Pojdite na vsebino

Pošvedrani klavir (Miha Vipotnik, 2022) ni samo letošnji prejemnik nagrade Fipresci, ki jo na Festivalu slovenskega filma podeljuje kritiška žirija, ampak eden najbolj pomembnih slovenskih filmov sploh.

Če začnemo na koncu, pravzaprav s tem, kar bi moral biti finale zapisa, destilat tega, zakaj je film tako pomemben: prek zgodbe o napol pozabljenem klavirju, ki se nahaja v kleti RTV Slovenija, se namreč Vipotnik dokoplje do obdobja druge svetovne vojne. Svojih odkritij pa ne predstavi na način objektivne zgodovine, ki se je zgodila, ne uporabi dokumentarističnega pristopa, ki naj gledalcu razkrije resnico, ampak ravno nasprotno: Vipotnik dokumentarec zasnuje na način skrivanja resnice. Povedano preprosto, pokaže nam načine, kako se zgodovinska resnica skriva, zakriva, izgublja. In ravno v tem je revolucionarnost njegovega dokumentarnega pristopa: to ni dokumentarec o zgodovinskih dejstvih, ampak o načinih zamolčanja zgodovinskih dejstev.

prizor iz filma Pošvedrani klavir

Tu pride na vrsto specifična in skrajno inovativna forma Pošvedranega klavirja, ki nekako dela vse, da bi gledalca izgubil v svoji formi, da bi ga čim bolj dezorientiral. To je prisotno že od uvodne špice: nekatere osebe imajo poleg imena pripisano funkcijo, ki jo opravljajo, druge imajo ob sebi imena likov, ki jih igrajo, tretje pa s svojimi imeni nastopajo zgolj kot oni sami. Že s tem prijemom nas Vipotnik opozori, da bo šlo za filmski eksperiment, kjer se bo pomešalo igrano in dokumentarno, fakcija in fikcija. In ravno s tem, ko so fakti postavljeni na isto raven kot izmišljije, digresije, hipoteze, teorije zarote, fantazme, jih gledalec težko locira in loči od digresij, hipotez, teorij zarot in fantazem. Vipotnik s formo Pošvedranega klavirja upoveduje postresničnostni svet. Prav forma je tu ključni poudarek. Ne gre namreč za njegov komentar postresničnega sveta s pozicije vednosti, izključenosti iz situacije, ampak je trud njegovega dokumentarca prav v artikulaciji prijemov tega sveta postresnice.

Film je zasnovan kot radijska oddaja, Risalnica dr. Horrowitza. Izbira Horrowitza kot moderatorja bi bila težko bolj premišljena: gre že praktično za lik, ki deluje kot najpreciznejši presek Radia Študent in Radia Slovenija, pri čemer ne smemo spregledati pomena obeh medijev pri ustvarjanju nekega mnenjskega polja. Ideologije, skratka, ki jo Vipotnik raziskuje že skozi ves svoj opus predvsem skozi tehnologijo. Tako se je npr. v svojem kultnem Videogramu 4 (1974–1979) posvečal mediju televizije, z njim opozarjal na lastnosti tega medija, njegovo infrastrukturo, razkrival postopke, ki ustvarjajo vtis naravnosti, objektivnosti, samoumevnosti, konec koncev tudi objektivnosti in verodostojnosti, ki jo morajo recimo doseči TV-poročila, s čimer gledalcu zagotovijo vtis, da je to, o čemer govorijo, resnica.

prizor iz filma Pošvedrani klavir

Film je skratka zasnovan kot radijska oddaja, kamor kličejo poslušalci in dr. Horrowitzu pomagajo (so)ustvarjati zgodbo, zgodovino (in strip) tega »pošvedranega klavirja«, ki zapuščen čemi v studiu 1 Radia Slovenija. Tu pa je treba opozoriti še na produkcijsko ozadje filma, ki nam prav tako lahko pomaga razumeti specifiko njegove forme. Pošvedrani klavir namreč temelji na dveh že obstoječih delih: to sta glasbeni album Broken piano Gregorja Strniše (komponista, ne pesnika!) alias Franza Kafeja in pa radijska igra/dokumentarec/esej Broken piano v režiji Maksa Valenčiča. Ta prav tako temelji na seriji esejev, ki jih je Strniša objavljal kot preludij izdaji svojega albuma in kjer razkriva skrito zgodovino tega pošvedranega klavirja. Omenjanje ozadja ne služi zgolj kot produkcijska zanimivost, ampak je pravzaprav ključno za razumevanje Vipotnikovega filma. To ozadje namreč v svoji pripovedi skuša predstaviti neko koherentno linijo zgodbe o pošvedranem klavirju ter medvojne in povojne zgodovine, ki je vpisana vanj. Prav vzpostavitev ozadja pa še toliko bolj jasno izpostavi zmedo, ki jo s svojo strukturo vpeljuje Pošvedrani klavir.

