Čeprav zelo nenavaden par filmov ločuje pol stoletja in hladna vojna, med njima obstaja živ in odkrit dialog, kot bi bila stara prijatelja, če ne celo nekdanja soborca. Eden je visokoproračunski »flop« (v smislu cenzure) padlega sovjetskega mojstra, drugi je »naredi sam« eksperimentalni potopis mladega kanadskega gejevskega aktivista, vzhajajoče zvezde novega kvirovskega filma.
Čisto na začetku obdobja socialnega realizma je Abram Room po neuspeli produkciji scenarija, ki sta ga napisala Ilf in Petrov (»Nekega poletja« oz. Odnazhdy letom), pobegnil iz Moskve in se v kijevskem studiu Ukrainfilm lotil na koncu prepovedanega Strogega mladeniča (Strogij junoša, 1935), prvega tu obravnavanega filma. Petdeset let kasneje, čisto na začetku perestrojke, je John Greyson odletel v Moskvo na 12. Svetovni festival mladih in študentov kot gejevski delegat z dvema načrtoma v mislih: narediti sceno z javnim opozarjanjem na gejevske pravice v okviru boja za »antiimperialistično solidarnost, mir in prijateljstvo«, kot se je, na grozo sovjetskih gostiteljev, glasil slogan manifestacije, in na koncu posneti video, ki je postal ironični Moskva ne verjame v kvire (Moscow Does Not Belive in Queers, 1986), drugi tu obravnavani film. Če filma sopostavimo, je najočitnejša povezava med njima njuna neverjetno drzna seksualna politika.
V bistvu je bil Room že znan po svoji drznosti vse od prikaza ménage à trois v svoji nemi mojstrovini Ljubezen v troje (Tret’ja Meščanskaja, 1927) po scenariju Viktorja Šklovskega, lubitschevski zgodbi o neodločnosti glede tega, kdo v Ljudmilinem življenju dobi posteljo in kdo kavč. Ta Roomov elegantni, včasih celo razkošni zgodnji poskus s strastjo do predmetov, vzorcev in še bolj moškega telesa je ljubezenski trikotnik prikazal na zelo drugačen način, večinoma kot feministično kritiko moškega šovinizma in zakona (vsakič, ko se Ljudmila ustali z enim od ljubimcev, ta začne grdo ravnati z njo), ki se konča tako, da Ljudmila v očarljivem homoerotičnem gagu zapusti oba. Strogi mladenič je črna zvezda, druga stran te iste zgodbe o trojki (tokrat po scenariju Jurija Oleše), ki je veliko bolj intelektualna kot čutna, vendar tudi veliko bolj optimistična glede ljubezni na splošno, še posebej pa tiste radikalne, nemonogamne in neinstitucionalne. Film pripoveduje zgodbo o strogem mladeniču Griši Fokinu (Dmitrij Dorliak), zagnanem vodji komsomola (organizacije komunistične mladine), ki skuša razumeti Novi Svet okoli sebe in ga ubesediti, a ne s katerimikoli besedami, pač pa s tistimi novih pravil, ki jim je treba slediti. Toda realnost ne sledi pravilom, kot bo ugotovil tudi sam, ko bo bolj ali manj uničil zakon medicinske sestre Marije Stepanove (Olga Žizneva) in njenega moža, uglednega kirurga Julijana Stepanova (Jurij Jurev). Gre za enega najbolj vznemirljivih filmov o ustvarjanju pravil, Novem Človeku in posredno o zamrznitvi Sovjetske zveze v avtoritarno vladavino. Moskva ne verjame v kvire pa po drugi strani prihaja iz časa, ko je bila sovjetska vladavina že uveljavljena tradicija, Greyson pa kot vsak provokator prekrši vsa pravila.
Njegov film je zasnovan kot nerodno kramljanje občasnih ljubimcev Johna in Billa takoj po seksu o Johnovem nedavnem potovanju v Moskvo. Pred tem še nikoli nista razpravljala o politiki, pri čemer je zaradi Billovega zanimanja za žgečkljive podrobnosti, pa tudi njegovega dvoumnega antikomunizma pripovedovanje zgodbe tako dialektično kot nelagodno, a ne brez humorja. Priložnostni seks tu omogoča velike ideje. Spomini na obisk Moskve, od vožnje s podzemno železnico do obiska savne, naredijo dolg vijugast ovinek skozi slikovite kuriozitete hladnovojnih spominskih predmetov, fikcijski spekulativni trenutek, ko da Aleksandra Kolontaj intervju za televizijo, odlomke vohunskega trilerja (Ledena postaja Zebra [Ice Station Zebra, 1968]) z Rockom Hudsonom v glavni vlogi, ki je takrat umiral zaradi z aidsom povezanih vzrokov, in gejevsko pornografijo. Gre za krpanko podob in idej in Greyson zagotovo je kolažer, kar pa Room, ki je bil bolj akademska figura v zelo drugačnem času, zagotovo ni. Strogi mladenič je veliko bolj monoliten; ima slog in nazor, ki pa sta oba ušla izpod nadzora. Kot tak ima ne glede na svojo visokoproračunskost skupni formalni vidik z Moskvo – površnost nečesa, narejenega na licu mesta, v naglici in z ravnodušnostjo do pravil filmskega ustvarjanja. Včasih se zdi amaterski; včasih pa kot strastne vročične sanje, in to v tolikšni meri, da je podoben mojstrovini. Zlahka vidimo, da je cenzura Roomovega filma zadevala formo v enaki meri kot vsebino: forma v bistvu ne more držati vsebine, kar vodi do veličastnih trenutkov – kje drugje bi videli postavnega komsomolskega puhloglavca v kopalkah, kako vpade na zabavo, ki zahteva večerno obleko? Delirično! Toda to, kar zagotovo ostane, je »sovjetski humanizem«, pripravljenost in radovednost likov, da koncepte, kot so enakost, tekmovalnost, sreča in nesreča, a še posebej ljubezen, na novo premislijo na revolucionarne načine, ki se oddaljijo od njihovega buržoaznega razumevanja. Zato obetaven konec – v bistvu začetek – za ljubezensko zgodbo Griše Fokina, Marije Stepanove … in doktorja Julijana Stepanova. Toda revolucija je bila zaključena in takšen konec je prišel prepozno za Roomov film, ki je bil potem desetletja prepovedan in uradno »legaliziran« šele leta 1989, le nekaj mesecev pred padcem komunizma. Žal sta do takrat Michael Balser in Colin Campbell, ki v Greysonovem videu igrata Johna in Billa, izvedela, da sta HIV pozitivna. Kako čudno stoletje je to bilo …
___________________________
Prevod iz angleščine: Maja Lovrenov.
