V brezimni in izmozgani množici zaprtih in ilegaliziranih ljudi, njihovi neindividualizirani kolektivnosti ter vse očitnejši prevratniški akciji poskusa osvoboditve se nato pojavi Leonardo DiCaprio, poln ljudskih hib, da s svojo sicer precej veščo igro, a hkrati še všečnejšim zvezdništvom nehote izpade kot parodija estradništva, ki se nam že lep čas in posebej v filmih, ki tematizirajo odporništvo, zdi povsem odvečno. Če je denimo Hitchcockova argumentacija v prid velikim zvezdam, češ, ljudje se bodo bolj sekirali za življenje Caryja Granta kot nekega brezimnega igralca, v svojem obzorju še smiselna, jo lahko danes obrnemo na glavo – kdo lahko v odporniškem ali socialnem filmu še verjame tem popolnim, lepim bogatinom, ki se pretvarjajo, da so uboge pare in navadni ljudje? Posebej v pomembnih delih s tematiko odpora, revolucionarnega boja in splošne ljudske emancipacije se uporaba tako imenovanih naturščikov ali vsaj nekoliko anonimnejših filmskih zvezd zdi boljša izbira, kolikor nas v splošni zavesti težko prepriča, da so lahko zelo privilegirani ljudje avantgarda neprivilegiranih mas; Brad Pitt pač ne more biti partizan. Mogoče je lahko Tito.
Ena bitka za drugo (One Battle After Another, 2025, Paul Thomas Anderson) je že na prvi pogled izjemen film, obenem pa izjemno aktualen; najbrž eden redkih spektaklov, ob katerih bi bili tako aktualnopolitično nagovorjeni prav v trenutku predvajanja v kinih. Sedanja množična kultura je že dolgo časa vse preveč obsedena z aktualnostjo, kar lahko denimo razbiramo v številnih produktih, brezglavo napolnjenih z dnevno politiko in moralo, da povsem negledljivi žrtvujejo osnovne obrtniške možnosti, kakršne nudi umetnost. A najdejo se tudi zelo relevantni, pomenljivi in pomembni komentarji družbenega dogajanja, katerih odlično funkcioniranje omogoči prav upoštevanje filmskih zakonitosti in umetnostnih razsežnosti. To so lahko tudi veliki komercialni spektakli, ki odpirajo in razširjajo obzorja številnih nelagodij našega časa; taka sta bila denimo Brutalist (The Brutalist, 2024) Bradyja Corbeta ali še nekoliko starejši Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017) Dennisa Villeneuva; taka je na primer tudi nedavna serija Osmi potnik: Zemlja (Alien: Earth, 2025) Noaha Hawleyja. A Ena bitka za drugo to pripadnost določenim družbenim dogajanjem privede na čisto nov nivo; njeni prikazi denimo šovinizmov in oblastniške represije v Združenih državah Amerike so tako precizni kot kakšen žurnalistični opis, medtem ko je efektivna vzpostavitev le horizont, na katerem se dogaja osebna drama, ravno zato pa je skorajda nenehen suspenz v filmu tako učinkovit. Filmu uspe skoraj nemogoče – vključi tudi vso široko paleto vseprisotnega politiziranja vsakega momenta, pri čemer ne izpade nadležno pridigarski. Če se že lep čas zavedamo, da smo vstopili v neko novo obdobje zgodovine in geopolitike po drugi svetovni vojni, se Ena bitka za drugo kaže, kot da gre za prvi veliki ameriški film te nove dobe.
