V rubriki Predmet meseca tokrat predstavljamo dve fotografiji, ki sta nastali v drugi polovici 70. let v sklopu dogajanja na Tednu domačega filma (TDF) v Celju. Prva fotografija, na kateri igralec Radko Polič – Rac sedi na traktorju, je nastala leta 1978, ob obisku delegacije filmskih delavcev v Železarni Štore, na drugi fotografiji pa vidimo ujet trenutek s posveta »o kulturnem, samoupravnem in družbeno-ekonomskem položaju slovenskega igralca«, ki je leta 1977 potekal v okviru 5. TDF. Avtor obeh fotografij je Drago Medved, pisatelj, urednik in novinar ter eden od glavnih pobudnikov in sodelavcev celjskega festivala.
Teden domačega filma, ki je med letoma 1973 in 1989 potekal v Celju, predstavlja prvo pregledno predstavitev vsakoletne produkcije domačega filma in s tem predhodnika današnjega Festivala slovenskega filma. V Jugoslaviji so slovenski filmi za najpomembnejše nagrade sicer tekmovali na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, na TDF v Celju pa so v tekmovalnem programu prikazovali izključno slovenske filme. V preostalih sekcijah so bili na ogled še izbrani jugoslovanski filmi in »filmi kinematografij iz dežel v razvoju«,[1] recimo Mehike, Indije, Egipta in Kube. Prireditev je bila izjemno priljubljena in je privabila številno filmsko občinstvo iz širše celjske regije.[2] Če je prvi TDF decembra 1973 v mrzli, neogrevani dvorani kina Union obiskalo le 2111 gledalcev, so jih pet let kasneje našteli že 33.000, vrhunec obiska pa so zabeležili leta 1984 s 40.000 obiskovalci,[3] kar je nekoliko več, kot jih v zadnjih letih naštejejo na LIFFE.[4]
TDF je bila izjemno pomembna kulturna prireditev, »manifestacija, ki filmsko umetnost propagira, jo popularizira, podružablja in postavlja v okvir realnega vrednotenja«.[5] Festival so podpirala in sponzorirala številna podjetja iz regije (Aero, Kovinotehna, Cinkarna, Gorenje, EMO, Toper, Zlatarna Celje, Železarna Štore, Pivovarna Laško, Polzela ipd.), ki so pod svojim okriljem organizirala tudi del spremljevalnega programa. Danes se nam morda najbolj nepredstavljivo zdi to, da so filmski igralci in ekipe v času TDF obiskovali delavske kolektive v tovarnah ter se tam z njimi pogovarjali o »svobodni menjavi dela«: o programskem sodelovanju in skupnem oblikovanju domačega kulturnega prostora. Na prvi fotografiji je zabeležen slikovit trenutek enega od teh srečanj.
Leta 1978 je delegacija filmskih delavcev in delavk obiskala delovno organizacijo Železarne Štore, ki je v tem času veljala za eno od najstarejših in največjih podjetij v celjski regiji. Začetki njenega delovanja segajo v sredino 19. stoletja, do druge svetovne vojne pa je postala sodoben metalurški obrat za proizvodnjo trgovskega železa, jeklene litine in strojnih delov, izdelovali pa so tudi kmetijske stroje. Med letoma 1978 in 1985 so v Štorah v sodelovanju s podjetjem Fiat Trattori kratek čas izdelovali tudi traktorje. Vrhunec delovanja je Železarna Štore doživela leta 1984 – istočasno kot TDF –, ko je bilo v njej zaposlenih 3.673 ljudi.[6]
Na fotografiji najverjetneje vidimo enega prvih traktorjev, ki so ga izdelali v Železarni Štore. Na traktorju z oznako Štore 404 v dolgem plašču, nekoliko razmršenih las in z nasmeškom pozira igralec Radko Polič – Rac, ki je v tem času veljal za enega od prepoznavnejših obrazov domačega filma. Njegova kariera je bila od sredine 70. let v vzponu. Polič je na filmu debitiral leta 1961 v Nočnem izletu Mirka Groblerja, svojo prvo glavno filmsko vlogo pa je leta 1971, ob boku Mileni Zupančič, odigral v Mrtvi ladji Rajka Ranfla. V sredini 70. let je nato nastopil v treh pomembnih vlogah: leta 1976 je v Idealistu Igorja Pretnarja upodobil Martina Kačurja ter zanj prejel zlato areno za glavno moško vlogo na festivalu v Pulju; istega leta je nastopil tudi v Klopčičevem filmu Vdovstvo Karoline Žašler (1976), leto kasneje pa še v priljubljeni komediji To so gadi (1977) Jožeta Bevca.
