Besedilo je bilo prvotno objavljeno v tiskanih izdaji Pogledov 15. decembra 2010.
Stara dobra filmska osmička. Čeprav slišimo otožne zvoke akustične kitare, harmonike, basa, dveh saksofonov, violine in bobnov, pa močan in raskav glas Janeza Škofa, ki poje polnoč se bliža ljubica, zdaj morava oditi, vse za sabo morava pustiti …, nekje na robu zavesti odzvanja zvok starega filmskega projektorja. Črno-bele podobe razposajenih moških sredi tridesetih, torej zgodnjih srednjih let, polnih vitalizma, nekateri goli do pasu, kratkih las in preklastih postav, drugi z razmršenimi kodri in močnejših teles, eni športniki, drugi bolj poležuhi. Družabnost okrog zidanice, naokoli kmečka idila zrele trte. Taras Kermauner, Rudi Šeligo, Dominik Smole, Veljko Rus, Peter Božič, Franci Križaj, Aleš Kermauner … za hip Veno Taufer, ki je tudi avtor tega filmskega dokumenta, med njimi desetletje starejši – in, vsaj na tem posnetku, najživahnejši – Dušan Pirjevec.
Na tem kratkem posnetku, s katerim se konča nedavno na nacionalki predvajani dokumentarni film Lare Simone Taufer in Darka Sinka Kritična generacija, je nekaj skrajno ganljivega. Ne le, ker je nastal daljnega leta 1966 (na tem mestu pač lahko priznam, da je to tudi leto mojega rojstva), temveč predvsem zato, ker je ujel in brezčasno zamrznil neki trenutek, v katerem je oko kamere ujelo sproščeno mladostno moč ljudi, ki jih zvečine ni več med nami, obenem pa so nespregledljivo in vsak po svoje odtisnili pečat tako sedanjiku, ki so ga živeli, kot prihodnjiku, ki je bil takrat še pred njimi. In to v času, ki še zdaleč ni bil niti idiličen, niti sproščen, še najmanj je bil nedolžen – kot bi sicer lahko sugeriral ta dragoceni arhivski filmski zapis.
Zbledele fotografije ali gibljive neme podobe imajo gotovo moč, da pritisnejo na registre nostalgije in da preteklosti (tudi v očeh tistih, ki je niso doživeli), dodajo atribute, ki jih čisto zares morda sploh ni imela. Tako je tudi s prizori, ki jih je zabeležila Tauferjeva osmička. Le dve leti pred njimi je partija namreč ukinila Oder 57 in Perspektive, podobno kot je leta 1957 najprej ukinila revijo Beseda in po komaj dobrem letu dni izhajanja leta 1958 še njeno naslednico, Revijo 57. Torej projekte, okoli katerih so bolj ali manj zavzeto gravitirali posamezniki, pisatelji in publicisti, ki so jih takrat in jih še danes imenujemo kritična generacija. Zaradi njihovega pisanja jih je nadzorovala in jim bolj ali manj tesno za vrat dihala tedanja partijska oblast. Jožeta Pučnika, najradikalnejšega med njimi, je za sedem let poslala v zapor. Druge je »socializem s človeškim obrazom« zaznamoval manj usodno, vsekakor drugače. V dokumentarcu o tem govorijo Lojze Skok, Veno Taufer, Vital Klabus, Peter Božič, Veljko Rus in Janko Kos, razen Božiča danes še poslednji živeči sopotniki »generalštaba bodoče kontrarevolucije«, kot so nekateri takrat poimenovali uredništvo in sodelavce Perspektiv oziroma kritično generacijo na sploh. K omenjenim je treba dopisati vsaj še Primoža Kozaka, Gregorja Strnišo, Daneta Zajca, Lojzeta Kovačiča, Marjana Rožanca … danes tako rekoč kanonizirane ustvarjalce in pomembne osebnosti slovenske kulture 20. stoletja.
Še zdaleč niso bili v vsem enakih pogledov, pa naj gre za estetiko, politiko ali državljanski pogum. Niso bili niti enakega poguma. Na tej ravni najpogumnejši (do konca pogumen) je bil brez dvoma Jože Pučnik, simbolna figura in obenem slaba vest kritične generacije. V generacijsko skupnost so jih resda povezale tudi osebne, intimne, prijateljske zaveze, a še močneje predvsem zunanji dogodki. Povedano drugače, povezalo jih je enkratno zgodovinsko obdobje oziroma izkušnja, ki je bilo za nekatere zaveza za vse življenje (denimo za Tarasa Kermaunerja, ki je pozneje pomen obdobja Perspektiv skorajda mitologiziral), druge je opredelila drugače, nekatere komajda. Ali kot v sklepnih besedah dokumentarca pravi Janko Kos, ko opozarja, da je to, kako gledaš nase, odvisno od tega, »kako gledaš na položaj pred mnogimi desetletji in kaj želiš videti v njih«.
