Leta 2020 je Festival slovenskega filma (FSF) uvedel t. i. »filmski evro« – od letošnjega leta dalje »dva filmska evra«; pač, inflacija –, kar pomeni, da morajo akreditirani festivalski gostje (z izjemo novinarjev) ob prevzemu vsake brezplačne vstopnice plačati en oz. dva evra. Tako zbran denar je namenjen brezplačnemu obisku celotnega festivala za okoli 100 študentov in študentk Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), Akademije umetnosti v Novi Gorici (UNG) in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO).
Filmski evro je ena boljših iniciativ FSF-ja, odkar ga vodi direktor Bojan Labović. Ne le da je obisk festivala brez dvoma dragocen del študijskega procesa, študentom in študentkam omogoča tudi neposreden stik s profesionalnim okoljem, v katerem bodo tudi sami morda nekoč delovali. Obisk festivala pa ni »dober« le za študente, ampak so – kot večkrat poudarja Labović – študenti »postali nepogrešljivo jedro našega občinstva in poleg obiskovanja projekcij ‘skrbijo’ tudi za dobro vzdušje na drugih, pa ne samo družabnih dogodkih«.[1]
Seveda so ključni del festivala tudi filmi študentov in študentk, prikazani v tekmovalnem in preglednem programu študijskih filmov. Skrbno selekcioniranje, programiranje in podeljevanje nagrade v tej kategoriji – še posebej takšno, ki je pozorno in velikodušno do eksperimentiranja, iskrenosti ter drznosti; seveda ob temeljni predpostavki kakovosti (v tem pogledu letos izstopa predvsem nekaj animiranih filmov) – je še posebej pomembno, saj to, da film dobi nagrado ali pa ga opazi zainteresiran producent ali producentka, lahko pomembno spodbudi kariero posameznikov ali posameznic.
Preden se lotimo izstopajočih filmov v tekmovalnem programu, še nekaj statistike in generalnih opazk. V tekmovalnem programu študijskih filmov je bilo letos v štirih sklopih prikazanih 22 filmov, v preglednem programu pa v dveh sklopih 13 filmov. Veseli nas, da se – vsaj v zadnjih desetih letih – tudi v program tekmovalnih filmov redno uvršča vse več del študentov drugih fakultet, ne samo AGRFT. Spomnimo, da je bila prva študijska vesna, ki ni pristala v rokah študentov AGRFT, podeljena šele na 17. FSF, in sicer za film Šuolni iz Trsta (2014) Gregorja Božiča, ki je bil takrat študent na DFFB (Deutsche Film & Fernsekakademie Berlin), leto zatem, na 18. FSF, pa je vesno prejela Valerie Wolf Gang, študentka UNG, in sicer za eksperimentalni film Oddaljen spomin (2015).
Pogled na letošnji (tekmovalni) program omogoča sklep, da je velik in kakovosten korak naprej v zadnjih letih naredila predvsem UNG – nedvomno so iz nje že prej prihajali izjemni posamezniki in posameznice, med njimi že omenjena Valerie Wolf Gang ter recimo Urška Djukić in Ester Ivakič, letos pa je še posebej izstopala velika večina filmov njihovih študentov in študentk. V programu je vsako leto tudi vse več filmov z ALUO (ki bi bili sicer lahko malo bolj strogo selekcionirani) ter ustanov iz naše neposredne bližine, kot so recimo zagrebška Akademija dramske umjetnosti (ADU), Fakulteta dramskih umetnosti v Beogradu (FDU), že tradicionalno pa tudi praška FAMU.
Kot smo že dejali, je bilo v tekmovalnem programu skupaj prikazanih 22 filmov petih različnih šol: osem z UNG, pet z ALUO, štirje z AGRFT in ADU ter eden s FAMU. Iz Nove Gorice prihajajo najbolj tematsko, žanrsko in formalno raznoliki filmi: trije animirani in trije igrani filmi ter dva filmska eseja (nadvse pozdravljamo dejstvo, da se sistematično dela tudi na tej filmski formi); z ALUO pričakovano prihaja pet animiranih filmov; z AGRFT trije dokumentarni filmi in en igrani, z zagrebške ADU ravno obratno, trije igrani in en dokumentarni film, FAMU pa je bila letos zastopana z igranim filmom Babi (2025, Oskar Šubic). Skupaj torej osem animiranih in osem igranih filmov, štirje dokumentarni in dva filmska eseja, pod katere se je podpisalo deset režiserk in dvanajst režiserjev. Zanimivo je, da so kar tri filme v tekmovalnem programu naredili študenti in študentke filmske fotografije: Mitja Mlakar in Domen Martinčič (ADU) ter Veronika Francesca Štefančič (AGRFT).
