Kariere vseh velikih mojstrov ali mojstric imajo svoj začetek, najpogosteje mojstrovino, ki jo ustvarijo, da bi jih stroka na podlagi kakovostnega dela sprejela medse. Med bistvenimi vidiki življenjske zgodbe genija, ki zanimajo tudi širšo javnost, je vprašanje: Kako se je začelo? Kaj je bil prvi mejnik, brez katerega ne bi bilo vseh nadaljnjih?
Animirani film se je kot drugi žanri gibljivih slik razvil iz sejemskih senzacij. Prvi animirani filmi v zgodovini so bili proizvod zabavne industrije, ki jo s plačanimi vstopnicami vzdržuje občinstvo, saj se umetnostnozgodovinska etika zaradi tehničnih značilnosti filmske umetnosti izgubi v vprašanju financiranja. Filmski ustvarjalec se pogosto težko odloči, ali velja za delavca industrije množične zabave ali delavca visoke umetnosti. Toda gibljive podobe, ki so jih ustvarili Émile Reynaud, Georges Méliès, Segundo de Chomon, Émile Cohl in Winsor McCay, niso serijska dela, ustvarjena po istem kopitu: prepoznamo jih že od daleč, saj filmi nosijo pečat svojih ustvarjalcev. Navzočnost ustvarjalca in mojstra je bila pravzaprav v začetkih zgodovine filma sestavni del izdelka: Méliès in McCay sta protagonista in sámo ustvarjanje je tema njunih filmov. Te filme so občinstvu pogosto prikazovali avtorji sami – tako je bilo v primeru pionirja evropske animacije Reynauda ter pionirja ameriške animacije McCaya. Samorefleksivnost, ki je v vsakem filmu dobila svojo obliko, je postopno zamirala (ali postala topos serije, na primer Fleischerjeve Iz črnilnika), hkrati pa so se risanke po zaslugi obsežne serializacije v 20. letih 20. stoletja začele redno uvrščati na programe ameriških kinematografov.
Otipljivo navzočnost ustvarjalca je v obdobju pred avtorskim filmom opaziti pri umetniških animacijah neodvisnih evropskih ustvarjalcev, ki so delovali zunaj okvirov studiev, denimo Lotte Reiniger in Berthold Bartosch. V mnogih primerih je finančna podpora za te velike podvige prišla od »uporabnih« filmov: animatorji so svoja neodvisna dela financirali s prihodki od naročenih umetniških oglasov (npr. Oskar Fischinger, Alexandre Alexeïeff), ti kratki, eno- do dvominutni oglasi z jedrnato udarno poanto pa so bili predhodniki poznejših daljših pripovednih filmov (prim. oglase madžarskega ustvarjalca Gyule Macskássyja).
Tovrstni neserijski in nenaročeni animirani filmi so v zahodni Evropi dosegli občinstvo na alternativnih projekcijah, ki so jih pripravljala filmska združenja, ali v drugih bolj omejenih okoljih. Filmi avantgardnih umetnikov iz 30. in 40. let, kot so Norman McLaren, Len Lye in Oskar Fischinger, so bili prikazani na prvem dogodku, posvečenem predstavitvi eksperimentalnih del, Mednarodnem festivalu eksperimentalnega filma EXPRMNTL (Festival international du cinéma expérimental) v Belgiji, ki je prvič potekal leta 1949.
Do druge polovice 50. let so bili kratki animirani filmi s prihodom televizije iz kinematografov pretežno izrinjeni. Produkcija neprofitnih animiranih kratkih filmov neodvisnih ustvarjalcev iz ZDA, Kanade in Evrope pa je medtem iz leta v leto naraščala, saj se je ideološka in slogovna cenzura v evropskih državah bloka pod sovjetskim vplivom do konca 50. let sprostila. Tako so imeli ustvarjalci, ki so delovali v državno financiranih studiih, podobnih kanadskemu NFB – tak je bil denimo tudi Zagreb film –, čedalje večjo svobodo pri eksperimentiranju z animacijo. V istem času kot siceršnji novovalovski filmi so tudi prvi kratki filmi novega vala animacije v 50. in 60. letih ponudili platformo za tehnično in slogovno eksperimentiranje z različnimi umetniškimi pristopi, pogosto pa so tudi premikali tradicionalne vsebinske meje animiranega filma. Prva dela teh animacijskih avtorjev ne nosijo zgolj pečata mojstrovine v smislu obvladovanja profesionalnih osnov in veščin, temveč tudi pečat njihovih poznejših filmov, naj gre za »zunanjo« formo in slog ali ton, humor in vsebino.
Te kratke filme so predvajali na posebnih filmskih festivalih, predvsem na festivalu v francoskem Annecyju, ki je bil ustanovljen leta 1960 z jasno izraženim namenom ponuditi občinstvu »antidisneyjevske«, inovativne, intelektualne, avtonomne animirane filme, ki premikajo meje filmskega ustvarjanja in dojemanja filma ter niso v funkciji nečesa, temveč so umetniški izdelki, v nasprotju s hollywoodsko množično produkcijo mainstream animiranih filmov. Na pobudo združenja ASIFA (Association internationale du film d’animation) so se kot braniki umetnosti animiranega filma razširili festivali, kakršen je tisti v Annecyju, najprej po Evropi in potem po vsem svetu. Rodili so se festivali animiranega filma, ki obstajajo še danes, leta 1972 v Zagrebu, leta 1976 v portugalskem Espinhu in kanadski Ottawi, leta 1985 v Stuttgartu in Hirošimi. Na teh pomembnih manifestacijah so obetavni ustvarjalci, kot so Georges Schwizgebel, Caroline Leaf, Joanna Quinn, Piotr Dumała, Priit Pärn, Michaela Pavlatova in Paul Bush, že s svojimi prvenci prodrli na platna v polnem sijaju z vsem ustvarjalnim arzenalom ter nemudoma postali del širše animacijske skupnosti. Organizatorji festivalov so hitro prepoznali pomen nagrad za prvence, ki so pozornost industrije in javnosti usmerile na nove, omembe vredne glasove rastočega sveta animiranega filma. Tovrstno posebno nagrado v Annecyju podeljujejo od leta 1962, v Zagrebu pa od leta 1974. Z razmahom digitalnih tehnologij ustvarjanja in prikazovanja filmov po prelomu tisočletja so pravi mali razcvet po svetu doživeli manjši tematski filmski festivali in tekmovalne prireditve. Eden teh je festival Primanima, ki je bil zasnovan prav z namenom predstavljanja vzhajajočih ustvarjalcev animiranih filmov, naj bodo to študenti ali profesionalni debitanti s svojimi prvenci.
