Režiserka in novinarka Laura Poitras je s svojimi dokumentarci v preteklosti rezala v krvava brezna učinkov ameriške »vojne proti terorizmu« in pred nami razpirala portrete žvižgačev, kakršna sta Julian Assange in Edward Snowden. Zato se na prvi pogled zdi nenavadno, da tokrat svojo kamero usmerja v – vsaj iz perspektive globalnih politik – relativno neznano ime. Nan Goldin: umetnico iz podzemlja newyorških subkultur, ki je s svojimi fotografijami v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla vidnost nevidnim, prezrtim in stigmatiziranim. Ljudem z roba družbe; kvirovskim, drag in trans skupnostim ter vsem drugim, ki so si drznili prestopiti strogo dihotomijo spolov in se osvoboditi restrikcij družbenega – s tem pa tudi spolnega – konformizma. Ustvarjanje Nan Goldin se je tako vseskozi prepletalo tudi z njenim osebnim življenjem: v objektiv je lovila svet, ki mu je tudi sama pripadala. Svoje prijatelje; ljubimke in ljubimce; znance; v najranljivejših trenutkih pa tudi samo sebe. Njene fotografije, razstave in kurirane diaprojekcije, ki so kmalu prerasle v njeno temeljno delo The Ballad of Sexual Dependency, so tako drzno in neposredno prinašale lepoto »nelepega«, utrinkov obrobnega, nočnega, boemskega življenja, (kvirovske) spolnosti, spoprijemanja s pandemijo HIV in posledic lastne izkušnje intimnopartnerskega nasilja, ki je njeno telo pustilo podpluto, ranjeno, krvavo, pretepeno in skoraj oslepljeno. Osebno je skozi njen fotografski objektiv vedno postalo politično, dokler ni svoje umetnosti dokončno spojila z neposrednim aktivizmom; direktnim političnim angažmajem.
In tukaj v zgodbo (v)stopi Laura Poitras, ki z dokumentarcem Vsa ta lepota in prelivanje krvi (All the Beauty and the Bloodshed, 2022) odpre težko vprašanje: ima umetnost resnično moč družbene intervencije? Lahko spremeni politiko, na novo spiše zakone, spreobrne farmacevtske prakse – ali premaga kapitalistično dinastijo družine Sackler? Poitras v teku filma tako premišljeno plasti več vzporednih zgodb, ki bi v rokah manj spretne režiserke hitro izpadle prenasičeno in nekonsistentno. A filmu uspe tankočutno navigirati med preteklostjo in sedanjostjo, avtoričino biološko in družbeno družino ter mikro in makro kulturno-političnimi dejavniki, ko s premišljenim ritmom in montažo prepleta kompleksne in večplastne pripovedne niti, ki ambiciozno zajamejo vse od travmatičnega otroštva Nan Goldin do nedavne ustanovitve gibanja P.A.I.N., s katerim po osebnem boju z odvisnostjo od protibolečinskih zdravil zdaj bije bitko z družino, ki ta zasvajajoča zdravila trži in proizvaja. Sackler. Družina, ki se podpisuje pod lastništvo spornega podjetja Purdue Pharma in se v iskanju odpustkov z milijonskim donatorstvom hkrati podpisuje pod vse svetovno (pri)znane umetniške ustanove.
»Privilegirani ljudje bolj kot karkoli sovražijo idejo enakosti, saj ravno neenakosti dolgujejo vse,« zapiše Dijana Matković v svojem esejističnem romanu Zakaj ne pišem. A perverznost družine Sackler gre še korak dlje, saj to neenakost intenzivno vzdržujejo in povečujejo, medtem ko si v javnosti perejo vest skozi »radodarna« filantropska dejanja in čisto ljubezen do umetnosti. Njihovo ime se bohoti z obokov, iz avl, oddelkov muzejev in galerij, v katerih razstavlja tudi Nan Goldin. Če tako v osrčju njene umetnosti na začetku najdemo ljubezen, seksualnost in nasilje (pogosto pa kar presečišče vseh treh), se njeno delo s pandemijo HIV v osemdesetih letih preusmeri predvsem na slednje: na sistemsko in politično nasilje nad (bolnim) telesom; marginaliziranim segmentom družbe; revščino; kvirovsko seksualnostjo. Gibanje P.A.I.N. s tem temnim madežem zgodovine vleče določene paralele in hkrati nadaljuje boj po principu »od spodaj navzgor«, ki so ga pred štirimi desetletji začrtali ACT UP protesti, ob čemer pa film z obzorja vseeno nikoli ne izpusti njenega otroštva in življenjskih obdobij, ključnih za vzpostavitev neomajne politične drže.
A prav segmenti, ko nas Nan Goldin nagovarja zunaj polja, medtem ko se na platnu v ritmu projekcije diapozitivov vrstijo njene boleče iskrene fotografije, zarežejo najgloblje in zabolijo najmočneje. Nan Goldin, vselej neposredna, direktna in sproščena v svoji odkritosti, odvrže vse skrivnosti, preseže ves sram in zavrže vsakršno stigmo, ko pred nami odpre okno v najtemnejše kotičke svoje osebne zgodovine. »Moja starša nikoli ne bi smela postati starša,« so besede, s katerimi zaključuje svojo pripoved, ko se pred nami predvaja posnetek domačega videa, kjer mati in oče brezskrbno plešeta v dnevni sobi. Film Vsa ta lepota in prelivanje krvi se bo zapisal kot pomemben dokument sodobnega časa, s katerim Laura Poitras iz navidezno nepovezanih zgodb mojstrsko zgradi suspenz in razdrobljene pripovedne niti poveže v pretresljivo celoto. Patologija družbe in družine sta navsezadnje dve plati iste zgodbe: in ta zgodba je posvečena prezgodaj umrli sestri Nan Goldin, ki jo je družina pokončala, preden bi jo uspela družba.
