji (Garth Jennings, 2005), v katerem ni nadnaravnih zlih sil (namesto njih so »zgolj« birokrati, filozofi ter zlovoljni in slabi pesniki). Vesolje, ki mu življenjski ritem odmerjata absurd in naključje, namreč naseljujejo skoraj običajni junaki v kopalnih plaščih in z brisačami čez rame. Ob filmu se bosta pogovarjala fizik in legendarni prevajalec Štoparja Alojz Kodre ter filmski in literarni kritik, član podkasta O.B.O.D Aljoša Harlamov.
In ker smisel življenja, vesolja in sploh vsega že poznamo (odgovor je 42), se v časih, ko nam večkrat pade mrak na oči od jeze, žalosti ali nemoči, skupaj z vami torej želimo spraševati o moči in nujnosti smeha. Tistega, ki pride iz srca. Ga še prenesemo, ga zmoremo iztisniti iz trebuha?