Pa vendar: tisto, kar vzbuja nostalgijo, ki je lahko za tedaj komajda ali sploh še ne rojene generacije le nostalgija za nečim, česar niso nikoli doživele, pa je prav intelektualna ostrina in ustvarjalna moč te generacije. Generacije, ki je bila, kot v dokumentarcu poroča Božič, pripravljena ure in ure strahovito, do skregarije daleč debatirati o besedi ali dveh, enem samem stavku nekega literarnega ali esejističnega teksta, čakajočega na odločitev uredništva, ali je primeren za objavo ali ne. Generacije, ki je ustvarila estetsko in idejno presežna literarna besedila. Besedila, ki so ubesedila razpotja, antagonizme in protislovja svojega časa. Kot denimo Smoletova Antigona, pa proza Lojzeta Kovačiča ali poezija Daneta Zajca in Gregorja Strniše … Besedila, ki niso le izrekala resnice časa, ki niso le zaznamovala neke generacije, ampak jo tudi oblikovala. Literatura, skratka, ki je postala klasika že – tako rekoč – ob svojem nastanku. Ni presenetljivo, da so zato v tem obdobju dale najboljše od sebe tudi sprotna kritika, interpretacija in refleksija, torej literarna in družbena publicistika. Literarni in družbeni angažma sta bila takrat dva pola iste celote. Literatura je spodbujala družbenokritično refleksijo, in ta spet literaturo samo.
A tisto, kar je nemara iz današnje perspektive na čas Perspektiv in njenih predhodnic najpomenljivejše, je prav dejstvo, da se je kritična generacija (njeni nasledniki so se povečini odločili za »dolgi pohod skoz institucije«) formirala v obdobju kolektivne nesvobode – kljub njej ali, še natančneje, njej navkljub. Njena dela so bila v svetu »najboljšega od vseh možnih svetov« zato najpoprej in predvsem manifestacija svobode, tudi, patetično rečeno, svobode duha. Šlo je za dejanski izraz individualnega poguma, ki sta ga dopolnjevali ustvarjalna vitalnost in estetska presežnost.
Kaj to pomeni za današnji čas, ko je – vsaj tako se zdi – svobode v (iz)obilju? Ko je svoboda dojeta predvsem kot svoboda brezmejne izbire in razpoložljivosti vsega – vsaj tistega, kar se da kupiti? Za čas, ko je enota generacije vznemirljiva le še za oglaševalske agencije in tržnike, njeno merilo pa so njene potrošniške navade, razvade in življenjski stili?
Danes pač nismo več priče zavzetim vsebinskim debatam o literaturi in družbi, prej prijaznemu medsebojnemu trepljanju po ramah, ki je lahko tudi drugo ime za dialog gluhih. Generacijski, medgeneracijski itn. Če so se nekoč kulturne generacije zbirale okrog revij in gledališč, celo ustanavljale nove, pisale manifeste in kritično presojale družbo ter se, če ne drugače, vsaj estetsko upirale svojim etabliranim in kanoniziranim očetom, jih danes ni mogoče v ničemer ločiti od starejših.
Kje so torej dandanes, ko smo priče izjemni produkciji slovenske literature, največji v vsej njeni zgodovini, veliki teksti, ki bi nam dajali mero, nas navdušili, presenetili in nas s klofuto zamajali v naših pričakovanjih? Koliko literatura mlajših ali pa kar vseh literarnih generacij sploh še spodbuja širšo družbenokritično refleksijo? Koliko morda res koplje pod stebri družbe, a se, če že, nanjo odziva predvsem intimistično, zasebniško, fragmentarno? In spet: je vrhunec sodobne literarne publicistike res samo še spotikanje čez nagrade, ki so jih prejeli drugi, subvencije, ki niso prišle do nas, ampak, nezasluženo seveda, do bližnjih drugih, štipendije, ki jih nismo dobili, potovanja v tujino, na katera nas niso povabili in podobne pragmatične reči? So to res tiste prave, včasih se je reklo: eksistencialne usodnosti prostora tukaj in zdaj – če nekako že razumemo, da so (lahko tudi) eksistenčne. Tole tu je seveda nevarno blizu dobremu staremu moralizmu, ki bi rad udobno in arbitrarno zaključil, kako nas zgodba kritične generacije uči, da je očitno šele nesvoboda pogoj za svobodo duha in kako očitno brezmejna svoboda v vsej svoji razpoložljivosti še zdaleč ni njen naravni zaveznik, ampak prej njeno usodno nasprotje. Kaj je torej s svobodo, ko in v kateri je vse enako vredno in zato ni vredno nič (več). Ali je to že kapitulacija pred nostalgijo, ki želi v nesvobodi videti prvobitno akumulacijo presežnih literarnih tekstov ali kar presežne umetnosti nasploh?
To bi bilo preenostavno, da bi bilo lahko res. Nauk bi moral biti, še posebno dve desetletji po plebiscitarni odločitvi ne le za samostojno državo, ampak predvsem za demokratično družbo, ki, čeprav je že polnoletna, še zdaleč ni v obdobju zrelosti, drugačen. Nemara ga, enigmatičnosti problema primerno, pesniško ubeseduje letošnji sedemdesetletnik, se pravi pripadnik prve »postkritične« generacije, tiste, ki se je v dramatičnih osemdesetih letih 20. stoletja, predvsem na straneh Nove revije, vsaj delno vrnila k drži svoje generacijske predhodnice iz petdesetih in šestdesetih let. Naslov pesmi je Svoboda, njen avtor je Niko Grafenauer, objavljena je bila v zbirki Skrivnosti leta 1983. Predzadnja kitica te pomenljivo naslovljene pesmi se glasi:
A če se svoboda osvobodi
sleherne teže,
se v njeni breztežnosti utopi
vse, kar doseže.