Pogovor z režiserjem filma Konec bo spektakularen (Ji Bo Azadiyê, 2019) Ersinom Çelikom ter s producentom in ustanoviteljem rožavske filmske komune Diyarjem Hessojem na 49. ediciji rotterdamskega filmskega festivala.
Rožavska filmska komuna je kolektiv filmskih ustvarjalcev in ljubiteljev filma, ki je nastal in deluje v vojnih pogojih v obsežni skupnosti na severu Sirije, kjer se Kurdi, Arabci, Jazidi in drugi narodi že vrsto let bojujejo za demokratično avtonomijo. Z njo želijo doseči miroljubno, multietično in multiversko alternativo brez nacionalne države tako za Sirijo kot širše, za Bližnji Vzhod. Revolucija, ki temelji na delovanju neposredne demokracije, je družbeni projekt, ki na prvo mesto postavlja osvoboditev žensk in politično delovanje od spodaj navzgor. Delček rožavske revolucije predstavlja tudi omenjena filmska komuna, ki je osnovana na skupnem učenju in ustvarjanju filmske umetnosti zaradi prevzemanja lastnih zgodb in ustvarjanja lastne estetike, utemeljene v širši družbeni zavesti. Umetnost je v kolektivu enačena s skupnostjo, ki jo ustvarja, zatorej v prvi vrsti nastaja znotraj skupnosti in zanjo. Poleg snemanja filmov se filmska komuna posveča tudi ponovni oživitvi filmske kulture, postavitvi zanjo potrebne infrastrukture in izobraževanju.
Na rotterdamskem filmskem festivalu je evropsko premiero doživel njihov igrani celovečerec Konec bo spektakularen, ki poustvarja upor mladih v mestu Diyarbakir, ko je kurdsko mesto po volitvah leta 2015, na katerih je prokurdska stranka HDP prestopila parlamentarni prag, začela nadzirati in napadati turška vojska. Od zadnjih preživelih, ki so se napadom upirali več kot sto dni, je bilo nekaj ljudi poslanih iz obleganega mesta, da bi zgodbo o uporu ponesli v svet. Če je fascinantna že sama zgodba upora mladih, ki prej niso držali v rokah orožja, potem pa so se postavili po robu eni najbolj oboroženih vojsk na svetu, je podobno neverjetna zgodba nastanka filma, v katerem so nastopili tisti, ki podobne boje bijejo na severu Sirije. Film je kljub majhnemu proračunu lahko nastal ravno zaradi kolektivnega dela skupnosti v razmerah, podobnih situaciji v Diyarbakirju.
Lahko za začetek poveste, zakaj je nastala rožavska filmska komuna in kako deluje?
Diyar Hesso: Tudi sam sem med pobudniki komune, ki smo jo začeli ustanavljati s še nekaj drugimi ljudmi. Gre za kolektiv večinoma mladih filmarjev. Poskušamo ustvarjati filme – ne le da bi snemali, ampak da bi delili naše zgodbe, da bi povedali, kaj smo preživeli. Ne želimo dopustiti, da te zgodbe pove nekdo drug, bodisi mediji ali kakšni tuji filmarji, ki pogosto ne pridejo niti v našo regijo, kaj šele da bi prej o njej naredili primerno raziskavo. Mediji nas pogosto prikazujejo kot neizobražene ljudi z lepimi obrazi, ki jim nekako uspeva boj z ISIS. Podobno sta zastavljena filma Dekleta sonca (Les filles du soleil, 2018) Eve Husson in Sestre v orožju (Soeurs d’armes, 2019) Caroline Fourest, ki prikazujeta zgolj bojevanje, vendar ne omenita, zakaj se ti ljudje borijo, in ne navajata pravih imen organizacij. Torej gre za nekakšen poskus spremembe naracije