Retrospektiva Igličasti ekran na enem mestu združuje (skoraj) vse filme, ki so do danes nastali v tej tehniki animacije. Za nameček predstavljamo tudi nekaj dokumentarcev, s katerimi odstiramo pogled v zgodovino in predstavljamo ključne avtorje tega vznemirljivega medija animiranega filma. Za pomoč pri pripravi retrospektive se posebej zahvaljujemo Jean-Baptistu Garneru in Sophie Le Tétour iz francoskega CNC.
Igličasti ekran je bel zaslon, v katerem je na tisoče iglic, ki jih je mogoče s pritiskanjem predmetov ob ekran premikati naprej ali nazaj. Ekran se osvetli od strani, da iglice ustvarijo sence. Bolj ko so iglice potisnjene naprej, temnejši postane. Ta tehnika zahteva izjemen trud, a omogoča bogate grafične podobe. Za pionirja igličastega ekrana veljata Alexandre Alexeïeff (1901–1982) in njegova žena Claire Parker (1906–1981). Izumila sta ga v 30. letih 20. stoletja, da bi v animiranem mediju poustvarila žametno črne tone mezzotintne gravure. Značilnost naprave je na tisoče gibljivih iglic, vpetih v okvir, ki jih je mogoče z različnimi orodji potiskati sem ter tja, s čimer se oblikujejo reliefne risbe. Ko so ti motivi osvetljeni z natančno usmerjeno svetlobo, zacvetijo v bogatem razponu sivih odtenkov, fotografirani sličico za sličico pa ustvarijo edinstvena animacijska dela.
Alexandre Alexandrovitch Alexeïeff je bil umetnik, filmski ustvarjalec in ilustrator, ki se je rodil v Ruskem imperiju, živel in deloval pa je pretežno v Parizu. Z drugo ženo Claire Parker sta zaslužna za iznajdbo igličastega ekrana in animacijske tehnike, imenovane totalizacija, pri kateri premikajoči se predmet fotografiramo z dolgim časom osvetlitve, da zajamemo sled njegovega gibanja, kar ustvari vtis trdnega predmeta. Alexeïeff se je podpisal pod šest filmov, ustvarjenih z igličastim ekranom, in 41 oglasnih filmov, ilustriral pa je tudi 41 knjig. Igličasti ekran je bil ustvarjen leta 1931 za njun kratki film Noč na goli gori (1933). Alexeïeff si je takrat kot graver želel oživiti zabrisanosti in senčenja, ki jih je vzljubil v svojih grafičnih delih. Tako je leta 1931 zasnoval mrežo iglic, ki prebadajo belo površino ekrana. Ob poševni osvetlitvi te iglice ustvarjajo sence različnih dolžin, odvisno od njihove izbočenosti. Umetnik s pomočjo raznolikih orodij oblikuje sličico tako, da iglice potiska do natančno določene globine, s čimer doseže želeno tonalnost in obliko. Na zadnji strani ekrana se izriše natančen negativ. Te podobe, ki se fotografirajo sličico za sličico, se spreminjajo po umetnikovem navdihu, in oživijo ob projekciji 24 sličic na sekundo. Film Tri teme (1980) je zadnje delo dvojca Alexeïeff/Parker. Leta 1980 sta zaključila petdesetletno umetniško in ljubezensko sodelovanje, ki se je vrtelo okoli izuma te naprave in nove animacijske tehnike.
Jacques Drouin (1943–2021) je delal za kanadski Nacionalni filmski svet (NFB). Njegovo kariero povezujemo z eno najredkejših tehnik animacije v zgodovini: z igličastim ekranom. Alexandre Alexeïeff je tehniko v začetku 70. let predstavil ustvarjalcem NFB-ja in Drouin je začel eksperimentirati. Vpliv para Alexeïeff/Parker na filmsko ustvarjanje Jacquesa Drouina je očiten, vendar pa je Drouin izkoristil vse možnosti, ki mu jih je ponujal igličasti ekran, ter razvil svoj slog. Temu pripomočku se ni tako predano posvetil noben drug ustvarjalec po Alexeïeffu. Igličasti ekran, ki sta ga ustvarila Alexeïeff in Parker, sestavlja perforirana plošča z 240.000 premikajočimi se iglicami, s katerimi je mogoče ustvarjati sugestivne gibljive podobe. Potem ko sta Alexeïeff in Parker ustvarila vrsto vidnih filmov v tej tehniki, sta enega svojih desetih prototipov igličastega ekrana podarila NFB-ju. Drouin, ki ga je ustvarjalni potencial dragocenega predmeta navdihnil, ga je – na veliko veselje iznajditelja – dobro uporabil ter ustvaril izjemne animacije, kot sta Krajinar (1976) in Vtisi (2005). Jacques Drouin je veljal za vodilnega mojstra te tehnike in je na prošnjo Francoskega filmskega arhiva v Parizu leta 2007 bdel nad restavriranjem filmov CNC, ustvarjenih z igličastim ekranom.
Z mukotrpnim medijem animacije z igličastim ekranom, ki zahteva izjemno potrpežljivost in spretnost obeh rok, so se v zgodovini spoprijeli le redki virtuozi. A za tiste umetnike, ki so kos izzivu, to pomeni toliko več možnosti za odkrivanje in eksperimentiranje, za improvizacijo in igro. Ta čut za ustvarjalno raziskovanje se kaže v vsakem kadru ambicioznega filma Tu in veliki drugod (2012) kanadske avtorice Michèle Lemieux. S tem filmom je Michèle Lemieux tudi prevzela »štafetno palico« od Jacquesa Drouina. Leta 2012 je CNC pridobil Épinette (Spinet), zadnji igličasti ekran, ki sta ga leta 1977 zasnovala Alexeïeff in Parker, da bi v Franciji spet obudili to edinstveno tehniko. Épinette, ki je bil dvojnik tako imenovanega “novega” igličastega ekrana kanadskega Nacionalnega filmskega sveta, je bil ponovno usposobljen po zaslugi strokovnega znanja Jacquesa Drouina in Michèle Lemieux. Delavnica za prenos tega znanja, ki jo je organiziral CNC, vodila pa Michèle Lemieux, je potekala leta 2015 v Annecyju: izbranih je bilo osem režiserjev in režiserk, ki so se tri dni uvajali v to tehniko, nato pa so jo poglobili med enomesečno raziskovalno in razvojno rezidenco, ki jo je vsakemu od njih ponudil CNC na svojem sedežu v Bois d’Arcyju. Od takrat so Épinette uporabili v okviru sedmih umetniških projektov. Vzporedno je leta 2015 Alexandre Noyer, računalniški in elektronski inženir ter strasten ljubitelj animiranega filma, ustvaril novo generacijo igličastih ekranov, pri čemer je črpal navdih pri izvirnikih. Leta 2018 je quebeški režiser Alexandre Roy posnel kratkometražni film Jim Zipper z napravo Spinae, ki vsebuje 103.320 iglic. Leta 2020 je La Bande Vidéo, center za ustvarjanje in distribucijo medijske umetnosti iz Quebeca, pridobil nov model, imenovan Alpine, ki vsebuje 201.600 iglic. La Bande Vidéo je nato objavil razpis za umetniške rezidence na napravi Alpine, na katerih bi lahko s tem igličnim ekranom ustvarjali kratkometražne filme. V zadnjih letih je Noyer nove različice igličastega ekrana distribuiral po svetu – in vse kaže, da je raba te stare tehnike animacije spet obujena.
