Nikoli ni dovolj dobro. Vedno premalo. Ker se zakrknjen vase ne vklopiš, si jezen na banalno lagodje, s katerim drugi uživajo svoje sreče. Kar najbolj mrziš, si najbolj želiš. O, da bi se svet uravnaval po tvoji božji podobi, pizda infantilna. Že ko vidiš onstran svojega otročjega žiga in uvidiš, da so tvoji upi in strahovi tisto najbanalnejše, sežeš čezse k vsaj mali razsvetljenosti. In to je lahko nov, vreden roman. – Tile stavki dozorevanja, ki poustvarjajo enega glavnih tokov filma Rdeče nebo (Rotter Himmel, 2023) Christiana Petzolda, so najbrž kar dostojen uvod za razmislek o njem. Med filmi, predvajanimi na letošnjem LIFFU, so posebno pozornost gotovo poželi nagrajenci velikih festivalov. Eden od teh – dobitnik srebrnega medveda na Berlinalu – je bil tudi pričujoči film, o katerem bomo premišljevali. Nekaj njegovih specifik, zaradi katerih je morda prepričal žirijo, kritiko in občinstva, bomo pogledali v nadaljevanju.
V nasprotju s kakšnimi formo prevprašujočimi in raztegujočimi, eksperimentalnimi in intenzivnimi deli naš film, kot smo se namenili pokazati, stavi predvsem na izjemno obvladovanje že obstoječih pravil, tematik ter žanrskih parametrov. Gre za tako imenovani poletni film, kakor ga je poimenoval režiser, tj. film, ki prikazuje bolj ali manj mlade ljudi ter njihove prilike in neprilike v bolj ali manj prijetnem času poletnih oddihov. Na naši sceni bi bil primer tega denimo Izlet (2011) Nejca Gazvode. Kot smo že nakazali, se Rdeče nebo izkaže za enega najspretneje zmontiranih filmov tega tipa zadnjega časa in slejkoprej tudi na splošno, k čemur prispeva celovitost njegove sestave s scenarijem na čelu, katerega avtor je sam režiser. Preden bomo pregledali nekaj teh elementov, podajmo splošen očrt in občutje filma.
Od samega začetka se razkošno poigrava z našimi pričakovanji, in to skoraj na vseh ravneh. Omenjeni tip filma je lahko usmerjen v več žanrov; lahko je zajebantska komedija, romanca, standarden bildungsfilm o odraščanju, ločitvah in novih življenjskih poteh, slasherski triler in tako naprej. Rdeče nebo jih mojstrsko obvlada tako rekoč vse – kot da nam spočetka ne bi hotel razkriti, kaj pravzaprav je. Mlada moška na izletu, očitno sta si zelo blizu; poznanstvo je intimno, pogledi so nežni – gre za ljubezensko zgodbo? Crkne jima avto, do vasi in vikenda je več kilometrov; bosta že prepešačila in presekala pot skozi gozd, kjer se posebej mladi ljudje v filmih pred večerno zoro preradi zgubijo za zmerom. In potem antiklimaktičen prihod v že zasedeno hišo ter takoj nadaljnje intrige: kdo je ženska, s katero bosta naša prijatelja preživela dopust (oziroma še ne vemo, v kakšni zvezi točno sta – mati enega je po telefonu naročila, naj močno objame drugega). In dalje: očitno poteka eden bednejših oksimoronov današnjega časa po imenu delovni oddih, ker imata vsak svoje nujne zadolžitve … Introdukcija, v kateri se dejansko ne naredi nič pretresljivega in čisto lahko tudi dolgočasi, je ravno v svoji trivialni vsakodnevnosti prežeta z večplastnimi nastavki, na katerih bo film gradil svoj kompleksen, romanesken narativ. Slednji je tudi njegov najmočnejši element, ki pa, kot bomo videli, ravno z nedorečeno identitetnostjo vsebuje elemente vseh prej naštetih žanrskih form: zajebantska komedija, romanca, bildungsfilm, nove življenjske poti, slasher in tako naprej.
Morda ne škodi, če zaradi boljšega pregleda trivializiramo z nekaj vsebinskimi poudarki. Mladeniča sta vendarle prijatelja, ki bosta poletni oddih v hiši na severu Nemčije ob Baltskem morju izkoristila delovno; eden bo pripravil mapo za sprejem na umetniško akademijo, drugi bo z urednikom urejal rokopis za svoj drugi roman. Še preden se zares seznanita z žensko, s katero bosta teh nekaj dni živela, jo spoznata po glasnih strastnih nočeh z lokalnim reševalcem iz vode. Je lepa, mlada, živa, neubranljivo privlačna, za svojo neposrednost se ne opravičuje nikomur. Kako se ne bi mlad pisatelj vanjo zaljubil! Ne nepomembno: v bližnjih krajih se širi nevaren gozdni požar. Zato je nebo rdeče, če pospojlamo naslov. Ker veter praviloma piha z morja proti kopnemu, gorenje za njih menda ni tako nevarno. Prek uvodnih stopnjevanih čudaškosti, ki prekrižajo interakcije naših mladih likov, smo zamreženi v precizne in subtilne medosebne odnose. Izgrajevanje, zapletanje in razvoj slednjih postanejo glavna pripovedna nit.