o nas samih in o naših izkušnjah. Hkrati pa si prizadevamo tudi za izobraževanje novih generacij filmskih ustvarjalcev, ki bodo prav tako morali povedati svoje zgodbe. V severni Siriji je bil v času Asadovega režima, pa tudi že prej, kurdski jezik zelo dolgo prepovedan, zato na tem območju nimamo veliko režiserjev ali filmov. Naš kolektiv skuša znova obuditi filmsko kulturo, pa tudi samo infrastrukturo. Organiziramo projekcije za lokalno prebivalstvo, saj nimamo niti ene same delujoče filmske dvorane, uporabljamo pač tisto, kar imamo. Imamo projektorje, imamo nekaj gledaliških in konferenčnih dvoran, včasih gremo od vasi do vasi in naše filme kažemo lokalnim otrokom. To je v grobem rožavska filmska komuna. Ves čas uporabljamo tisto, kar nam je že na voljo. Sami smo nastopili v vlogi učiteljev, imamo pa tudi prijatelje, podpornike, ki niso naši člani, a pridejo v Rožavo za nekaj mesecev ali eno leto, da bi bili del našega izobraževalnega sistema, da bi nam pomagali, saj imajo strokovna znanja. Ves čas potrebujemo veliko dinamike. Prostori, ki jih uporabljamo, so bili prej vladni. Imamo nekaj tehnične opreme. Pomembno je, da verjamemo v to, kar počnemo, in da verjamemo, da je to, kar počnemo, sploh mogoče.
Kako je prišlo do odločitve, da posnamete igrani celovečerec ravno o dogajanju v Diyarbakirju?
Ersin Çelik: Najprej so bili tu dnevniki, ki so jih iz boja za Diyarbakir prinesli borci in borke. Branje teh dnevnikov ni pomenilo le, da smo izvedeli, kaj se je v obleganem mestu dogajalo, ampak nam je dalo tudi pogum za lastni boj. V enem od prizorov filma vidite, kako poveljnik poudari, da mora ta zgodba priti v svet, da mora biti povedana – ne glede na vse. Vztrajanje borcev in bork iz Diyarbakirja pri tem, da povedo svojo zgodbo, nam je dalo veliko poguma, saj živimo v vojni. V tem delu sveta se dogajajo velike spremembe, v Rožavi poteka revolucija, hkrati pa proti tej revoluciji in tem ljudem izvajajo genocid. Tudi mi, filmarji, smo že od scenarija naprej želeli narediti nekaj velikega. Ne le v smislu velike produkcije, ampak tudi nekaj, kar bo pomembno, kar bo na ljudi naredilo močan vtis.
Kako ste torej začeli s produkcijo?
EC: Ko nekdo od zunaj, ki ne pozna Rožave, prvič gleda film, vidi predvsem produkcijo. Ta je bila res velika in zahtevna – v smislu organiziranja in števila ljudi, ki so bili vanjo tako ali drugače vključeni. In seveda je snemanje tudi draga stvar, toda najpomembnejša je moč dela in mišljenja ljudi, ki so bili del nastajanja filma. Večina ljudi iz rožavske filmske komune in drugi, ki so pomagali, tega niso počeli, da bi zaslužili denar, da bi bili plačani. Večina se je projektu pridružila prostovoljno. Če bi bil film narejen tu ali kje drugje v Evropi, bi stal deset ali petnajst milijonov dolarjev, pri nas pa je bil ta znesek veliko, veliko nižji.
Toda produkcija je vseeno videti izjemno dodelana.
DH: Ja, seveda. Morda se ponavljava, toda ves čas gre za uporabo sredstev, ki so nam že na voljo. Scenografije povečini ni bilo treba ustvarjati, saj imamo žal zaradi vojne uničena mesta. Tudi tanke in drugo smo dobili zaradi vojne.
