Leta 1997, ko se je slovenska kinematografija po osamosvojitvi počasi postavljala na lastne noge, sta takrat precej zatohlo sceno prepihala dva prvenca. Prvi, Ekspres ekspres Igorja Šterka, je obkrožil svet in pobiral festivalske nagrade, drugi, Outsider Andreja Košaka, pa se je po dveh desetletjih končno približal do tedaj največji slovenski uspešnici, komediji To so gadi Jožeta Bevca (1978). V leto pred Titovo smrtjo postavljen film o srednješolcu Seadu, Bosancu, ki se po očetovi prekomandi preseli v Ljubljano, se zaljubi v čedno sošolko Metko (Nina Ivanič) in postane panker, je Slovencem vrnil vero v domači film. Ni bil »zatežen«, elitističen, ni poskušal biti »nekaj več«, želel je biti prav tak, kot so bili njegovi protagonisti – uporniški, pri čemer je bila njegova uporniškost predvsem v tem, da je odprto koketiral s publiko in se ni bal biti všečen širokemu krogu gledalcev. Andrej Košak je ljudem pokazal, da se da narediti slovenski film, ki ga bodo radi gledali. Film si je v Sloveniji ogledalo več kot 90.000 gledalcev, kar ga še danes uvršča med najbolj gledane slovenske filme, poleg tega pa je bil distribuiran tudi po drugih državah nekdanje Jugoslavije, kjer je bil prav tako dobro sprejet. V slovenskih razmerah to šteje za zavidljiv komercialni uspeh.
Kaj je prepričalo gledalce? Zagotovo simpatično zarisan lik bosanskega priseljenca Seada v interpretaciji sarajevskega igralca Davorja Janjića, ki si je s to vlogo ustvaril »ime« tudi v Sloveniji, čeprav je bil v drugih prostorih nekdanje Jugoslavije takrat že uveljavljen igralec (Košak je z njim sodeloval že pri snemanju filma Čaruga, ko je pri režiji asistiral Rajku Grliću). Pa zimzeleni motiv romance med lepim, popularnim dekletom in zatiranim obrobnežem. Seveda muzika. In način, kako je Košak s Seadovim likom hkrati segel čez stereotip »zarukanega« Bosanca, obenem pa je z likom njegovega očeta (Zijah Sokolović) ta isti stereotip uporabil v komičen namen. Na papirju se sliši paradoksalno, celo narobe, a gledalci smo se ob tem lahko obenem smejali starim štosom in si hkrati lagali, da smo pometli s svojimi predsodki. Gotovo ni škodilo niti to, da je tu slovenski film končno spregovoril v jeziku ulice, se hrabro obranil sterilne knjižne slovenščine in postregel s številnimi posrečenimi krilaticami, ki so se zapisale v slovensko kolektivno zavest (»Metka, zakaj si takva?« »Kakšna?« »Pa … lijepa.«). In to, da je bil hkrati jugokritičen (vsaj do komunistične oblasti) in jugonostalgičen v svojem prikazu konca nekega obdobja. Nekako smo se nekje v tem filmu lahko našli prav vsi.
Pomagalo je, da je Košak vedel, o čem govori, saj je v mladosti tudi sam živel ljubljansko pankersko sceno. Saj ne da v filmu ne bi bilo nedoslednosti, ampak Košaku je uspelo tisto najpomembnejše: ujel je duh in žmoht časa, polnega paradoksov, antagonizmov in nasprotujočih si občutij. Časa, ko se je začela ladja potapljati, pankerji pa so uporno »žagali« v podpalubju. Vse to še ne pomeni, da filmu ni mogoče ničesar očitati. Recimo dejstva, da je v osnovi precej šovinističen. Težko je iti mimo tistega prizora, kjer Kadunc (Uroš Potočnik) in njegovi kameradi posiljujejo svojo opito »prijateljico« – tisto črnolaso afno (Manca Dorrer), ki stalno binglja z njimi, čeprav nikoli nič pametnega ne izusti in ima izključno funkcijo okraska –, kar se vsem zdi čisto normalno in nič kaj posebej problematično.
Šokanten je tudi konec filma. Nepričakovan in markanten. Dramaturško ne nujno najbolje utemeljen, a zato toliko bolj simboličen, da ne rečem metaforičen. Seadov konec je tudi konec nekega obdobja, neke države, neke ideologije, kri, ki oškropi obraz njegovega očeta, pa naznanja morijo, ki se riše na obzorju. Tik preden se spusti odjavna špica, vidimo Metko, kako v beli spalni srajci teče po praznih ljubljanskih ulicah nekemu novemu času naproti. V tej podobi se zgosti pričakovanje nove svobode, a tudi krč negotovosti. Metka v svoji najbolj nedolžni izdaji teče v čas, ki ga živimo zdaj. S koliko nostalgije bi nas Outsider navdal danes? Čas je za preverbo.
