Prvič smo ga videli v študentskem filmu Lojze se je zbudil tako kot ponavadi režiserja Braneta Bitenca leta 1995. Igral je očeta. Leta 2001 nas je pretresel v črno-belem filmu Kruh in mleko (Jan Cvitković, 2001 – nagrada lev prihodnosti na festivalu v Benetkah, Pero je prejel Stopovo nagrado na FSF-ju in nagrado za najboljšega igralca na festivalu v Bratislavi), ki je bil prelomen film za našo generacijo. In tudi za njega. Tudi tu je igral očeta. S tem filmom se je začelo njegovo najbolj kreativno obdobje.
Naslednje leto sva snemala Rezervne dele (Damjan Kozole, 2003 – nominacija za berlinskega medveda, Pero je prejel vesno za najboljšo moško vlogo na FSF-ju). Sledili so Predmestje (Vinko Möderndorfer, 2004 – Venice Days), Uglaševanje (Igor Štek, 2005 – tekmovalni program v Karlovih Varih), Delo osvobaja (Damjan Kozole, 2005 – festival v Locarnu, Pero je prejel Stopovo nagrado in vesno za najboljšo moško vlogo na FSF-ju ter srce Sarajeva na festivalu v Sarajevu) in kratki film Child in time (Maja Weiss, 2005 – nominacija za berlinskega medveda). V štirih letih je odigral toliko prepričljivih karakterjev v toliko izjemnih in mednarodno uspešnih filmih, da je v slovenski kinematografiji to najbrž neponovljivo.
V naslednjih petnajstih letih so sledile številne vloge; baza IMDb jih beleži 56. Med njimi so tudi vloge v TV-nadaljevankah, kratkih in v študentskih filmih. Še posebej moramo omeniti kratke filme, ki jih večina ni imela priložnosti videti. Zadnji film, v katerem je igral glavno vlogo, je bil, tako kot njegov prvi celovečerec, črno-bel. Zastoj Vinka Möderndorferja (2021) je imel premiero šele leto po Perotovi smrti. Tudi v tem filmu je igral očeta in tudi v njem se je, še zadnjič, boril za svojega sina, tokrat dobesedno za njegovo srce.
Pred nami je prva retrospektiva igralca iz naše generacije. Igralca, ki nikoli ni bil zvezda, nasprotno, bil je antizvezdnik, ki je največkrat igral očete. Očete razpadajočih, patoloških razmerij; njegovi filmski otroci so bili do njega zajedljivi, polni prezira, od njega so se umikali. Peter Musevski – Pero je bil junak delavskega razreda. Bil je alter ego marsikoga, utelešal je tranzicijskega luzerja, Slovenca, ki iz leta v leto samo izgublja: delavske pravice, službo, družino, otroke, dostojanstvo, zdravje. Bil je nekdo, ki je verižno kadil in pil pivo skoraj v vsakem filmu, nekdo, ki se ni znal ali zmogel upreti izkoriščanju, zato so gledalci, ne samo slovenski, v njem vedno znova prepoznavali sebe. Njegovi junaki so se vedno čudili, kaj se dogaja z ljudmi. In iskali človečnost.
Kdo je bil Peter Musevski? Bil je človek. To je v resnici bil in takšni so bili tudi njegovi liki. Kadar mu je kdo to rekel, mu je bilo všeč in mu je pomenilo več, kot če si mu rekel, da je izjemen igralec. V to drugo je ves čas dvomil. Morda je ravno dvom tisto, kar zaznamuje vse njegove like. Peter je bil tako prepričljiv pred kamero tudi zato, ker je utelešal človeško krhkost. Tisto krhkost, ki ga je na koncu pokopala. Veliki vedno odidejo takrat, ko tega nihče ne pričakuje.
