Pojdite na vsebino

»Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako.«

Čeprav se v svojih besedilih o filmih ogibam navezovanju na aktualno družbeno dogajanje, se mi je ob tokratnem razmisleku o Buñuelovi klasiki Angel uničenja (El ángel exterminador) vseskozi vsiljevala v misli ta izjava podjetnika (in, kakopak, elitnika) Jožeta Anderliča ob nedavnem odprtju njegove novogradnje za premožne meščane v središču Ljubljane. Zdi se namreč, da izvrstno povzame prav tisti dve trdovratni prepričanji, ki ju samozvana elita goji o sami sebi in se v tem filmu znajdeta v središču Buñuelove kritične osti: prvo je to, da elito definira gmotni položaj, drugo pa to, da elita zase verjame, da je njen privilegiran položaj rezultat njene (moralne, intelektualne, kulturne) superiornosti nad »amorfno gmoto ljudi, ki ne ve, kam in kako«. Elita torej samo sebe dojema kot nekakšno nadraso, raso inherentno boljših, sposobnejših, inteligentnejših ljudi, ki so spričo svoje vsestranske izjemnosti nesporno upravičeni do privilegijev, ki jih uživajo. Prav to prepričanje je osrednja tarča Buñuelove nadrealistične satire iz leta 1962.

V Angelu uničenja spremljamo skupino elegantno odetih gostov večerje v razkošni vili mehiškega buržuja. Tik pred začetkom obeda služinčad nenadoma in brez tehtnega pojasnila zapusti vilo. Ostane le en natakar, ki je primoran za goste poskrbeti sam. Po izbrani večerji, ob kateri gostje sproščeno kramljajo ter se obkladajo z vljudnostmi in komplimenti, druženje nadaljujejo v salonu. Ko se večer bliža koncu, pa se izkaže, da iz salona iz neznanega razloga ne morejo izstopiti. Nobene fizične prepreke ni, ki jim ne bi dovoljevala oditi, le preprosto se ne morejo pripraviti do tega, da bi sobo zapustili. Po večurnem ujetništvu, ko jih popadeta žeja in lakota, začnejo regresirati v trop primitivnih divjakov: s stene snamejo okrasno heleberdo in z njo razbijejo steno, da bi prišli do vodovodne napeljave, zakoljejo jagnje in razsekajo violončelo, da bi na njegovem lesu spekli meso, uprizarjajo čarovniške rituale in skrivajo trupla v omare. Nič jim ni več sveto.

prizor iz filma Angel uničenja

Buñuel je, kot vsi nadrealisti, dedič Freudove psihoanalitske tradicije, ki pravi, da lahko resnico uzremo šele, ko nam uspe prelisičiti racionalno misel, da se umakne s praga duše in nam omogoči pogled v brezno nezavednega, ki se skriva za njim. Ta premisa je vtkana tako v zgodbo kot v formo Angela uničenja. Ko se izbrana družba znajde v pasti, v strahu in pomanjkanju, smo priča pravemu gejzirju nezavednega. Ego poklekne, jez spodobnosti popusti in iz uglajene gospode bruhne iracionalno: krutost, nasilje, oportunizem, sebičnost, praznoverje, poželenje, prezir in sorodni primitivni vzgibi iz najtemnejših globin človeške duše. Družba Imenitnih gostov se razpusti v umazano, smrdljivo brozgo vseh sort pritlehnosti, prvinskih nagonov in razkrajajočih se teles. V nadrealističnem duhu se odvije tudi konec filma, ki pokaže, da so vrli imenitneži ujeti v nekakšno časovno zanko, iz katere se lahko rešijo le tako, da pozabijo na razum in konvencionalno logiko in se raje osredotočijo na svoje čutne zaznave. Ni naključje, da jih iz zagate nazadnje reši prav tista gostja, ki je od vseh videti najbolj zmešana, najbolj na robu norosti.

Hkrati si Buñuel privošči veliko svobode tudi v načinu podajanja zgodbe, v kateri kar mrgoli nesmislov, nedoslednosti, čudaških dialogov, podvajanj in režijskih zdrsov (v nekem prizoru se na dnu slike denimo jasno vidi mikrofon), dogajanje v salonu pa se staplja z blodnjami in prividi ujetnikov neznane sile. Film odpira tudi mnoštvo drugih tem in pomenov, ki gledalca begajo in mu hkrati dajejo misliti. Nemogoče ga je racionalno povsem izčrpati – z logiko pri nadrealistih pač nikoli ne prideš zelo daleč. A družbena kritika elite je nespregledljiva. Buñuel satirizira napuh in dvoličnost vladajočega razreda – navznoter gnilega, navzven pa premazanega s tanko glazuro omikanosti, ki odpade v trenutku, ko so fini gospodi odvzeti privilegiji. In ker je aristokracija vedno tako tesno zvezana s cerkvijo, ki nudi kritje nekaterim njenim največjim grehom, ne preseneti, da ju Buñuel v filmu simbolno postavi bok ob bok. A, kot rečeno, to je le del zgodbe. Angel uničenja ponuja toliko materiala in odpira toliko različnih zornih kotov za razmislek tudi za sodobno občinstvo, da utegne iz kinodvorane prav vsak gledalec prinesti svojo interpretacijo. To pa je odlika vseh tistih umetnin, ki jim zob časa ne more do živega.

Preberi več