Kinematografski opus Mohsena Makhmalbafa, enega ključnih cineastov iranskega novega vala, je znan po silovitem angažmaju, predanem raziskavi osvobajanja identitete iranskega človeka iz jarma omejujočih ali celo zasužnjevalnih ideologij. Na tej poti je Makhmalbaf prehajal skozi različne ustvarjalne faze, prav poseben pomen pa ima med njimi trilogija t. i. poetičnega obdobja. Filmi trilogije Gabbeh (1996), Trenutek nedolžnosti (1996) in Tišina (1998) s predanim poetičnim pristopom in popolno posvečenostjo izraznim sredstvom, ki so kinematografiji najbolj lastna, delujejo enako subverzivno, kot če bi neposredno izpostavljali jasne družbenokritične poante.
V trilogiji je še posebej zanimiv zadnji film, v katerem se poetičnost prepleta s političnostjo skozi perspektivo otrok, ki svet »vidijo in slišijo« drugače – v tem primeru še posebej, saj je protagonist filma slep, obenem pa obdarjen s popolnim posluhom. Film tako izpostavlja čustvenost in čutnost kot tiste »prepovedane« prvine izvornega humanizma, s katerimi je mogoče najti pot do človekove duševnosti. Takšne filmske izraznosti zaradi njene neotipljivosti namreč ne morejo ogrožati cenzorski posegi. Čeprav film sodi med cineastova (sprva – do leta 2000) prepovedana dela, je kasneje prejel dovoljenje za prikazovanje in se uvrstil na seznam njegovih v Iranu najbolj gledanih del.
Ustvarjalno izhodišče, na katerem Makhmalbaf v Tišini gradi pripovedni in pomenski univerzum, predstavlja pogosta uporaba tradicionalnih prvin avtentične perzijske kulture, ki nimajo zgolj poetičnega, temveč tudi politični naboj v težnji po upodabljanju temeljnih določil identitete iranskega ljudstva. Film za osnovno metodo sporočanja uporablja parabolo kot princip prikritega, nebesednega izražanja, katerega poanta se odraža v razvejanem spektru avdiovizualnih pomenskosti. Iskanje ustrezne tonalnosti, prave melodije, popolne harmonije, ki motivira dejavnosti mladega protagonista, predstavlja simbiozo umetnosti »vzhoda« in »zahoda«; tj. umetnosti, ki ne pozna meja, ideologij ali sistemov, temveč pripada človeškemu kot odraz njegove temeljne humanosti. Hkrati pa skozi gibanja slepega dečka prek raznorodnih simbolnih mest prepovedi, pa tudi gest, s katerimi se jim v svoji otroški nedolžnosti upira, izraža odločno podporo idejam osvobajanja – viziji svobodnega izražanja skozi pesmi in ples; zahtevi po enakopravnosti žensk skozi živopisnost njihovih oblačil in zavračanje zapovedi hidžaba; upora proti vladavini okostenelega patriarhata skozi podeljevanje svobodne volje mladim.
Svet, ki ga v filmu predstavlja Makhmalbaf, je izjemno lep, saj skuša avtor upodobiti »videnje« skozi oči slepega mladeniča, čigar imaginacije ne omadežujejo podobe, ki siromašijo poglede drugih, nenehoma soočenih s krutim vsakdanom realnosti. Nedolžni pogled z neomajnostjo vztrajanja zaveze dečka svojemu poslanstvu prinaša enega najprodornejših prikazov težnje po modernizaciji, ki se odraža v izrazitem individualizmu in ločevanju hotenj posameznika od zapovedi političnih in verskih oblasti. Tako se v na videz preprosti zgodbi otroškega odraščanja in dozorevanja skriva globoko preudarna ter skrbno poetizirana prilika, prežeta z nizom simbolov in pomenov, ki jim moramo gledalci potrpežljivo slediti in jih sestaviti v celovitost lastnega videnja. S takšno pozornostjo lahko v tem izjemnem kalejdoskopu barv in zvokov najdemo eno najbolj pronicljivih poant Makhmalbafove kinematografije – tako v njegovem avdiovizualnem kakor družbeno-političnem angažmaju.