Film je – zdi se že, kot da smo ujeti v neki loop, iz katerega se ne moremo izviti – zasnovan kot radijska oddaja, kar je že sam po sebi pomenljiv koncept za snovanje dokumentarca (katerega formo Vipotnik seveda prevprašuje, razgrajuje). Ne implicira namreč, da avtor poišče relevantne vire oz. sogovornike ter jih s formatom govoreče glave postavi v vlogo avtoritete, ampak da – nasprotno – viri sami poiščejo iskalca, ki je v tem primeru dr. Horrowitz. Tako se v njegovo risalnico oglasijo različni liki: nekatere od njih – recimo Janeza Škofa kot upokojenega vratarja na radiu in Sašo Pavček kot upokojeno arhivistko – vidimo, druge zgolj slišimo, s čimer Vipotnik zopet začrta raven pomembnosti, ki jo bomo posledično pripisali govorcem/klicateljem. Ko se zvrstijo klicatelji, lahko opazimo prve razlike v obravnavi, prve postopke utišanja, cenzuriranja, skoraj povsem nevidne v kaosu različnih glasov, ki se vrstijo drug za drugim in nas bombardirajo s podatki, teorijami, hipotezami, fantazmami. Čar prvega ogleda Pošvedranega klavirja je ravno v tem, da smo kot gledalci skoraj popolnoma nemočni pri določanju, kaj od tega, kar slišimo, je relevantno in kaj ne, katere digresije bodo dejansko pripeljale do odgovora na vprašanje, kako se je klavir znašel na radiu, katere so zgolj zanimivosti, katere so mrtvi rokavi. V tem smislu Pošvedrani klavir kot dokumentarec uteleša tudi sam raziskovalni proces, ko se med sabo bijejo različne linije, ki naj bi bile v končnem, tj. uradnem in javnem delu nekako zglajene ali pa naj bi se vzpostavila ena dominanta.

prizor iz filma Pošvedrani klavir

Skratka, z različnimi klicatelji, z dr. Horrowitzem, ki riše njihove ideje in predloge, se lahko popolnoma izgubimo, praktično pozabimo, o čem je sploh ta film, ali govori o zgodovini tega klavirja, kako je prišel v Slovenijo, kako je prišel na radio, ali je to zgodba začetkov slovenskega džeza ali zgodba bratov Hribar, slovenskih podjetnikov in letalskih inovatorjev ter njihovih ljubezenskih intrig, je morda to zgodba o genialnih glasbenikih, pianistu Ivanu Noču in džezistu Bojanu Adamiču, ali zgodba o nacionalizaciji, morda pa tudi o odnosu med Janezom Škofom in Sašo Pavček, ki se v nekem trenutku znajdeta v osebnem obračunavanju. Skratka, s formatom ufilmane radijske oddaje, ki poteka v živo, nas Vipotnik sooči s pozicijo zmedenosti poslušalca oz. gledalca, ki se znotraj vseh teh informacij, emocij, strasti, intrig, špekuliranja itd. težko orientira.

Glede na to, da je letos v Sloveniji volilno leto – parlamentarne, predsedniške in županske volitve – lahko kaj hitro vidimo vzporednice s kakšnim volilnim studiem, ki postane kaotični cirkus, kar pa ima resne posledice: ravno s tem se namreč zgodi depolitizacija politične debate in vzpostavitev njene zabavljaške, burkaške dimenzije, ki meji že na resničnostni šov; stvar, ki si jo bomo gledalci najbolj zapomnili in si jo med sabo delili, bo pač postal Jelinčičev štrbunk, ko zapusti Pirkovičevo soočenje na RTV Slovenija. Prav na to dimenzijo »obupanja nad politiko«, ki naj bi jo s tovrstnimi prijemi naredili nerelevantno za ljudi, jih v končni fazi odvrnili od volitev, je v istem studiu opozoril tudi Luka Mesec. Zdi se, da Miha Vipotnik s Pošvedranim klavirjem poskuša na filmski način predočiti učinke te zmede in cirkusa v iskanju odgovora na izhodiščno vprašanje; pravzaprav pokaže, kako zlahka se iz fokusa povsem izgubi izhodišče, ko klicatelji – recimo Saša Pavček ali drugi anonimneži – niso več prisotni le kot osebe, ki posedujejo določene informacije, ampak jih – ravno s postopki fikcije – Vipotnik prikaže tudi kot like-ljudi s svojimi kapricami, ki izvajajo digresije v smer lastnih fantazem ali igranja strasti, padanja v različna emocionalna stanja, ki delujejo kot zamegljevalci debate, kot momenti, kjer tudi gledalci pozabimo, kaj je že bil izhodiščni problem, zakaj ta studio sploh obstaja, kaj so bila vprašanja, na katera si je želel odgovoriti.

