»To ni film. To je način življenja.« – gledalka RHPS v dokumentarcu Nenavadno potovanje: zgodba o Rockyju Horrorju, Linus O’Brien, 2025
Če kateri filmski naslov, potem je The Rocky Horror Picture Show (Jim Sharman, 1975) eden od prelomnih, gotovo pa najbolj seksi filmskih kultov vseh časov. Pa ne samo zato, ker opeva prebujanje in sprejemanje spolne sle ter slavi kvir naravo človeka. Živordeče ustnice, ki se izpnejo iz neskončne črne globine, občinstvo čutno popeljejo na eno najbolj odštekanih filmskih potovanj, ki je marsikomu spremenilo življenje s svojo takrat »radikalno« idejo: v redu je biti to, kar si, in uživati v tem! Rocky Horror je s to noto sicer že zdavnaj presegel samo filmsko platno in postal kino-dogodek, pravi performans svobodnih, igrivih in presrečnih posameznikov, ki pred platnom, podobno kot osrednja protagonista Brad in Janet, odvržejo svoje vsakdanje in dolgočasne obleke – banalne maske (hetero)normativne družbe – in zažarijo v svoji iskrivi kvir resničnosti.
Filmski rock muzikal, ki slavi (trans)svobodno ljubezen, je imel zanimivo pot. Rodil se je na londonskih gledaliških deskah, predrzno rimajoči se komadi in bizarni liki, za katere se zdi, da so pobegnili iz komično-erotičnega gotskega znanstvenofantastičnega horrorja, pa so postali uspešnica že v prvih dneh po premieri. Predstava se je iz gledališča s 60 sedeži po razprodanih prvih treh tednih selila v dvorane z več kot dvesto, kasneje celo več kot petsto sedeži. Zasedbo in ustvarjalno ekipo so sestavljali izjemni posamezniki, ki so prišli z različnih vetrov in se naselili v Londonu v 60. letih 20. stoletja, ko se je ta, povedano z besedami idejnega očeta muzikala Richarda O’Briena, iz monokromatske, razredno zategnjene črno-bele družbe prelevil v barvito eksplozijo v tehnikolorju. O’Brien je v London prispel z Nove Zelandije in se preživljal kot igralec v različnih gledaliških produkcijah – igral je tudi v muzikalu Jesus Christus Superstar v režiji Jima Sharmana (ta je pred tem na oder postavil tudi muzikal Hair), ki je v Anglijo prav tako prišel z druge strani oceana, iz Avstralije. Takrat mlad in uspešen režiser je z veseljem zgrabil priložnost za sodelovanje pri ekstravagantnem O’Brienovem projektu.
Po velikem uspehu je – skorajda naravno – sledila pot v Ameriko, kjer je uspeh muzikala še zrasel, ameriški producenti pa so v predstavi že od samega začetka videli tudi filmski potencial. Pri tem so se za osrednjo vlogo dr. Frank-en-Furterja, ki ga je z naglasom, posnemajočim britansko kraljico, utelesil osupljivi Tim Curry v mrežastih nogavicah, korzetu in s svetlečimi rdečimi ustnicami, bojda ponujali vsi veliki rock zvezdniki tistega časa, od Micka Jaggerja in Louja Reeda do Davida Bowieja. A režiser Jim Sharman, ki so mu zaupali tudi režijo sicer precej bolj nizkoproračunskega filma, kot je bilo sprva predvideno, je želel obdržati prvotno zasedbo: kot novinca sta v ta nori svet tako vstopila predvsem ameriška igralca Barry Bostwick in Susan Sarandon – Brad in Janet –, ki sta vsekakor ustrezala naivnemu in rahlo zmedenemu značaju njunih likov: protoameriški par iz belega ameriškega predmestja, ki se znajde na transkonvenciji v dvorcu »sladkega transvestita in transseksualca iz Transilvanije«, ki želi kot dr. Frankenstein izdelati človeka po svoji meri in za svoje užitke: Rockyja Horrorja.
Produkcija filma z majhnim proračunom in majhno ekipo se je izkazala za precej zahtevno: za snemalno lokacijo so izbrali dvorec Oakley Court na angleškem podeželju, ki je v precej dotrajanem stanju sicer že večkrat gostil filmske ekipe, predvsem tiste iz znamenite britanske B-produkcijske hiše Hammer films, ki se jim Rocky Horror v svoji žanrski travestiji tudi poklanja. Film je premiero doživel leta 1975, a svojega občinstva sprva ni našel. Šele postavljen v kontekst polnočnih projekcij je zaživel in razvnel množice mladih in manj mladih po svetu, ki so ob projekcijah kmalu prepevali filmske komade, se obmetavali z rižem in špricali z vodo, plesali in se borili za sedež, oblečeni v kostum svojega najljubšega lika.
In kaj je tako privlačnega na tem nizkoproračunskem camp manifestu, da je postal film z morda najdaljšo distribucijo? Osvoboditev iz okovov družbenega sramu in sledenje lastni resnici in lastnemu libidu, igrivost in ponos, zapeljivo ujet med satiro in tragedijo – to je Rocky Horror – film, večji od življenja.
Projekciji The Rocky Horror Picture Show na silvestrovo, 31. 12., ob 19. uri in v petek, 9. 1., ob 21. uri bosta pospremljeni s projekcijo dokumentarnega filma Nenavadno potovanje: zgodba o Rockyju Horrorju, ki ga je ob petdesetletnici filma posnel Linus O’Brien, sin ustvarjalca Richarda 0’Briena – na sporedu bo dve zaporedni soboti, 3. in 10. 1., ob 19. uri.
–––––––––––––––––––
* Citat iz filma.
