Ste njegovi oboževalci in njegove besede vas zadevajo v živo – ali pa vam gre na živce, zdi se vam blefer. Morda ste se z njim srečali le bežno: pa vendar je na vas takoj napravil neki vtis, zaradi katerega ste bodisi stopili v njegovo glasbeno strugo bodisi ob omembi njegovega imena raje vihate nos in zmajujete z glavo. Naj njegov glas in verzi v vas vzbujajo take ali drugačne občutke, sloves, ki se ga trdno drži, ostaja neomajen: Bob Dylan je bil in ostaja ena najbolj skrivnostno izmuzljivih slavnih osebnosti. Ali bolje: ena najbolj mistificiranih.
Brez dvoma spada med največkrat filmsko portretirane glasbenike: Dylanova gosto tkana persona, ki se ne boji preobrazb, je že od prvega vzpona njegove glasbene kariere vaba za vsesplošno radovednost. Dokumentarcev, ki skušajo iz različnih kotov pokukati podnjo, se kar tare (med najbolj znanimi je zgodnji Don’t Look Back [1967, D.A. Pennebeker] pa Scorsesejev No Direction Home [2005] in nedavni Rolling Thunder Revue [2019]); globoko pod pevčevo kožo pa je na svojevrsten način skušal prodreti tudi Bob Dylan: 7 obrazov (I’m not there, 2007, Todd Haynes). Zanimanje za prvega kantavtorja, ki je bil ovenčan z Nobelovo nagrado za književnost, ne pojenjuje – tako je konec minulega leta vstopil v kinematografe Bob Dylan: Popolni neznanec (A Complete Unkown, 2024, James Mangold). Poleg že prejetih nagrad in nominacij na številnih festivalih je film v konkurenci za osem oskarjev (za najboljši film, režijo, glavno in dve stranski vlogi ter za najboljši scenarij po knjižni predlogi, zvok in kostumografijo).
Scenarij temelji na knjigi Elijaha Walda Dylan Goes Electric!, ki pod drobnogled jemlje zgodnje obdobje pevčevega ustvarjanja, od njegovega prihoda v New York 1961 pa do kontroverznega nastopa na Newport Folk Festivalu 1965. Filmski prikaz takratne oblačilne kulture in scenografije svojo misijo opravi z odliko: sprehod ob fantiču v širokih jeanskah, z grobo pletenim šalom okrog vratu in rokavicami brez prstov, ki ima oprtan nahrbtnik in kitaro v rokah, spod čepice pa mu silijo kodri, nas zlahka prestavi v Greenwich Village izpred šestih desetletij. Da bi bila okolje in zgodovinski trenutek, ki sta Dylana nepovratno zaznamovala, gledalcu še bolj transparentna, se v filmu pojavi tudi kar nekaj televizijskih (arhivskih ali poustvarjenih) posnetkov, ki zadevajo predvsem politično dogajanje. Ti trki družbene realnosti na sanjačevo zavest so v dogajanje bolj ali manj organsko vstavljeni – včasih dogajalni kontekst elegantno dopolnjujejo, spet drugič pa nepotrebno gostijo pripoved.
Izbrani izsek iz Dylanove biografije sicer ostaja zvest znanim dejstvom (z nekaj malega preoblikovanja, predvsem glede lika Sylvie Russo, ki odseva Dylanovo takratno dekle Suze Rotolo), kronološko urejeno sosledje dogodkov pa je strukturirano v maniri klasičnega aristoteljanskega dramskega trikotnika. S to bazično odločitvijo film privoli v določeno mero predvidljivosti – ki pa ga bistveno ne spodjeda. Sam začetek se zdi mlačen in klišejski: ambiciozni mladec prištopa do New Yorka, mesta svojih sanj, in tam išče priložnosti, tipa za srečo, da bi mu svetloba žarometov padla na obraz in bi njegov glas zazvenel, ojačan z mikrofonom. (Kot) Dylanove občudovalce (nas) to lahko razdraži, a tudi branje njegovih Zapiskov (Chronicles) priča o tem, da je bil ob prihodu le popoln neznanec – kot številni drugi, s katerimi je delil svojo zgodbo o upanju v blagi nasmeh usode. Bistvo njegove drugačnosti in edinstvenost njegovega genija pač nista v ekscentričnosti karakterja, temveč v njegovi poeziji. Magnetni spoj besede in glasbe je tisto, kar Dylana vznemirja, izziva, izrisuje, osredinja, osmišlja. Na sledi svojim pesmim je v svojem elementu – v njihovem izrekanju izpolnjuje svoj poklic.