prizor iz filma Pošvedrani klavir

A Vipotnik gre v Pošvedranem klavirju še korak dlje, saj iz grajenja zgodbe-zgodovine-resnice o pošvedranem klavirju ni izvzet niti moderator in risar dr. Horrowitz. Ta namreč – kot rečeno – riše glede na to, kar mu povedo klicatelji, pri čemer je pomembno poudariti, da sicer res ne nariše vsega, a se nekako v svojih stripih/ilustracijah drži njihove linije. Ko recimo poslušalec želi, da nariše prvo začasno lastnico pošvedranega klavirja, gospodično Malkis, ki si je klavir izposodila na začetku tridesetih let 20. stoletja, jo skupaj modificirata: najprej ima jahalne hlače, nato ji lase popravi iz čopa v spuščene itd. Ključni detajl v Vipotnikovi artikulaciji skrivanja resnice pa se razkrije, ko pokliče anonimni poslušalec: ta namreč predlaga, naj Horrowitz nariše partizane, ki odnašajo klavir iz dvorca kot zaseženo lastnino. Horrowitz se sprva strinja, še sam doda neko idejo, a nato v humornem obratu doživi »še boljšo idejo«, ki zadevo popelje v popolnoma drugo smer: namesto »ljudske imovine«, raje nariše podgančka Terryja, ob tem omeni še komponista Gregorja Strnišo itd. Gledalec je v tem trenutku v čistem informacijskem šoku: kdo ali kaj je podganček Terry (to je sicer lik iz poezije Barbare Korun, ki ga je uporabil tudi Gregor Strniša, a gledalcu v tistem hipu ti podatki niso na voljo; referenca na podgančka Terryja pade kot z neba, od nikoder, gledalec je ne more na nič pripeti, le film mu da občutek, kot da bi jo moral poznati). V tem smislu se film obnaša kot narcisistična oseba: soočen z neko ključno informacijo humorno obrne pogovor v popolnoma drugo smer in da gledalcu občutek, da bi moral poznati neke reference, čeprav jih sploh ne. Kar naenkrat starejši gospod – gledalec, razen če je poznavalec, spet ne more vedeti, da je to Matija Milčinski – govori o podgančku Terryju in o džezovskih časih. Še preden bi gledalec lahko ozavestil, da se je sploh zgodil premik oz. opazna voditeljeva intervencija, njegovo utišanje poslušalčevega predloga, ga film že zasuje tako z novimi informacijami kot tudi z novo formalno potezo. Matija Milčinski je namreč prvi akter v filmu kot govoreča glava, ki je ne posreduje zaslon in ki dejansko zbuja vtis, da smo se znašli v klasičnem dokumentarcu, kjer nekdo govori s pozicije verodostojnosti.

prizor iz filma Pošvedrani klavir

Omembo partizanske zaplembe klavirja, ki pomeni skok v zajčjo luknjo slovenske medvojne in povojne zgodovine, dr. Horrowitz tako hitro preusmeri v popolnoma drugo smer; ta je stripovska, humorno-ludistična, polna gledalcu nepoznanih referenc in od njega zahteva hitro prilagajanje mentalnih koordinat, zatem pa sledi še forma, ki naj pri gledalcu zbudi vtis avtoritete. Partizanska zaplemba je tako v siceršnjem valu informacij hitro pozabljena, postane zgolj eden od mrtvih rokavov, kjer moramo enostavno zaupati moderatorju, da je »za dobro oddaje« ali »za dobro raziskovanja vprašanja o izvoru pošvedranega klavirja« debato zasukal v drugo smer, stran od političnih vprašanj.

Vendar se zadeva v Pošvedranem klavirju vrača kot točka, ki jo hoče simbolna mreža zapolniti, a kjer se vedno ugrezne. Polpretekla zgodovina je v Sloveniji še vedno stvar družbene in politične debate; zdi se, kot da je to neka tema, ki se vrača kot nezavedno – YouTube komentarji pod naključnim videom se zlahka zapletejo v disput o domobrancih in partizanih. Vipotnik v svojem dokumentarcu izredno subtilno artikulira to nevralgično točko neke družbe, ki je slovenska, in ravno zato, ker se tega loti tako subtilno, ob tem razvije tudi samosvojo, inovativno formo eksperimentalnega igrano-dokumentarnega filma. Prav ta forma pa hodi z roko v roki z misijo tega filma, omenjeno v uvodnem odstavku: ne gre za (ponovno) odkrivanje neke zgodovinske resnice, ki naj obtoži eno ali drugo stran ali zatrdi verodostojnost ene ali druge strani ali resnico določenih dogodkov – z vsem tem bi tudi Vipotnik zadostil bolj klasičnim formam dokumentarnega filma. Prav nasprotno, v Pošvedranem klavirju raje raziskuje samo infrastrukturo zakrivanja zgodovinskih dejstev. Tako konec koncev tudi struktura njegovega filma kot njegov naslov artikulirata to zakritost: za lahkotnimi zgodbami o koncertnem klavirju, predvojnih inovatorjih, povojni džez sceni, genialnih glasbenikih, radijskem uletavanju različnih poslušalcev, ki imajo vsak svoje teorije, vznika neka točka, okrog katere se določena družba vrti in ki to družbo temeljno določa. Vipotnik ni posnel preprosto filma o neki zgodbi, ampak o načinu, kako se ta zgodba zakriva; prav zato lahko prepoznamo Pošvedrani klavir kot enega ključnih slovenskih poosamosvojitvenih filmov. Kot moment, ko se mora družba soočiti z lastnimi postopki zatajevanja določenega dela svoje zgodovine.

Ekran januar/februar 2023

Preberi več