Med študijskimi animiranimi filmi izstopajo tri dela režiserk. Naša Gospa Trohnenja (2025), pod katero se podpisuje Bibi Erjavec (ALUO), je izvirna in temačna stop animacija, postavljena v detajliran postapokaliptični svet, ki na simbolen način raziskuje vedno aktualne teme izkoriščanja in neenakosti. Poleg tematskega fokusa navdušuje predvsem režiserkina iznajdljiva uporaba odpadnega materiala, iz katerega je narejena večina scenografije in lutk, ter zelo učinkovita uporaba mikrokristaliničnega voska, ki osrednjemu liku naše Gospe vdihne zares srhljiv, organski videz. Konceptualno je – tako vsebinsko kot formalno – zastavljen tudi sijajen animirani film Dekonstrukcija (2025) Nede Ivanović (UNG). Animirani kolaž, ki raziskuje avtoričino interpretacijo naravne poti posameznika skozi človeško izkušnjo: iskanje in izgubo smisla, osebno nezadovoljstvo ter odkritje notranjega miru, spretno uporablja, združuje in prepleta različne animacijske tehnike, od kolaža, prek stop animacije, do praskanja neposredno na film, pri čemer se poslužuje tudi uporabe peska, kave, soli in drugih materialov. Bogato naplasten vizualni jezik tako v celoti podpira in tudi razširja avtoričin filozofski razmislek. Tretji animirani film, ki ga izpostavljamo, je prejemnik letošnje vesne. Meliti Sandrin (UNG) v Arahnofobiji (2025) v komaj dve minuti in 49 sekund dolgi animaciji o strahu pred pajki uspe narediti absoluten ustvarjalni presežek. Izbira materiala – plastelina – omogoča izjemno ekspresijo in izvrstno podpira izbrano temo ter dinamičen in duhovit pristop k njeni obravnavi. Poleg natančne in učinkovite upodobitve likov film nadgradi še unikatna domišljijsko-sanjska sekvenca, narejena v posebni, že skoraj pozabljeni tehniki strata-cut.
Med igranimi filmi omenimo Grške marelice (2025) Jana Krevatina (ADU), ki je pred tem že prejel posebno omembo žirije na 11. mednarodnem festivalu kratkega filma v Ljubljani – FeKK. Kot pravi režiser, »Grške marelice naslavljajo pojem doma onkraj meja skozi intimno srečanje dveh tujcev na bencinski črpalki – prostoru prehodnosti, jezikov in kultur.« Film s pomočjo otipljivo zgrajene atmosfere, ki jo definirata predvsem dolgčas in nočna osama bencinskega servisa, ter z dramaturško natančnostjo skozi eno samo stično točko ustvari nežen in pristen stik med dvema naključnima neznancema. Iz Nove Gorice pa smo tokrat dobili dva obetavna žanrska izdelka, ki kljub tehnično morda bolje izvedenim in produkcijsko bolje podprtim filmom z AGRFT, FAMU in ADU izžarevata več pristne ustvarjalne energije in poguma. Suiside Fish (Tenej Davidović), ki se spogleduje z žanrom romantične komedije, odlikujejo dinamičnost, komunikativnost, sproščena igra in nalezljiv humor, film pa mestoma zavibrira z ameriško neodvisno produkcijo iz 90. let. Po drugi strani se Temno brdo Vanje Miloša Jovanovića spogleduje z elementi psihološkega trilerja in srhljivke, nelagodno ozračje pa gledalca s pomočjo edinstvene scenografije in spretnega razkrivanja zgodbe ves čas drži v napetosti. Film odlikujeta tudi posrečena izbira igralcev in odprt konec.
Z AGRFT letos prihajata dva močna dokumentarca, ki jih pri ostalih šolah v tekmovalnem programu ni bilo veliko. Kako sem čakal na sonce (2025) Veronike Francesce Štefančič se suvereno poglobi v življenje in delo slovenskega direktorja fotografije Vilka Filača. Režiserki uspe v kratkem dokumentarcu skozi spomine Filačevih prijateljev, družine in filmskih sodelavcev ter dobro izbranih odlomkov iz njegovih filmov kompaktno naslikati topel in celosten portret izjemnega filmskega ustvarjalca, hkrati pa opozoriti tudi na manko v znanju, ki ga imamo o tako vrhunskih umetnikih v domačem prostoru. Za konec omenimo še dokumentarni film Tlenje (2025) Dominika Križa, še en portret, tokrat mesta Čabar, nekoč regijske prestolnice hrvaškega Gorskega kotarja, danes mesta duhov. Presunljiv film skozi minimalističen, skoraj asketski filmski izraz sopostavlja tihe in precizno kadrirane vedute opuščenega mesta – praznih ulic, nogometnih igrišč, zapuščenih vrtov in izpraznjenih stavb – z ekspresivnimi obrazi in čustvenimi izpovedmi domačinov, ki tu kljub vsemu še vztrajajo. Njihovi zgubani obrazi, polni topline in ljubezni do rojstnega mesta, v katerem živijo, in dejstvo, da se dobro zavedajo, da bo skupaj z njimi tudi Čabar utonil v pozabo, film napolni z oprijemljivim občutkom žalosti in melanholije.
Za zaključek lahko povzamemo, da je tekmovalni program študijskih filmov na 28. Festivalu slovenskega filma znova ponudil kar nekaj filmskih presežkov – tako v animiranem kot igranem in dokumentarnem formatu, ter potrdil, da gre za enega od pomembnejših programskih sklopov festivala, v katerem praviloma najdemo kar najbolj neobremenjen, širok in odprt nabor ustvarjalnih praks, ki bodo – upamo – sooblikovale slovensko kinematografsko pokrajino v naslednjih desetletjih.
***
Prispevek je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS, v okviru javnega poziva za izbor kulturnih projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
–––––––––––––––––––––
VIR:
[1] Labović, Bojan. »Od štiriinštirideset sekund do sto šestnajst minut«. Katalog Festivala slovenskega filma. Dostopno na https://fsf.si/2025/wp-content/uploads/2025/10/28FSF_katalog_splet.pdf; pridobljeno 15. 12. 2025.