Natančneje, osrednji del filma se odvrti skozi fokus pisatelja Leona, na katerega upih in strahovih spremljamo potek do zaključne kataklizme in narativnega obrata. Že ta nastavek je izrazito romanesken, kolikor je končna katastrofa na splošno ena od standardiziranih form romana. Njegovo psihično naravnanost, ki smo jo izpisali na začetku teksta, bolj ali manj poznamo vsi, ker gre za splošne psihoze današnjosti oziroma so slednje že dolgo pravzaprav normativnost: dvom vase in anksioznost, fantazirane pretenzije, ki naj bi lajšale socialno čudaškost, a jo pehajo le v še večji sram, omalovaževanje drugih in resentiment zaradi njihovega kao primitivnega ugodja. Velik del filma je precizen psihološki profil mladega pisatelja in njegovo padanje od slabega k slabšemu. Novi roman je za en drek, to mu bo gotovo povedal urednik, to mu s skorajda natanko temi besedami pove tudi simpatična sostanovalka Nadja, v katero se očitno zaljublja in si jo zaradi tega seveda še bolj odtujuje. Mimogrede, pravi mali genij filma je tudi naslov omenjenega romana v rokopisu: Klubski sendvič. Nobeno dobro literarno delo se ne more imenovati Klubski sendvič. Razen če gre za recept. Tako kot njegov roman spodleti tudi vse Leonovo delovanje v tem osrednjem delu; čedalje večja paranoja o vsem – njegovo delo je zanič, vsi se mu posmehujejo, proti njemu se med druženjem, plažo, golažem in spanjem dogaja pravcata zarota, bistvo avtentične paranoje pa je, da ima vedno prav; naj še tako prepovečujemo njene učinke, je distorzija, ki veje iz fantazem paranoika, vedno zasesana v resničnost. Leon ni nobena izjema, vsi njegovi strahovi se potrdijo in vse bližji polom sedanjosti je neizbežen.
V izteku pred naratološkim obratom se leonski fokus dekonstruira, zaradi česar postane skrajno banaliziran in zaradi tega še bolj oziroma šele zares resničen. Od daleč bi lahko uporabili standardno formulo za vse naše najpomembnejše reči: naj nas še tako pretresa, gane, lomi, para, nateguje, jebe … in naj iz sebe delamo še take spektakle in se spakujemo v naši nečimrnosti – koga realno boli kurac. Ne se jemati tako zares, je tista lekcija, ki bo Leona odrešila infantilnosti. Stvari pač niso nikoli tako absolutne, kot si želimo, da bi bile. In bolj ko se filmski pogled oddaljuje od našega pisatelja, večji štor in nesenzibilno teslo postaja. Nadja, prodajalka sladoleda in doktorska študentka literature, spletkari z urednikom (»Zakaj se izdajaš za prodajalko sladoleda?!« jo paranoično napizdeva naš nesrečnež), katerega zadržanost ni toliko v tem, da je Klubski sendvič zanič, kot v dejstvu, da ima raka v poznem stadiju. Poleg tega pa je svet seveda vedno najprej nekaj bistveno drugega, dalje pa morda prav zaradi te drugosti še bolj jebenega, kot se nam zdi.
To v vsej realnosti pokaže film. Ne le razkroja osebnih psihopatologij, temveč absolutno nemoč kontrirati neizbežnemu. Požar doseže naš kraj. Leonov prijatelj Felix in David, reševalec iz vode, ki se mimogrede poparčkata, pobegneta s traktorjem in umreta v ognju. Živa zgorita in zadnje trenutke preživita oziroma umirata v skrajni agoniji. Najdejo ju objeta in zoglenela, da ju ne morejo ločiti. Razsežnost malone antične tragedije ni le v brezbrižni usodnosti, temveč kar dobesedni grozljivosti. Struktura je tako precizna, da gre lahko le za literarni trik. Zadnji del filma namreč iz psihološke študije preide v modernistično literariziran narativ; urednik v offu pripoveduje, kar smo ravnokar navedli, film pa s svojimi podobami in montažo mojstrsko sledi besedi, dokler se ne znajdemo v pisarni, kjer z Leonom delata na rokopisu njegovega novega romana. Požar je hvala bogu zažgal tudi Klubski sendvič.
Kar poleg navedenih čisto filmskih in pripovednih sredstev še posebej odlikuje film, je njegov izjemen vpogled v samozavedanje mlajše generacije. Govor o generacijah je sicer po navadi precej neadekvaten in ne seže onstran oholosti bodisi tega ali onega prevladujočega mnenja teh ali onih starostnih skupin; šovinistični bumerji, pičkasti ikserji, pokroviteljski zumerji itn. Te varljive statike in modno vzajemno zajebavanje le zakrivajo nenehni razvoj in na novo pakirajo samoumevne razločke, ki obstajajo, odkar obstajajo ljudje. Vsak primat ve, da so stari tečni, mladi pa pomehkuženi. Da ne izgubimo fokusa: Rdeče nebo posebej precizno in z umetelno naravnostjo pokaže, kaj živijo današnji mladi na pragu odraslosti ali onstran njega; nobenega miru, negotovost, nevrotičnost, vsem se malo meša, neprestani dvomi vase, sprostitev je skorajda nirvana, normalnost in umirjenost kot zgolj nikoli obstoječ mit.
Film seveda ni projekt enega človeka, temveč produkcija mnogih, a dejstvo, da je duh današnje zgodnje odraslosti tako dobro poustvaril Christian Petzold, človek, rojen leta 1960, je pomenljivo na več ravneh. Da recimo nemladi ljudje niso čisto blesavi. Da se življenje ne konča po petindvajsetem letu. Da je sodobna mladost moderen koncept, ki gre onstran oholih anekdotičnih opažanj vsake nove mlade generacije. Da resnica ni zgolj v postajanju. Da lahko mladost, tako kot morda vse druge reči, zapopadeš, šele ko je preminula; Minervina sova poleti šele, ko pade mrak. In ne nazadnje, da se koncepti lahko morda najbolj in najbolje utelesijo v filmu.
