Ingmar Bergman je eden najbolj plodovitih mojstrov v zgodovini filma. Čeprav se je v mednarodnem prostoru uveljavil kot režiser celovečernih filmov (posnel jih je več kot 60), je kar nekaj let svoje kariere posvetil tudi ustvarjanju za televizijo. Televizijskih formatov se ni loteval le iz finančne nuje ali zaradi krize, v katero se je pogreznila filmska industrija, ampak ga je novi medij zanimal tudi kot ustvarjalni izziv – za televizijo je želel, kot je nekoč povedal, ustvariti “vrhunsko estetske vsakdanje izdelke”. Fasciniral ga je tudi njen domet – širina občinstva, ki ga je lahko dosegel prek televizijskih ekranov; urbani mit celo pravi, da je po predvajanju Prizorov iz zakonskega življenja (Scener ur ett äktenskap, 1973) na Švedskem močno porastlo število ločitev. Morda je res kaj na tem, zagotovo pa je Bergman v serijah lahko bolj detajlno slikal svoje like in razvijal zgodbo, občinsto pa je imelo več časa, da je bolje začutilo čustveni naboj teh pripovedi, ki so bile za predvajanje v kinematografih in na festivalih naknadno premontirane tudi v filme.
Ko je snemal serijo Iz obličja v obličje (Ansikte mot Ansikteje) bil na vrhuncu slave. Ravnokar je končal dve odmevni produkciji, ki ju je ustvaril za švedsko televizijo: Prizori iz zakonskega življenja in Čarobna piščal (Trollflöjten, 1975). Obe seriji sta bili distribuirani po vsem svetu in deležni odličnih odzivov, Iz obličja v obličje pa ni delila enake usode. Kot štiridelna miniserija je bila na Švedskem predvajana konec aprila in v začetku maja 1976, nekaj tednov pozneje pa je bila v okleščeni filmski verziji prikazana v spremljevalnem programu festivala v Cannesu. Odzivi so bili mlačni in film je bil v naslednjih desetletjih prikazan le malokrat, serija pa bojda nikoli več ne na Švedskem ne kje drugje. Tudi Bergman je nadaljevanko v svoji avtobiografiji omenjal kot spodletel projekt, čeprav je kasneje svojo trditev nekoliko omilil.
Kljub temu je bil Bergman za film, ki je nastal iz nadaljevanke, nominiran za oskarja za najboljšo režijo, prejel pa je zlati globus za najboljši tujejezični film, Liv Ullmann pa je bila za vlogo dr. Jenny v filmu Iz obličja v obličje nominirana za oskarja in zlati globus. Ullmanova je v vlogi dr. Jenny Isaksson psihiatrinja, ki sprejme začasno delovno mesto v psihiatrični bolnišnici, medtem ko mož in hčerka poletje preživljata zdoma. Ker je družina ravno v procesu prodaje svoje hiše, se Jenny začasno preseli k svojima dedku in babici, ki sta bila po tragični smrti njenih staršev njena skrbnika. Ob selitvi v okolje, kjer je preživela otroška leta, in po sosledju nesrečnih dogodkov, ki razburkajo in zmedejo njeno psiho, iz nje privrejo travme iz otroštva v podobi napadov tesnobe in ponavljajočih se morastih sanj, ki prej navidez povsem stabilno Jenny postopoma priženejo na rob norosti, obenem pa se zaplete še v nenavadno razmerje z moškim, ki ga spozna na neki zabavi.
Serija je posejana z avtobiografskimi elementi, saj se je tudi Bergman spopadal s tesnobnostjo, ki ji ni našel vzroka. Med pisanjem scenarija se je umaknil v osamo otočka Fårö, kjer je dolgo časa brskal po najbolj oddaljenih kotičkih svoje psihe ter v mešanico sanj in resničnosti, ki se je izrisovala v scenariju, vnašal svoje najbolj nore ideje in najbolj čudaške sanje. Obenem ga je v tistem času prevzela tudi teorija ameriškega psihologa in psihoterapevta Arthurja Janova, utemeljitelja ene najpopularnejših terapevtskih šol 70. let, t. i. »primarne terapije«, osredotočene na zdravljenje duševnih bolezni preko večkratnega podoživljanja občutkov in potlačene bolečine iz otroštva. Bergman je Janovove knjige dobro poznal, nekoč pa se je z njim tudi srečal v njegovem terapevtskem centru.
V scenarij, ki ga je pisal, so tako pronicale tudi Janovove ideje, v katerih se je našel tudi Bergman. Sanjske sekvence, s katerimi je serija obilno posejana, je razumel kot podaljšek resničnosti. Ko se v pomembnem trenutku življenja njegove glavne junakinje odvije niz travmatičnih dogodkov, ti razrahljajo njeno psiho. Njene nezavedne skrbi, ki se navzven materializirajo v tistem, kar sama poimenuje “slaba vest”, udarijo na plano in začnejo razjedati njeno navzven obvladano, stabilno persono. V svetu sanj se končno sooči z ambivalentnimi občutki, ki tičijo na dnu njene psihe in so poznane marsikomu: svoja starša hkrati ljubi in sovraži, svoji babici je hvaležna, obenem pa do nje goji zamero, kot psihiatrinja je hkrati zmožna pomagati drugim in nezmožna pomagati sebi.
Bergman je verjel, da zmore ta serija, kljub drzni zasnovi, ki meša resničnost, sanje in fantazije, nagovoriti vsakogar. Ko je snoval Iz obličja v obličje, si je nadaljevanko zamišljal kot vrhunec filmske poezije, kot delo, ki se bo osvobodilo spon pripovedništva. V osnovi gre za enega njegovih najbolj zanimivih projektov in čeravno je menil, da mu v praksi ni uspelo zares udejanjiti svoje vizije, kar je najbrž tudi glavni razlog, da je bila nadaljevanka potisnjena ob rob njegove filmografije, si zasluži večjo pozornost, kot je je bila deležna doslej – že zato, ker gre za malo poznan, a zelo oseben kamenček v mozaiku Bergmanovega genija.