Igralčeve skrbno zlikane bele hlače in snežno bel pleten telovnik sicer dajeta jasno vedeti, da s traktorjem nima niti najmanjšega namena zaorati po rjavih, blatnih njivah, a gesta vseeno ne deluje prazno. Kot lahko beremo v več zapisih, so delovne organizacije tovarn v času TDF široko odprle vrata filmskim delavcem, ob obiskih pa so potekali pogovori med enimi in drugimi, ki so se vrteli tako okoli denarja oziroma tega, »kako se kulturni dinar pretvarja v filmski dinar«,[7] kot tudi recimo okoli tega, kako je poskrbljeno za to, da se ne realizirajo slabi scenariji … Filmski delavci, ki so bili večinoma v svobodnem poklicu in izključeni iz samoupravljanja, so od delavcev iz drugih panog tako izvedeli, kako se lahko organizirajo, spoznali pa so tudi, da sami premalo naredijo za popularizacijo svojega dela. Šlo je za neposredno in solidarno izmenjavo in zbliževanje delavcev z dveh različnih področij.
Leto preden je nastala fotografija Radka Poliča na štorskem traktorju, je v okviru 5. TDF potekal že omenjeni posvet »o kulturnem, samoupravnem in družbeno-ekonomskem položaju slovenskega igralca«. Na posvetu, ki ga vidimo na drugi fotografiji, so med drugim razpravljali o tem, ali je igralec proizvajalec in ustvarjalec ali zgolj proizvodno sredstvo, s katerim upravljajo drugi, pa o tem, ali naj ima igralec vpliv na vsebino posamezne predstave, na repertoar in programsko zasnovo v gledališču, ter o problemih »na relaciji gledališč, ki imajo igralce za ‘stalno,’ in filmskimi proizvodnimi hišami, ki jih samo najemajo za določen čas«.[8] V kontekstu posveta je zanimiva izjava Poldeta Bibiča: »Za živo gledališče, za gledališče, ki posega dejavno v družbeno dogajanje, je potrebna igralska osebnost, ki deluje v družbi ne samo kot oblikovalec različnih likov na odrskih deskah, ampak ki ima tudi vzgojni vpliv in je razširjevalec kulture nasploh. Njegov vpliv mora biti vpliv dejavnega kulturnega in družbenega delavca.«[9]
Podobno razmišlja tudi Édouard Louis v pogovoru s Kenom Loachem. Umetnik ali umetnica, pravi, »si morata vselej krepko in odločno prizadevati za vidnost in slišnost svojih diskurzov in bojev. Zato je nadvse pomembno, da grejo umetniki na ulice, da demonstrirajo, zavzamejo politično stališče, se angažirajo, intervenirajo v srednjih šolah in na univerzah, na primer. Tega ne vidim kot kakšen dodatek, kot dejavnosti, ki bi služile za spremljavo ustvarjalnim umetniškim dejanjem, temveč kot sam umetniški postopek, kot splošno etiko ustvarjanja – […].«[10] Umetnost se mora, skupaj z javnim diskurzom – kot v istem pogovoru izpostavlja Loach – bolj približati resničnim težavam in stiskam, ki jih ljudje doživljamo iz dneva v dan, ter v središče svoje obravnave in zanimanj ponovno postaviti delavski razred. »Mislim, da bi morala dosledna etika umetnosti narediti vse, da bi umetnost postala navzoča tam, kjer je navadno ni – […]«.[11] Nekoč smo to že vedeli. Morda je čas, da se na to ponovno spomnimo tudi s pomočjo pričujočih dveh fotografij.
––––––––––––––––––––
VIRI IN OPOMBE:
[1] Medved, Drago. »Pred prvim desetletjem Tedna domačega filma v Celju«. V: Celjski zbornik 1977–1981. Celje: Kulturna skupnost, 1981, str. 111.
[2] Sedemdeseta leta pri nas veljajo za »zlato dobo« zanimanja za film. Jože Volfand, filmski kritik, publicist in eden izmed pobudnikov TDF je v 46. številki Novega tednika zapisal, da je bilo v 70. letih v treh celjskih kinematografih – Unionu, Metropolu in Kinu dom – povprečno letno število gledalcev okoli 700.000.
[3] Medved, Drago. »Majhen jubilej velike prireditve«. V: Katalog 5. Tedna domačega filma. Celje: TDF, 1977, str. 4.
[4] Leta 2023 so na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu – Liffe našteli 37.000 gledalcev. Vir: LIFFE v številkah – press sporočilo z dne 18. 11. 2023.
[5] Medved, 1981, str. 108.
[6] Vir: Regijski portal Kamra (Osrednja knjižnica Celje). Konec 80. let je železarna kot mnoga druga podjetja zašla v gospodarske težave. V 90. letih so iz nje izšla samostojna podjetja, od katerih štiri uspešno delujejo še danes.
[7] Medved, 1981, str. 115.
[8] Ibid., str. 116.
[9] Volfand, Jože. »Igralec v stranski samoupravni vlogi«. V: Ekran 1978, št. 1, str. 7–8.
[10] Loach, Ken in Louis, Édouard. Pogovor o umetnosti in politiki. Ljubljana: *cf. in AGRFT, 2025, str. 40/41.
[11] Ibid., str. 41.