EC: Film smo posneli v Kobaneju na severu Sirije, ki je blizu turške meje. Snemali smo v delu mesta, ki med napadi ISIS ni padel. Polovica tega predela je bila uničena, v en del pa ISIS nikoli ni prišel. Opraviti smo morali nekaj gradbenih del za stavbe, ki so bile uničene, hkrati pa smo morali paziti, da bi bilo mesto videti kot Diyarbakir, ki ima specifično arhitekturo, precej drugačno od tiste v Kobaneju. Kot sem že dejal, je uničevanje pustilo za sabo stvari, ki smo jih lahko uporabili kot sredstva. Ko je ISIS napadal, so to počeli zelo hitro – hitro so zavzeli skoraj polovico Sirije, imeli so veliko tankov in oklepnih vozil, ki so jih dobili bodisi od turške ali sirske vojske. Turčija jih podpira, zato jim je dajala vozila. In ko se je majhno mesto Kobane skupaj z ljudmi iz vse Rožave ubranilo, so zaplenili tudi nekaj vojaških vozil in tankov. Večina je bila uničena in se niso niti premikali, vendar smo jih mi preprosto pobarvali, da so bili videti prav takšni kot turški. Veliko je podobnosti med zgodbo iz filma in zgodbami, ki so se v času našega snemanja dogajale v severni Siriji, zaradi česar je bilo snemanje pravzaprav tudi mogoče.
Če dobro razumem, ste snemali leta 2017? Kako dolgo je trajalo snemanje?
DH: Snemali smo konec leta 2017 in na začetku leta 2018, tudi na novoletni večer. Snemali smo približno tri mesece, vendar so bile priprave, kot si lahko mislite glede na prej povedano, precej daljše in obsežnejše.
Kdo so ljudje, ki nastopajo v filmu? Kako je potekalo delo z njimi?
EC: Večina nastopajočih ni bila igralcev, vendar so bili za ta film tisto, čemur rečemo profesionalci. Saj so bili profesionalni borci in borke. Verjamem, da film, če bi vanj postavili igralce, ne bi bil enak. Vsak od njih je imel za seboj zgodbo, podobno tisti, ki se dogaja v filmu. Potrebovali smo nekaj časa, tudi za proces priprav na delo z njimi, da smo jih naučili, kako je biti pred kamero, kaj pomeni igrati v filmu, biti na snemanju in vse to. Morda ste na koncu filma opazili, da sta dva od borcev iz Diyarbakirja pravzaprav v filmu igrala sama sebe. Toda tudi vsi ostali so imeli podobno izkušnjo iz kakšnega drugega mesta, v katerem so se borili, bodisi iz Rake ali Kobaneja. Eden od poveljnikov, ki v filmu nastopi, je prišel v Rožavo v času napadov na Kobane. Posneli smo film, on pa je umrl v boju proti turški invaziji konec preteklega oktobra.
DH: Imeli smo veliko težkih situacij, saj je takrat, ko smo začeli snemati, Turčija napadla mesto Afrin v Rožavi. Tistim, ki so igrali, se je zdelo, da bi se morali odpraviti na bojišče v Afrin in tam pomagati tovarišicam in tovarišem, ki so umirali, ne pa biti na snemanju. To je bilo za njih izjemno težko. Morali smo jih prepričati, naj ostanejo pri filmu in ne odidejo, saj je sicer bojevanje tisto, kar počnejo. Za vse nas je bilo težko.
EC: Zame je bilo psihološko najtežje odločanje, kdo bo igral koga. V filmu je dosti prizorov z velikim številom ljudi, zato je bil ves čas izjemno pomemben odnos do tistih, ki so igrali. Nekateri so imeli v bojih visoke položaje: denimo moški, ki v filmu igra Yilmaza. Pred snemanjem je bil eden glavnih poveljnikov v boju proti ISIS in je kot poveljnik govoril drugim, kaj naj počno, jim dajal ukaze. Zdaj pa je moral sam sprejemati ukaze od mene in včasih še od desetih drugih ljudi, ki so organizirali snemanje. Ljudje, ki so nastopali v filmu, so revolucionarji. Nikoli v življenju niso imeli stika z ličili, zdaj pa so jih morali imeti na sebi. Morali so igrati, medtem ko jih je gledalo več kot sto ljudi. Pogosto smo morali dobiti tisto, kar smo želeli, v prvem ali drugem posnetku, saj prizorov niso želeli kar naprej ponavljati.
