Pojdite na vsebino

V filmu 200 metrov mladega režiserja Ameena Nayfeha spremljamo Palestince, večinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu, ki ograjeni z apartheidovskim zidom ne morejo prestopiti v Izrael brez ustreznih osebnih izkaznic ali takšnih in drugačnih dovoljenj. Naslovnih dvesto metrov je tako dobesedno razdalja med Mustafo, ki živi blizu mesta Tulkarm, in njegovo ženo Salwo ter otroci na izraelski strani zidu, ki okupirana palestinska ozemlja ločuje od Izraela. Zaradi njunega dela, šolanja otrok in zato, ker Mustafa ne želi imeti izraelske osebne izkaznice, družina ne more živeti pod isto streho. Z razdalje dvestotih metrov si vsak večer s pomežikujočim ugašanjem in prižiganjem luči voščijo lahko noč. Ko se Mustafinemu sinu nekega dne pripeti nesreča in bi ga oče moral obiskati v bolnišnici, na nadzorni točki njegovo dovoljenje za delo zaradi preproste tehnične napake zavrnejo, to pa pomeni, da ne more na drugo stran zidu. Dvesto metrov se tako spremeni v nepremostljivo oviro, zaradi katere se Mustafa poda na skoraj dvesto kilometrov dolgo pot, ki jo mora prevoziti in na njej z raznoraznimi, večkrat nevarnimi iznajdljivostmi ilegalno zaobiti nadzorne točke, da bi le lahko še isti dan prišel do sina. Film se spremeni v trilerski roadtrip, ki prikaže, kaj vse morajo Palestinci včasih storiti za stvari, ki se drugim zdijo povsem samoumevne, predvsem pa poudari, da nasilje, ki ga doživljajo, ni le tisto najbolj očitno nasilje, ki spremlja vojaško okupacijo in vojaške spopade, temveč da je skrajno nasilen že izčrpavajoč vsakdan, poln odrekanja osnovnih pravic in s tem povezanih birokratskih omejitev. Z zgodbo enega človeka in njegove mučne odisejade film mojstrsko reflektira kolektivno izkušnjo celotnega naroda. Oziroma, kot o svojem filmu v enem od intervjujev pove režiser Ameen Nayfeh: »Tudi Palestinci bi bili radi čisto običajni ljudje.«

Preberi več