Vse omenjene idejne stvari, prikazi vse strašnejše politične situacije, vzpon informacijske diktature v Združenih državah Amerike in seveda tudi drugod ter vse sprejemljivejša rasizem in šovinizem, so zelo spretno vtkane v glavni motor filma – scenarij, fotografijo, izjemen, nepopustljiv tempo, peripetije med liki, vseprisotno napetost in seveda družinske vrednote, katerih katarzičnost v tem ameriškem snu jasno požre še takšno moč odpora. Film res teče kot sto mater in daje prvorazredno kinematografsko izkušnjo, ne da bi kot kakšne pretenciozne Nolanove epopeje plitvo pametoval; dejansko je napisan bistro, drzno, duhovito, vulgarno in odpiljeno – Anderson je deloma priredil roman Vineland Thomasa Pychona, scenarij pa je menda pisal dvajset let, kar se tudi pozna. Tako pozorno razbiramo, da vsebinsko ne gre za promoviranje ali negiranje dnevnopolitičnih ideologij, ampak so dnevnopolitične ideologije prisotne zato, da opolnomočijo film. In film v svoji fabuli operira z vsemi dominantnimi političnimi gibanji v zadnjem času, iz enih se norčuje, druga karikira, tretja obdeluje z mučno resnostjo, nekatera pa tudi naivno in brez pravega vpogleda – glavno pa je, da naj bodo te operacije takšne ali drugačne, nič ne prekine njegovega nenasitnega poteka. Mimogrede torej spremljamo že pregovorno in malce dolgočasno zajebavanje iz woke levice, smešno in strašno, žal najbrž ne pretirano travestiranje ameriškega rasizma, pretanjeno brutalnost vojaškoobveščevalnih metod, feminizem, ki gre radikalno, s tako rekoč brezumno načelnostjo onkraj tradicionalističnih vlog, ne nazadnje tudi določeno etiko revolucije.
Morda lahko opozorimo na nekaj detajlov, ki kažejo, da film kljub pomembnim tematikam revolucije in odpora, kakršne na platnu posebej v ameriških filmih niso prisotne s takšno eksplicitnostjo, ostaja, recimo temu, neemancipiran oziroma še vedno v nerevolucionarni in neodporni paradigmi. S čimer, mimogrede, ni nič narobe; vsako umetniško delo lahko s svojimi objekti operira, kakor želi, a hkrati lahko njegove specifične teme obravnavamo in mislimo tudi onstran njegovih modusov, osamosvojeno in razširjeno, posebej če so vpete v neko tako središčno družbeno delovanje. Ena bitka za drugo je filmsko in vsebinsko tako bogata, da se lahko tega lotimo na več načinov, iz različnih smeri ali celo z različnih stališč – na primer skozi tradicijo revolucionarnega filma. Na neki točki namreč citira oziroma v detajl svoje fabule vtke enega najmočnejših filmov revolucionarnega odpora, Bitko za Alžirijo (La batalga di Algeri, 1966, Gillo Pontecorvo), kar spet sproža neenovito reakcijo: po eni strani mu eno glavnih ogrodij našega filma, torej prikaz brutalnega in represivnega vojaškega aparata, četudi sedanja ameriška represija še ni dosegla francoskega zatiranja v Alžiriji, niti ni ameriški odpor na ravni tedanjega alžirskega, verno in vestno sledi, vseeno pa funkcionira, kot da zapuščeni, pijani in zadeti Leonardo dejanski revolucionarni boj parodira. Drugi način tega vstopa bi bil najbrž najmočnejši lik v filmu, Perfidia Beverly Hills, ki jo igra Teyana Taylor; na njenem revolucionarnem zanosu se lomijo vse pacifistične in altruistične vrednote mirnega soobstajanja, družinski odnosi, materinstvo, njen revolucijski feminizem požre vse, a obenem je precej simptomatično, da ji film nakloni najtoksičnejšo usodo kateregakoli revolucionarja – izdajstvo.
Kakor v dejanskih razmerah na svetu in sploh v liberalnem imaginariju se vse začne in konča pri političnem nasilju, ne toliko pri posameznih protestih ali osamljenih atentatih, temveč razširjenem, stalnem, ljudskem in revolucionarnem odporu. Državni monopol nad nasiljem in razporeditev geopolitične moči gotovo legitimirajo eno nasilje nad drugim; prvega opravičujejo, medtem ko drugega zaničujejo in obsojajo. S tem v nasprotju z običajno modrostjo zdravega razuma, s kakršno pridigajo in vzdržujejo gospostva, češ, skrajna politična prepričanja zgrešijo črno-belost sveta, vladajo prav z najbolj dogmatičnim črno-belim pogledom na svet. Tako je v tem vesolju Hamasov množični poboj večje zlo od izraelskega genocida; tako v mednarodni skupnosti še ni problematiziran indonezijski genocid nad komunisti, o čemer se podučimo v Oppenheimerjevih dokumentarcih Teater ubijanja (The Act of Killing, 2012) in Pogled tišine (The Look of Silence, 2014), tako je Irska republikanska armada še vedno pojmovana kot nekdanja teroristična organizacija, britanska vojska – ki aktivno sodeluje v današnjem genocidu nad Palestinci – pa je bila in je le varuh miru.
