Pojdite na vsebino

Ace ventura – nori detektiv

Trideset let je relativno obdobje v življenju nekega filma. Nekateri v tem času potonejo v pozabo. Drugi postanejo klasike ali oživijo kot kult, popolnoma vpleteni v družbeno-kulturne vzorce – morda so postali priročen citat ali neštetokrat predelan meme, kot recimo zbegani John Travolta iz Šunda (Pulp Fiction, 1994, Quentin Tarantino). Trideset let je tudi dovolj, da kulturna sinusoida sklene krog v obuditvi navdušenja in predelani ponovitvi določenih vzorcev. Z drugimi besedami – 90. leta prejšnjega stoletja so spet popularna.

V (ameriškem) filmu je to obdobje čas renesanse hollywoodskih blockbusterjev. Spomnimo se samo na epohalni – niti ne samo filmski! – dogodek 90. let, Titanik (1997) Jamesa Camerona, na eksplodirajoči bayhem megalomanskega Michaela Baya, na številne akcijske trilerje, ki so dekadi dali prepoznavno energičen, kinetičen filmski značaj, in navsezadnje na Matrico (The Matrix, 1999, Lana in Lilly Wachowski) – fenomen, ki je ob koncu dekade povzročil čisto pravo modno mrzlico, profetsko napovedal prevlado (računalniške) tehnologije in na prelomu tisočletja spremenil podobo znanstvenofantastičnih filmov.

prizor iz filma Klavir
Klavir

V senci žarometov, ki so jo za sabo puščali zvezdniški blockbusterji, se je v devetdesetih razcvetela tudi nova generacija ameriškega indie filma, ki je mainstream publiki med drugim na ogled postavila zgodbe in poglede prezrtih skupnosti (LGBT, Afroameričani …) ter v svoje podobe, okrepljene s postmodernističnimi obrati, na robu studijskih sistemov lovila melanholično-ciničen duh generacije X. V 90. letih so svoje prvence posneli avtorji, kot so Spike Jonze, Quentin Tarantino, Paul Thomas Anderson, David O’Russell, Noah Baumbach, Wes Anderson, Alexander Payne, Darren Aronofsky, Sam Mendes, Todd Haynes in drugi. Režiserke pa so po drugi strani še vedno čakale, da se tudi zanje odprejo vrata, dasiravno je Jane Campion na 46. festivalu v Cannesu kot prva ženska prejela zlato palmo za režijo filma Klavir (The Piano, 1993).

Filmski cikel Zeitgeist: devetdeseta smo zasnovali, da prevetrimo in preverimo naš kulturni spomin ter preizkusimo filmsko dediščino nedavno minulega obdobja pred razmahom družbenih omrežij in velikim pokom 9/11, ki je naraščajoče tesnobno ozračje na prelomu v novo tisočletje še dodatno naelektril. Nostalgičen duh po devetdesetih, ki nas prevzema v katastrofičnem, post(?)pandemskem in vojnem tukaj in zdaj, tako lahko razumemo tudi kot iskanje izgubljenega časa – tistega nekoliko bolj naivnega, na videz varnejšega in bolj polnega optimizma. Morda gre za skok v otroštvo, mladost, ali pa zgolj v neke druge čase, ki jih v retrogradnem pogledu skorajda nujno definira filter, ki dobre spomine odvaja od slabih. In morda je prav film – ki v najboljših primerih deluje po mehanizmu, podobnemu sanjam –, najboljše mesto za njihovo odlaganje in (ponovno) odkrivanje.

prizor iz filma Moj prijatelj Willy
Moj prijatelj Willy

Filmski spomin v tem kontekstu pogojuje dostopnost filma, ki jo v devetdesetih pomembno definira tudi prisotnost videorekorderja in VHS kaset, ki so filmske podobe prinesle v skorajda vsako dnevno sobo – možnost vedno ponovnega ogleda je nekatere filme predelala v ljub osebni spomin, ki ga danes morda imenujemo kar guilty pleasure. Pod to oznako še posebej spadajo filmi, ki bodo na ogled v sklopu Kinotečnih matinej – spektakli in družinski filmi, kot sta monumentalni Jurski park (The Jurassic Park, 1993, Steven Spielberg) ali navdihujoči Moj prijatelj Willy (Free Willy, 1993, Simon Wincer), ki je orko Keiko v sozvočju z okoljskim aktivizmom dekade spremenil v simbol boja za osvoboditev ujetih živali.

Nepogrešljiv žanr v tem kontekstu so seveda tudi komedije, kakršne uteleša nihče drug kot kralj živali, grimas, če ne kar devetdesetih (!) – Jim Carrey, ki je sceno osvojil leta 1994 z neponovljivim filmskim hat-trickom. V istem letu je namreč odigral ekscentričnega detektiva za male živali (Ace Ventura: nori detektiv [Ace Ventura – Pet detective, 1994, Tom Shadyac]), nepričakovanega superjunaka z zeleno masko in neprekosljivimi plesnimi gibi (Maska [The Mask, 1994, Chuck Russell]) in nekoliko preveč zoprno dobrovoljnega voznika limuzine z odkrhnjenim zobom (Butec in butec [Dumb & Dumber, 1994, Peter Farrely]).

prizor iz filma Maska
Maska

Devetdeseta so bila tudi globalno filmsko izjemno intrigantna in plodna – bila so obdobje Mika Leigha, Wong Kar-waia, Érica Rohmerja, Dogme 95, Abbasa Kiarostamija in še marsičesa. Pa vendar bi lahko rekli, da je bila to dekada, v kateri je Hollywood dokončno osvojil naše nezavedno. To, kar smo v devetdesetih gledali in poslušali, je v veliki meri prihajalo iz enega samega centra. Iz kraja, kjer se rojevajo in umirajo sanje.

Za tokratno vstopno točko smo torej namenoma vzeli popularno ameriško kinematografijo. Filme, za katere ste zagotovo že vsaj slišali, morda ste si jih že več kot desetkrat ogledali po televiziji. V kinu pa verjetno že dolgo ne. V začetku novega leta, v odtekanju novega desetletja in pričakovanju (ne)znanega, je čas, da jih v misli ponovno prikličemo na velikem platnu, jih premotrimo z novih zornih kotov in postavimo v nova razmerja, ter vidimo, če nam imajo (še) kaj za povedati. Pri vsem skupaj pa seveda prav brezgrešno in brezskrbno tudi uživamo.

Vabljene in vabljeni na nostalgično preganjanje januarske sivine v Slovensko kinoteko!

Preberi več