Pojav animiranih podob v 19. stoletju je bil predvsem sad evropskih prizadevanj: znanstveniki iz Francije, Nemčije, Belgije in Velike Britanije so se dolgo trudili, preden jim je uspelo izumiti optične igrače, ki so ročno narisane slike oživile v gibanje.
Émile Reynaud (1844–1918) je s svojim praksinoskopom, ki ga je patentiral v Franciji leta 1877, dosegel dokončno sintezo reprezentacije gibanja sličico za sličico. Ta izum, ki ga lahko uporablja več ljudi hkrati, je bil velik uspeh. Reynaud ga je z leti posodabljal in leta 1888 razvil optično gledališče. Od 28. oktobra 1892 dalje je v gledališki dvorani Muzeja Grévin prirejal predstave gibljivih slik, v katerih je na veliko platno projiciral kratke skeče s po več kot 500 animiranimi sličicami, in to tri leta, preden je Lumière leta 1895 priredil prvo javno filmsko projekcijo.
Reynaudove predstave so se kljub prizadevanjem leta 1900 končale, saj je občinstvo čedalje bolj zanimal kinematograf. Poglavitni tehnološki pripomoček za film in animacijo je tako postala 35-mm filmska kamera. Kljub temu pa od leta 2002 vsak 28. oktober praznujemo mednarodni dan animiranega filma, s čimer poudarjamo pomen Reynaudovega izuma.
Kot Georges Méliès je tudi Segundo de Chomon od leta 1906 eksperimentiral z »ustavljanjem kamere« in prekrivanjem sličic v tako imenovani »trik film«. Leta 1908 je Émile Cohl (1857–1938) ustvaril prvi povsem animirani film z naslovom Fantazmagorija. Sledili so mu umetniki, kot so Robert Lortac, Marius O’Galop, Alain St-Ogan in Ladislas Starewitch, z domiselnimi, edinstvenimi filmi v različnih tehnikah: z izrezovanjem papirja, celuloida, animiranjem lutk.
Leta 1930 je tehnični razvoj zvočnega filma omogočil združevanje slike z glasbo, hkrati pa je z vseh koncev Evrope v Francijo prišla nova generacija umetnikov. Ladislas Starewitch, Bogdan Zoubowitch, Alexandre Alexeïeff, Claire Parker, Mimma Indelli, Wilma de Quiche, Anthony Gross, Hector Hoppin in mnogi drugi so Franciji prinesli najlepša dela njenega klasičnega repertoarja; to so estetska in politična dela, ki so pogosto bolj kot otroškemu namenjena odraslemu občinstvu.
V tem vzdušju umetniškega razcveta sta mladi risar in ambiciozni producent v Parizu leta 1936 ustanovila animacijski studio Les Gémeaux ter začela sodelovanje, ki je trajalo skoraj dvajset let. Filmi režiserja Paula Grimaulta in producenta Andréja Sarruta, ki jih odlikujejo tekoča, zabavna pripoved, dovršena scenografija in natančna animacija na celuloidu, so bili dolgo časa svetilnik francoske animacije ter vir navdiha za številne režiserje po svetu.