Ta nedoslednost je vidna tudi v revolucionarnih subjektih, uprizorjenih v Eni bitki za drugo. Lahko jo beremo na subtilen način – posebej v prvem delu filma so revolucionarji in revolucionarke skupine »Francoskih 75« zelo samozavestni, frajerski, predrzni, cocky and slick, kot da so v kakšnem Tarantinovem filmu, dokler ne pridejo do situacije, ko je treba tvegati vse – kar je vendarle fundament revolucionarne etike –, ali ubiti ali biti ubit. Potem se nenadoma pojavijo humanizem, solze, neodločnost, duša in srce, skratka vse, kar v globini naših skupnih psih vzdržuje status quo nekega gospostva. Na makro ravni pa lahko ta v temelju reakcionaren vzgib preberemo v samem akcijskem poteku, ki je v bistvu standarden hollywoodski – vse je v redu, če se streljamo, razstreljujemo glave, pobijamo mimoidoče, pohabljamo; skratka, ubijanje ni problem, dokler ga izvaja pravičniški individuum, le ko je vpeto v politični kontekst, vrag vzame šalo. Malce bolj konkretno pa se to vidi, ko se vse masivno zaledje družbene nepravičnosti, politične represije, fašizma, nasilja nad marginaliziranimi, rasizma, revolucionarne ljubezni in spodletelosti revolucije končno izteče v precej linearen srečni konec družinske drame. Z revolucionarnega stališča gre seveda za popoln poraz in razgradnjo odporniških vrednot, katerih cilj je družbeni prevrat na bolje. Največ prevratniškega etosa uteleša lik Senseija, ki ga igra Benicio del Toro in deluje kot zelo efektiven organizator ilegalizirane skupnosti, a morda je povednejše preprosto dejstvo, da je v naši fabuli v bistvu stranski lik, na katerega plečih pa, mimogrede, poteka Leonardova drama; skoraj tako kot bogatenje na račun delovnega ljudstva. Zato nas konec filma ne sme preveč presenetiti. Je zelo pogost in zgodi se tudi v drugačnih okoliščinah, je tudi metafora za njegov dejanski odnos do odporniških gibanj: hči izdajalke revolucije je lahko le vestna udeleženka benignih miroljubnih protestov.
V Eni bitki za drugo je tako družinska drama še vedno tista dominantna determinanta, ki prevladuje nad odporniško in revolucionarno; naj bo denimo odnos med hčerko in očetom še tako šegav, mestoma problematičen, ne nazadnje pa simpatičen in odrešujoč, se ne moremo znebiti občutka, da fokus na to za večino občinstva najbrž najprivlačnejšo razsežnost v bistvu škodi izjemnim, mestoma veličastnim ter prav zato pošastno srhljivim upodobitvam sodobne represije. Prav tako se vse zelo obetavne revolucionarne zanke, ki so v svoji srži le redko katarzične in prinašajo ogromno odrekanja, trpljenja in nerazrešenosti – mimogrede, prav tega se presenetljivo solidno loteva Disneyjeva serija Andor (2022–2025), torej se tudi v največjih korporacijah in produkcijah da, če se hoče – iztečejo v solzavo povrnitev materinske ljubezni. Kot bi se Perfidia, vsaj v prvem delu Ene bitke za drugo, najbrž največja ameriška revolucionarka v filmu, degradirala v skesano Francko. Kar je najbrž še večji zločin kot to, da so jo spremenili v izdajalko.
In spet lahko našim močnejšim tovarišem in hegemonom napletemo lekcijo iz naše male zgodovine, ki je vendarle dala ne tako pogosto zmago revolucije; lahko bi se je denimo naučili liki v našem filmu – partizani in partizanke so zadnji metek vedno prihranili zase. Po tej maksimi se revolucija pozna. Kar pa naj nas ne zamoralizira in upraviči v pretiranem pravičništvu: Ena bitka za drugo je odličen in spektakularen film, naj nam le pomaga pri odporu. Ni namreč njegova krivda, če mišljenje revolucije vedno sega onkraj svoje vsakokratne obdelave. No pasaran!
–––––––––––––––––
Prispevek je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS, v okviru javnega poziva za izbor kulturnih projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