»Ljudje me sprašujejo, od kod jemljem svoje pesmi. V resnici jih to sploh ne zanima. Zanima jih samo, zakaj jih niso napisali oni.« Ta netočen citat iz filma je morda najintimnejša Bobova izpoved bivšemu dekletu Sylvie, ko mu ta sredi noči oskrbuje rano, pridelano zaradi (neljube) prepoznavnosti – in eden ključev do njegovega sveta. Pesmi k njemu prihajajo, ker jih je brezkompromisno pripravljen sprejeti in jih nositi. Daje jim prednost pred družino, pred prijatelji in celo pred seboj. Pogosto menjavanje različnih preoblek, ki jih lahko opazujemo v njegovem glasu, glasbi, videzu, je zanj naravno – v prvi vrsti mora ostati zvest vsebini, ki jo posreduje. V tem je njegova genialnost in iz tega izvira tudi osrednja kvaliteta pričujoče filmske biografije: izvrstna igralska kreacija Timothéeja Chalameta. Zavoljo filma se je Chalamet naučil igrati kitaro in orglice ter se v času snemanja bojda za tri mesece distanciral od prijateljev, da je lažje ostajal blizu liku svojega portretiranca. Na filmu v živo odpoje 40 pesmi in njegov glasbeni nastop je izjemno prepričljiv. Dylan v Chalametovi interpretaciji je osredotočen v svojih namerah in strastno žareč v glasbi – a brezbrižen v odnosih.
In vendar Bob ni edini protagonist pričujoče zgodbe. Vloge Peta Seegerja, Sylvie Russo in Joan Baez – pa tudi nekaterih drugih, kot so Woody Guthrie, Dave Van Ronk, Johnny Cash (ki sicer dobijo proporcionalno manjši delež v filmu) – v tem obdobju njegovega življenja so neizpodbitne. Kljub temu da ga s svojo perspektivo določajo zaupljivo navdušenje Seegerja (Edward Norton), ranjena navezanost Sylvie (Elle Fanning) in neustavljiva zmes privlaka in odboja Joan (Monica Barbaro), ga to dramaturško ne povzdigne nadnje. Ne živijo zaradi Boba, temveč ob njem, in četudi njegovo obnašanje in odločitve globoko zaznamujejo njihove nadaljnje poti, lahko vidimo tudi znamenja in poteze, ki jih na njem puščajo oni. Kakor v resničnosti tako na filmu: ob Nortonovi upodobitvi Seegerja se v gledalcu vzbudi hrepenenje po iskreno čisti mentorski figuri, Sylviejino skrhano zaupanje in nalomljena samozavest, ki ju beremo z Elle Fanning, nas neprijetno bodeta, v Joan Monice Barbaro pa se ob trepetu njenega glasu malodane zaljubimo. Glas Monice Barbaro namreč zazveni v tako sličnih odtenkih glasu Joan Baez, da jo scela prikliče in naš spomin ne more več zanesljivo zatrditi, ali je »resnična Joan« bolj podobna Monici Barbaro ali dejanski glasbeni ikoni, kakršno poznamo s starih posnetkov in fotografij.
Po glavni žili filma se pretaka glasba. Plivka, plimuje, buta, valuje. Za filmski format ustrezno skrajšane pesmi (od »Song to Woody« do »Like a Rolling Stone«) ohranjajo prvobitni naboj, ustvarjajo atmosfero in predajajo osrednje sporočilo, obenem pa so gonilo in vezivo dogajanja. Vsi interpreti (poleg Chalamenta in Barbaro glasbo na posnetku dejansko izvajata tudi Edward Norton kot Seeger in Boyd Holbrook kot Johnny Cash) se v glasbo zatapljajo z lahkotnostjo, ki ji je užitek prisostvovati kot gledalec in poslušalec. Med izvajanjem samih pesmi se kamera večkrat pomudi na bližnjem planu obraza in nevsiljivo popisuje skrivnostno intimne izraze glasbenika, ki se predaja glasbi. Kamera se nato od slutnje notranjosti polagoma oddaljuje, v svoj pogled zajame občinstvo, ki se mu s svojimi pesmimi podarja – občinstvo je vselej bistveni kontekst slehernega umetnika. V performerja je usmerjenih stotine oči in tisoče pričakovanj.
Kako naj en sam človek zadovolji toliko pričakovanj – o večini se mu vendar niti sanja ne, saj so z njegovo potjo tako zelo nezdružljiva. Pričujoči film Dylana demistificira. Nazorno pokaže, kako si je Bob spočetka izmišljeval stvari o svoji preteklosti in o sebi, si iz strahu pred povprečnostjo in dolgčasom nadeval krinke. Kmalu zatem pa so si stvari o njem namesto njega začeli izmišljati drugi in ga razglasili za eksemplaričnega skrivnostneža. A Popolni neznanec napravi ravno nasprotno. Pevcu se približa in nanj pogleda iz zornih kotov njegovih bližnjih, ki ne razkrivajo zgolj njegove umetniške genialnosti, temveč tudi senčne plati. Bob Dylan, odljudni mladenič, zabubljen v lastne ideale, ob pravem času na pravem mestu polagoma vse svobodneje razpira krila svojih pesmi. Izjemen je: in vsakdanji.
