Nekateri ljubitelji filma v zadnjih letih opažajo, da se razmerje med dokumentarnim in igranim filmom nekoliko obrača. Če je doslej veljalo, da so dokumentarci nekakšen dodatek filmski umetnosti, ki svoje vrhunce doživlja predvsem na terenu igranih celovečercev, se zdi, da se ti nekoliko izčrpavajo, kot da je bilo znotraj te oblike povedano že praktično vse. Na drugi strani dokumentarci odkrivajo nove teme in tehnike pripovedovanja, uspešneje sledijo novim družbenim trendom in tehnološkim inovacijam, ki omogočajo nove pristope k dokumentiranju narave. Moj učitelj hobotnica (My Octopus Teacher, 2020, Pippa Ehrlich in James Reed) je na prvi pogled tipičen, dostopen dokumentarec o naravi, spodobno servirana Netflixova stranska izkušnja, nazadnje pa se izkaže, da se v njem nahaja globina, ustrezna okolju, ki ga obravnava.
Govori o filmarju, ki se mu je delo v industriji uprlo in njegovem umiku v naravno okolje, natančneje na obalo v bližini Cape Towna. Morje, ki jo obliva, prekriva povodni gozd. Umik je bil potreben, da bi James Reed znova odkril kamero, od katere je bežal. Kamera ima izrazito dvojni značaj: po eni strani je sredstvo nadzora, manipulacije, proizvodnje mnenja in enodimenzionalnega pogleda; po drugi strani je sredstvo poezije, uvida in raziskovanja. Film je mesto, kot so opazili mnogi teoretiki, kjer se v veliki meri zgošča dvoumnost tehnologije znotraj modernosti.
Moj učitelj hobotnica govori o bližnjem srečanju s tujo vrsto. Pokaže, da za vstop v radikalno drug svet ni treba iti v vesolje, na oddaljene planete, dovolj je potop pod morsko gladino. Tam se razprostre svet, ki je inverzen našemu: ima enake lastnosti, a je istočasno povsem drugačen in skrivnosten, kar ustreza tipični psihološki konstrukciji prostora Drugega. In katero bitje bi tej konstrukciji bolje ustrezalo kot hobotnica, žival z visoko inteligenco, ki pa je istočasno nenavadno tuja in polna čarobnih zmožnosti: misli z vsem telesom, tudi s svojimi udi, s katerimi lahko pluje ali hodi, spremeni se lahko v lastno okolico, od nikoder potegne rogove in ima izjemno prefinjene tehnike lova.
Kamera deluje nepretenciozno in učinkovito. Človeškega protagonista prikaže v intimnem stiku z vodo, a tudi v oddaljenem planu, kjer se razkrije majhnost človeškega telesa v tem vodnem vesolju. S tem se vzpostavi ustrezna perspektivičnost, pogled na vrtoglavo, istočasno pa toplo dinamiko odnosov med človekom in okoljem, ki ga sprejme, ta pa ga začne udomačevati. Ključni prispevek je seveda njegova kamera sama, ki potem, ko smo skozi podobe uvedeni v morje, prinese pogled podmorskega življenja. Skoraj se zdi, kot bi se znašli v virtualnem vesolju. Res je, da smo z nenavadnostjo in bogatostjo tukajšnje flore in favne seznanjeni že iz drugih dokumentarcev, a tu gre za nekaj drugačnega, za intimnost pripovedi, ki jo prinese prvoosebni pogled.
Reed govori z blagim, spoštljivim, a tudi strastnim tonom. Podzemni svet mapira, da bi vedel, kje najti svojo prijateljico, da bi znal slediti njenim korakom. Odnos ni zgolj enostranski: okoliščine kažejo, da želi tudi hobotnica večkrat stopiti v stik s tem moškim. Gre za kratke stike, obsojene na prekinitev, vendar skoraj čudežne, izražajoče obojestransko željo po nekakšnem dialogu.
Glasba je ravno tako nepretenciozna kot kamera. Minimalistična, atmosferična in pritajena, ne prebojna, toda vedno na pravem mestu, v pravem trenutku. Obrtniško vključena z občutkom za množično občinstvo, a tudi s senzibilnim dotikom. Skupaj s podobo in besedo protagonista se preliva v meditativen tok, zato je lahko film tudi ob novih ogledih nekakšna meditacija.
Reed hobotnico spremlja skoraj vse njeno življenje, ki traja približno eno leto. V njenih dramatičnih in, če lahko tako rečemo, intimnih trenutkih. Kadar jo poškoduje plenilec in mu za las utegne uiti, kadar ga zvijačno premaga – in nazadnje, ko izleže. Rojstvo velikega števila potomcev zanjo pomeni smrt. Da bi nadaljevala življenje skozi naslednje generacije, se mora žrtvovati. Opazujemo, kako bledí in počasi odmre. Njeno življenje je nadvse primerno za filmsko upodobitev, saj ga torej v celoti preživi sama. Njeni potomci bodo živeli na podoben način, ne da bi se poznali med seboj, številni od njih pa bodo zgodaj žrtve plenilcev.
Med snemanjem se odpirajo nekatera temeljna vprašanja. Ko se protagonistka spopada s plenilci, se snemalec odloči, da ne bo posegel v »naravni« tok dogajanja. Toda kje je mogoče postaviti to etično mejo in kaj zares pomeni naravno dogajanje? O tem se lahko denimo vprašamo pri živinoreji in ideji mesojedstva, ki jo gojimo danes. Naslednje vprašanje, ki bo ostalo neodgovorjeno, pa je, kaj si o vsem skupaj misli hobotnica, karkoli naj bi mišljenje v tem primeru pomenilo. Očitno je, da je bil neki odnos ustvarjen, to, da je trajal skoraj vse njeno življenje, pa ga, se zdi, še poglablja.
Čisto potiho nas Moj učitelj hobotnica pripelje do vtisa, da gre za enega najzanimivejših dokumentarcev sploh. Ko ga vzporejamo s številnimi drugimi filmi o naravi in živalih, težko najdemo primerjavo. Za razliko od pristopa, kakršnega denimo goji Discovery Channel, tu zaslon ne nastopa kot sredstvo čiste objektifikacije, scientističnega svetovnega nazora, znotraj katerega je opazovanje življenja živali v naravnem okolju del istega procesa kot njihovo serijsko izkoriščanje v živilski industriji. Iluzija objektivizma je razbita, nastopi subjektivni odnos. S tem znanost seveda ni zapostavljena, temveč ji je pripisana drugačna, ganljiva vloga. Je namreč eno od sredstev, svojevrstna govorica, s katero Reed želi stopiti v ta subjektivni odnos, ne postane pa sredstvo totalizacije, ki bi odnos zaprla.
Film predstavlja primer, kakšna bi bila lahko mentaliteta prihodnosti. Ob vsestranski zaskrbljenosti glede podnebne krize skoraj nikoli ne govorimo o vprašanjih, ki jih je v zahodni filozofiji najizraziteje odprl Heidegger, na svojstven način pa tudi Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva. To je prav problem ozadnega mišljenja, ki krizo tudi generira, mišljenja, da imamo popolno oblast nad tem, kar imenujemo narava, in da je njen poglavitni položaj v svetu servilnost človeškim željam.
Nenavadno je, kako nas kljub vsesplošni ciničnosti in razkroju smisla v svetu lahko nagovori takšen film, pa tudi, denimo, fenomeni fotografij narave na Instagramu. To bržčas priča, da v nas ostajata poziv in izziv, na katera se moderni še nismo odzvali.
Ekran januar/februar 2022