V filmu je veliko akcije, konec koncev gre za vojni film. Kako ste uravnovesili prizore bojevanja s prizori vsakdana med boji? Kako ste razmišljali o prikazu ideje upora, ki se je zgodil v mestu?
EC: Pri snemanju filmov je zagotovo nekaj matematičnega, predvsem pri odločitvah glede scenarija. Toda pri nas se pisanje scenarija ni začelo s prizori bojevanja, saj to iz umetniške perspektive ni bilo tako zelo pomembno. Za nas je bilo glavno prikazati, kako so se lahko ti mladi, včasih tudi sedemnajstletni, osemnajstletni revolucionarji več kot sto dni upirali turški policiji in vojski, ki je bila seveda nepredstavljivo številčnejša. Pomembno se nam je zdelo, da razmišljamo o tem in da razumemo, zakaj je bilo to sploh mogoče. Želeli smo vedeti več o tem, o idejah teh ljudi.
DH: V enem od prizorov poveljnik mladi ženski, ki se pridruži uporu, reče, da mora predvsem verjeti v svoje srce, svojo glavo in svoje tovariše. In če dobro pomislimo, je bil to glavni boj, ne streljanje. Morda je v filmu več akcije, kot bi si je kdo od nas želel, vendar mislim, da to ni akcijski film.
Kako je potekalo skupno odločanje o tem, kakšen film boste posneli in kako ga boste posneli?
EC: Imeli smo veliko arhivskih posnetkov in fotografij iz Diyarbakirja, s katerimi smo si pomagali; zakopali smo se v ta material in ga večkrat pregledali. Nekaj posnetkov smo vključili tudi v film. Uspeli smo priti v stik s štirimi preživelimi iz tega boja in se z njimi veliko pogovarjali, kako je bilo. Kasneje pa je bilo to zares kolektivno delo. Seveda sva končno verzijo scenarija spisala s soscenaristom, toda pri vsakem koraku pisanja, pri vsaki verziji je sodelovalo in o njej diskutiralo več deset ljudi. Ves čas je bilo potrebno dogovarjanje.
DH: Tudi pri montaži je šlo za neskončne razprave. Imeli smo res veliko grobih verzij montaže in debat. Na eni strani s tistimi, ki so bili zares v tej situaciji, saj je treba ves čas preverjati, kako sami vidijo tisto, kar smo posneli, na drugi pa s prijatelji, ki imajo strokovna znanja glede filmov. Pomagalo nam je tudi nekaj ljudi od zunaj, tujih filmarjev, ki so nam svetovali in se pogovarjali z nami.
Ste imeli na začetku v mislih kakšne druge filme, po katerih bi se lahko zgledovali?
EC: Za zgled sta mi bila filma Bitka za Alžirijo (La battaglia di Algeri, 1965) Gilla Pontecorva ter Zemlja in svoboda (Land and Freedom, 1995) Kena Loacha.
Ste film že pokazali v Rožavi?
DH: Ja, dvanajstega januarja smo ga pokazali v dveh mestih. Vedeli smo, da bo film premierno prikazan na rotterdamskem festivalu, vendar smo ga želeli prej pokazati doma. Dvorani sta bili polni, tako da veliko ljudi ni moglo priti noter. Najti želimo tudi način, da film pokažemo ljudem v Diyarbakirju, saj se je to zgodilo njim. Kljub temu pa celo veliko ljudi od tam ne ve, kaj točno se je dogajalo v starem, obleganem delu mesta z imenom Sur, saj živijo v drugih delih mesta, poleg tega pa je bila ta zgodba povsem potlačena, tudi v medijih.